Strela z jasnega

39
303

San Pietro fulmine lightningMineva leto dni od zgodovinskih besed Benedikta XVI.: »Fratres carissimi… Conscientia mea iterum atque iterum coram Deo explorata ad cognitionem certam perveni vires meas ingravescente aetate non iam aptas esse ad munus Petrinum aeque administrandum.« Papež se je odpovedal papeževanju. Dopisnica italijanske tiskovne agencije, ki gimnazijskih lekcij iz latinščine ni presedela na ušesih, pa je doživela svoj trenutek slave, ko je za nekaj minut prehitela uradni prevod in objavo papeževe izjave.

Nekaj ur pozneje je v križ na vrhu kupole Sv. Petra udarila strela. Streslo nas je in nič ne kaže, da bo kmalu ponehalo.

Mesec dni pozneje smo dobili novega papeža, ki je prišel s konca sveta, iz Slovencem znane Argentine. Jorge Mario Bergoglio ni osvojil le simpatij katoličanov, ampak ves svet. O razlogih za njegovo popularnost je bilo in še bo veliko povedanega. Mojo pozornost je pritegnil nedavni članek o težavah rimskih krojačev, ki so pred letom dni prodali še po deset imenitnih in dragih škofovskih miter na mesec, zdaj pa nobene. Drugo poročilo govori o množicah preprostih vernikov, ki se zgrinjajo k papežu in zaradi katerih so morali številne dogodke, vključno s petkovim srečanjem papeža z zaročenci, prestaviti na prostornejši Trg sv. Petra.

Je možna sprememba brez poražencev?

Vsaka sprememba ima svoje zmagovalce in svoje poražence. Ali bo sinoda o družini, napovedana za konec leta 2014 (in tista leta 2015, ki bo nadaljevala z isto temo), tudi imela zmagovalce in poražence? Upam, da ne. Verjamem, da obstajajo procesi, od katerih lahko pridobijo vsi udeleženi. Za kaj takega pa bo potreben trud. Nedavna razprava na Časniku, ki jo je sprožil članek Maria Plešeja na temo istospolnih partnerstev, je med drugim razkrila precejšnje nelagodje predvsem med (pogojno rečeno) pravovernimi katoličani, tistimi torej, ki poudarjajo vsebino cerkvenega nauka. Mnogi hitro odgovorijo: nobenih sprememb, že vse vemo, kar je treba vedeti, potrebno je zadeve le izvesti v praksi. (Njihov odgovor je včasih tako hiter, da vzbuja dvom, ali so si sploh vzeli čas za branje člankov.) Zanimivo je, da se je prvi javni pogovor o temah, ki jih bosta obravnavali prihodnji sinodi, sprožil ob vprašanju, ki zadeva sorazmerno majhno število katoličanov. Ali molk glede položaja civilno poročenih, neporočenih parov, glede ločenih in ponovno poročenih, ali glede kontracepcije pomeni, da so tu stvari jasne? Če pogledamo na rezultate anket, ki so jih objavile nekatere evropske škofovske konference, so si katoličani glede teh vprašanj bolj edini kot glede vprašanja, ali obstaja življenje po smrti. A ne v smislu, kot učijo škofje.

Če je papež želel odpreti razpravo o zadevah, o katerih se doslej nismo želeli pogovarjati (cerkveno oglašanje s tem v zvezi je bilo predvsem enosmerno podajanje nauka, ki pa je sodeč po nedavnih anketah naletelo na bolj kot ne gluha ušesa), potem je vsekakor dosegel svoj namen. Po tistem, ko je papež poleti sam nakazal možnost sprememb v odnosu do ločenih in ponovno poročenih, se je oglasil prefekt kongregacije za nauk vere nadškof Mueller in pribil, da je cerkveni nauk glede ločenih in ponovno poročenih jasen. Odgovoril mu je kardinal Maradiaga, koordinator skupine osmih papeževih svetovalcev, naj se malo sprosti, da življenje pač ni tako črno-belo, kot ga vidi nemški profesor teologije. Kardinal O’Brien je pozdravil dejstvo, da papež postavi vprašanje (in ne le daje odgovore), medtem kot je kardinal O’Malley izključil možnost, da bi prihodnji sinodi pripeljali do sprememb v nauku.

