Stres: Verniki bi državi plačevali za prostovoljno družbeno koristno dejavnost

7

anton stresINTERVJU. Objavljamo krajši intervju z ljubljanskim nadškofom in metropolitom msgr. dr. Antonom Stresom o aktualnih temah v Cerkvi in družbi.

V teh dneh se v Cerkvi na Slovenskem obhajajo mašniška posvečenja in po župnijah nove maše. Kako danes vidite mesto in dejavnosti duhovnikov v slovenskem prostoru in kako vlogo laikov pri sodelovanju z duhovniki, posebej še ob manjših generacijah novomašnikov v zadnjih letih?

Odnos med duhovniki in laiškimi verniki je od zadnjega koncila naprej v ospredju pozornosti. Srečujemo dve skrajnosti, klerikalno, ki je nezaupljiva do laiških vernikov, in laiško, ki stavi vse samo na laike. V resnici pa laikov ni brez duhovnikov in duhovnikov ni brez laikov. Drug drugega potrebujemo in vsak ima svoje specifično poslanstvo. Predvsem pa ne smemo laiškega poslanstva imeti za nadomestno poslanstvo: ker ni dovolj duhovnikov, naj nastopijo laiki. To ni sprejemljivo. Tudi če bi imeli duhovnikov na pretek, bi bili dejavni in zavedni laiški kristjani enako potrebni in nepogrešljivi. Laiško poslanstvo v Cerkvi je izvirno in neodvisno od tega, ali je duhovnikov premalo ali preveč. To je poslanstvo uresničevanja evangeljskih vrednot v človeški družbi na vseh ravneh odgovornosti zanjo, hkrati pa tudi soodgovornost za samo krščansko občestvo. To poudarjamo tudi v dokumentu Pridite in poglejte, s katerim želimo usmeriti prihodnje pastoralno načrtovanje po župnijah. V tem dokumentu z ene strani opozarjamo na neločljivo povezanost duhovništva in laištva, po drugi strani pa poudarjamo potrebnost po izvirni duhovnosti poklicanosti in poslanstvu vseh članov Cerkve, ne samo duhovnikov. Vsak kristjan je poklican in ima poslanstvo, ne samo duhovniki, redovniki in redovnice. Če bomo v krščanskem občestvu uspeli okrepiti to zavest krščanske poklicanosti in odgovornosti za družbo in Cerkev, ki ima svoj izvir v samem krstu, potem bi tudi duhovnih poklicev ne smelo primanjkovati, hkrati pa bi ne primanjkovalo vsakovrstnih sodelavcev za krepitev vere v krščanskem občestvu in v širši družbi.

Po vladnem predlogu zakona o davku na nepremičnine naj bi bile med drugimi objekti obdavčene tudi cerkve in kapelice. Vidite v njem temeljno pravičnost, po kateri naj bi po novem vsi subjekti plačevali primeren davek na nepremičnine ali v tem primeru država prestopa mejo, ki je v Evropi običajno ne prestopa? Vaš komentar predloga zakona v tem kontekstu.

V javnosti smo že poudarili, da je predlog zakona o davku na nepremičnine za nas nesprejemljiv. Razlogov je veliko, vseh tukaj ne morem navesti, ampak samo najbolj očitnih. Prvič, to bi bila edinstvena izjema v Evropski uniji: nobena članica EU in tudi večina drugih evropskih držav ne obdavčuje bogoslužnih prostorov. Drugič, to empirično dejstvo, da v evropski demokratični praksi verski objekti niso obdavčeni, ni naključje, ampak za to obstajajo globoki razlogi. Neobdavčenost prostorov za verske dejavnosti je namreč povezana z versko svobodo. Obdavčitev nepremičnin Cerkva in drugih verskih skupnosti bi pomenila dvojno obdavčitev verujočih državljanov. Verniki bi državi plačevali za to, da lahko prostovoljno opravljajo nepridobitno družbeno koristno, duhovno, vzgojno, izobraževalno, karitativno, umetniško in kulturno dejavnost. To ne bi samo negativno vplivalo na razvoj prostovoljstva v Katoliški Cerkvi in družbi, ampak je tudi z vidika verske svobode in načela nediskriminacije, ki ju je država po Ustavi dolžna jamčiti vsem državljanom, nesprejemljivo. Verniki bi bili za izražanje svojega verskega prepričanja, do katerega imajo ustavno zajamčeno pravico, »kaznovani« s plačilom posebnega davka na prostore, v katerih potekajo verske dejavnosti. Tretjič, za Slovenijo je značilno veliko število cerkva in drugih verskih znamenj. Na svetu ni dežele, ki bi bila posejana s tako številnimi cerkvami. Večino med njimi uvrščamo med kulturne spomenike, ki jih vzdržujejo predvsem verniki, saj država župnijam za ohranjanje kulturnih spomenikov v njihovi lasti prispeva le del sredstev, odvisno od kulturne pomembnosti spomenika. Dodatno obdavčenje tovrstnih nepremičnin bi bilo zato krivično, saj bi pomenilo, da so verniki zato, ker rešujejo te kulturne spomenike propada, »nagrajeni« z davkom, ki bi ga poleg DDV, ki so ga ob obnavljanju teh spomenikov že plačali državi, morali še enkrat plačati. Krivično in popolnoma nerazumno! Četrtič, izračuni kažejo, da je večina naših župnij praktično nesposobna plačevati tako visoke davke, kakor jih predvideva predlog tega zakona. V predlagani obliki je torej za nas ta zakon tudi popolnoma neizvedljiv. Vse kaže, da so njegovi snovalci nekritično verjeli hujskaški peticiji, ki je potekala pozimi in ki je zahtevala dodatno obdavčitev »bajno bogate« Cerkve.