Kaj se dogaja? Cerkev v velikem izkuša tisto, kar smo v malem doživeli bralci in sodelavci Časnika. Vprašanja so pomembna in nas žulijo, ljudje imamo različna mnenja in izkušnje, tisti, ki so skrenili z ozke in strme poti evangelija ali jih je strah stopiti nanjo, od Cerkve pričakujejo več razumevanja za svoj položaj, medtem ko se mnogi bojijo, da bo Cerkev s tem, ko bo pokazala ljubezen do teh svojih bratov in sester, »izdala« pravo vero in Kristusa. Ponekod zaznam tudi strah, da bo s tem, ko bi recimo pripustila k obhajilu ponovno poročene ljudi, razvrednotila zakon in družino. Podobno, kot se je marsikateremu zazdelo, da je papež s tem, ko je o homoseksualnih osebah spregovoril kot o bratih, odobril homoseksualno spolno prakso. Papež seveda ni rekel nič takega, ampak ljudje pogosto slišimo tisto, kar želimo slišati.

Družina kot prostor sožitja, pripadnosti in ljubezni

Ne upam si napovedovati rezultata škofovskih sinod o družini. Pomenljive in pomembne pa se mi zdijo nedavne papeževe besede poljskim škofom. Pove jim, da se morajo pastirji (škofje) vprašati, kako naj pomagajo ločencem, da se le-ti ne bodo čutili izločene od Božjega usmiljenja, od bratske ljubezni drugih kristjanov in od skrbi Cerkve za njihovo odrešenje. Potem doda zanimivo analizo: Danes zakon pogosto razumemo kot neko obliko čustvene zadovoljitve, ki se lahko vzpostavi na kakršenkoli način in jo je mogoče prilagoditi glede na človekovo občutje. Toda družina je nekaj drugega: v Evangeljskem veselju jo definira kot »osnovno celico družbe, kot prostor, v katerem se človek uči sožitja v različnosti in pripadnosti drugim, kjer starši otrokom posredujejo vero.«

Za to gre: skupnost, ki ji človek pripada, ker ga sprejema. Prostor, kjer človek ljubi in je ljubljen, takrat, ko je prijetno, in takrat, ko je težko. Problemov, ki izhajajo iz človekove nezmožnosti, da bi udejanjil ideal zakonskega in družinskega bivanja, ne bomo rešili s tem, da bomo rekli, da je vse enako in dobro. Ni vse enako in ni vse dobro za človeka. Tega se najbolje zavedajo tisti, ki (pogosto brez osebne krivde) ne morejo (več) živeti v skladu z idealom. Kako lahko tem ljudem  pomagamo? Ne s tem, da jim preberemo katekizem, pravi papež, ampak tako, da jim jasno pokažemo, da so naši bratje in sestre, da spadajo k družini. Da jih ne obsojamo, da se ne postavimo nadnje, da jih ne izločimo iz življenja naših skupnosti, še posebno takrat ne, kadar so ranjeni in potrebni sprejemajoče ljubezni. In tako, da jim pomagamo, da bodo uresničili tisti ideal, h kateremu nas vabi Jezus in h kateremu hrepeni naše srce: ljubečo skupnost različnih in grešnih ljudi, ki pa se zavedajo, da jih ima Bog rad in v moči Božje milosti ljubijo drug drugega.

Temeljno vprašanje zato ni: Ali pripustiti k obhajilu ločene in ponovno poročene? Ali priznati zvezo oseb istega spola? Pač pa se je potrebno vprašati, kako odpreti naše družine in skupnosti, da bo v njih dovoj prostora za vsakega: za otroka in za staro mamo, za strica in za snaho, za ločenko in za geja. Tako, kot odprava celibata ni edina (ali najboljša) rešitev za osamljene duhovnike, tudi priznanje druge poroke ali istospolne zveze nista edini (ali najboljši) rešitvi za človekove stiske in hrepenenje po skupnosti. Če bomo delali na tej bistveni točki, potem tudi ne morejo biti daleč odgovori na konkretna vprašanja, kako ravnati v primeru izvenzakonskih skupnosti, ločenih in ponovno poročenih, istospolnih.