Kako vidite aktualne razprave o simbolih kot je rdeča zvezda posebej v povezavi z udeležbo in na drugi strani bojkotom državne proslave za Dan državnosti? Kakšna drža se vam zdi primerna glede teh vprašanj?

Zaskrbljenost zaradi oživljanja totalitarne preteklosti je vsekakor na mestu. Rdeča zvezda je simbol komunistične revolucije in režima, ki ji je sledil in ki predstavlja najhujše teptanje vseh človekovih pravic, strahovlado in neštevilne, nikoli kaznovane zločine proti človečnosti. Katoliška cerkev je bila ena glavnih žrtev revolucije. Hude posledice čutimo še danes. Komunizem ni bil samo diktatura, bil je totalitarizem. Diktatura je bolj brutalno zunanje nasilje, totalitarizem pa je totalen: zajame tudi človekovega duha, s svojo ideologijo »opere možgane«, zasužnji misel ter popači in otopi vest. Komunizem je zato eden najbolj tipičnih totalitarizmov, saj je posegal celo na področje umetniškega ustvarjanja. Zato je nostalgija po tem zelo zaskrbljujoča. Še bolj pa je zaskrbljujoče dejstvo, da v 22 letih demokracije politične sile, ki se imajo za demokratične, niso bile sposobne to jasno prepoznati in komunistični totalitarni sistem jasno obsoditi. Nismo sprejeli evropske obsodbe totalitarnih režimov. Bilo je samo nekaj obrobnih dejanj, kot npr. prepoved Ustavnega sodišča, da se v Ljubljani na novo imenuje  ulica po Titu. Tudi bojkot proslave, kjer nastopajo simboli totalitarnega režima, sodi sem. A temeljna naloga ostaja: to je jasna in nedvoumna obsodba komunističnega totalitarnega režima kot takega na najvišji državni ravni, v Državnem zboru. V to bi jaz zastavil vse svoje moči. Seveda se zagovorniki rdeče zvezde sprenevedajo in pravijo, da je zanje rdeča zvezda le simbol partizanskega osvobodilnega gibanja. A osvobodilno in odporniško energijo partizanov je Komunistična partija zlorabila za hkratno izvajanje revolucije. To smo se v tistih časih tudi v šoli in pri vojakih učili, sedaj pa so naši učitelji to kar naenkrat pozabili kot da tega nikoli ni bilo. Tako zloraba svobodoljubja partizanov za namene komunistične revolucije še traja. To je problem, ki ga morajo najprej rešiti partizani, kolikor jih je še, sami. Toda jasno in nedvoumno ovrednotenje naše mračne preteklosti ostaja še vedno naloga nas vseh. Ko jo bomo opravili, bo tudi rdeča zvezda izgubila svoj blesk.

Pred dnevi se je v Unionski dvorani v Ljubljani odvilo prvo zborovanje Civilne družbe za pravično Slovenijo. Kako gledate na njeno ustanovitev in na njena prizadevanja?

Številni dogodki zadnjih mesecev kažejo na dejansko zelo zaskrbljujoče stanje v Sloveniji, ki niti ni najprej finančno in ekonomsko, ampak etično in kulturno. Stanje v pravosodju, v javnih glasilih, v vzgoji in izobraževanju ter v najširši politični kulturi kaže, da se v dveh desetletjih demokracije v zavesti in miselnosti naših ljudi ni zgodil tisti bistveni premik, ki je nujno potreben za demokratično miselnost in bi največ pripomogel k obvladovanju krize. Poleg vseh zamud na področju navad v gospodarstvu, pravosodju in politiki je najhujše zamujanje na področju miselnosti ljudi, njihovih dejanskih vrednot, njihovega dojemanja, vrednotenja stvari in ljudi okoli sebe, zamujanje pri njihovi sposobnosti lastne presoje in lastnega prepričanja. Zato je vsaka civilna iniciativa v smeri nujnih premikov v etični zavesti in politični kulturi naših ljudi koristna in tudi nujno potrebna.

Gospod nadškof dr. Anton Stres, najlepša hvala za vaše odgovore.

7 KOMENTARJI

  1. Berem: “V to bi jaz zastavil vse svoje moči.”

    Molim, da bi pisalo: “V to zastavljam vse svoje moči.”

  2. Prvič: Tale davek tudi na šole, bolnišnice, gledališča, športne dvorane, verske objekte, je pa tako zvit, da se bo iz njega samo s sklicevanjem na evropske prakse verjetno nemogoče izvit.

    Drugič: od 22. državnih proslav pod rdečimi zvezdami se jih 20 ni problematiziralo, 21. in 22. pa se. Čemu čakanje?

  3. In kakšne so absolutne številke pri novem davku agregirane za celo državo? Dvomim, da gre za res velike zneske.

    Za primerjavo. Vegetarijancem v proračunu EU vzamejo letno 50 milijard evrov, ki se ga skozi kmetijsko politiko EU nameni skoraj izključno subvencioniranju pridelave mesa in celo izvozu mesa v tretje države.

    Omenjeni znesek dojemam kot velik. Zanima me, kako “veliko” je breme, pod katerim je slovenska RKC klecnila? 😉

    • Sploh ni važno. Za vsebino gre. Za red gre. Davek ni nekaj kar lahko kar jemlješ kot se ti zdi. Pol pa če ni preveč, pa ok, naj bo.

Comments are closed.