39 KOMENTARJI

  1. Res bi rad videl kje so te vrste poročenih ločencev pred cerkvami ali pred prezbiterijem medtem ko stokajo in javkajo v želji po obhajilu. Vsaj po “človeškem zakonu”, če že ne po božjem. Kdo je videl vrste teh ljudi? Kje so, kje stojijo te kilometrske vrste?? Kje severnoevropski škofje vidijo potoke fanatikov “demokratične” hostije kadar je veliko že to, če je sploh kdo pri maši, ker velikokrat ni niti tistih neločenih in njihove uboge prazne cerkve postajajo vedno bolj prazne(ker ni več vernikov). Tako jih zapirajo, prodajajo in reformirajo.
    Dajte nam pokazati vprašalnike iz Polske, Slovaške, Nigerije, Filipinov, Ukrajine, Hrvaške, Romunije in nehajte težit s temi smešnimi izumirajočimi kriptoprotestanti. Bi pa bilo dobro vmes dodati vsaj kako lahko vprašanje, npr. o obstoju pekla, Sveti Trojici, spovedi, tako,da se vidi če govorimo sploh s katoličani ali Kungovci in Rahnerjanci.
    Nemška, Avstijska in Švicarksa Cerkev so de facto že na poti protestantizma, če jim Rim ne bo ugodil(a jim ne more) bojo pa po svoje delali, kar že počno. V več škofijah katoliške bolnice ponujajo kontracepcijo, tudi abortivno. Če ne plačaš “cerkvenega davka” te pa niti pokopati nočejo.

  2. Morda kratko razmišljanje na tisto, kar je napisal Katolik:
    Po mojem je tu potrebno razlikovati, ali gre morda za neporočene pare, ki živijo skupaj (t. i. koruzniki) ali gre za posameznike, ki so doživeli razpad zakonske zveze in živijo sami. Kolikor vem, slednjim nihče ne odreka dostopa do prejema zakramentov, medtem ko je "koruzništvo" zadosten razlog za nerazglašeno cerkveno kazen (interdikt – torej nedostopnost prejemanja zakramentov, dokler nekdo namreč živi javno v grešnem stanju, praviloma ne sme prejeti obhajila in tudi ne more dobiti odveze, če ni pripravljen prekiniti s takim načinom življenja). Če se ločenci želijo spet poročiti, imajo možnost, da vložijo zahtevo za ugotovitev ničnosti prve zakonske zveze.
    Je pa res, da prostozidarji, tudi v novejših oblikah (Zeitgeist) ne počivajo – spomnimo se samo, kaj je pred kratkim prišlo iz Organizacije združenih narodov, namreč nekakšna zahteva, da se Cerkev bolj zavzame za boj proti spolnim zlorabam (kot da prej ni bilo nič narejenega), hkrati s tem pa je Odbor ZN za pravice otrok pozival Sveti sedež, naj razmisli o odnosu do splava. Nič novega – že v preteklosti so se pojavili podobni pozivi raznih psevdo-krščanskih skupin, češ Jezus bi dovolil splav. Sam pa poudarjam prav to, da tisti, ki bi radi na lahkoten način spreminjali nauk, v resnici nimajo vere in bi zadeve reševali po liniji najmanjšega odpora. Torej, če je nekdo homoseksualec, bomo to rešili tako, da se bodo homoseksualci poročali med seboj in posvajali otroke. Sam osebno temu močno nasprotujem, pa to ne pomeni, da zavračam osnovno dostojanstvo človeka kot osebe pri vseh tistih, ki imajo drugačno spolno usmeritev. Nekje v drugi temi sem že zagovarjal "tretjo pot" – stopiti v poglobljen oseben odnos z Bogom, dopustiti Mu, da deluje v meni, me spreminja, da bi spolnjeval Njegovo voljo. Izpolnjevanje tega, kar (ob pomoči daru razločevanja) prepoznamo za Božjo voljo, vodi k miru in notranjemu veselju. In sem spada tudi skladnost z življenjem v skladu z naukom. Najprej Božjimi zapovedmi. Saj tudi Jezus ni prišel odpravit judovske Postave, ampak jo dopolnit oz. pokazati na njen izvirni pomen, ne glede na vse mogoče dodatne predpise (človeškega izvora), ki so se skozi stoletja "nalimali" zraven.
    Spomnil pa bi na tole: "Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju. Hloini domači so mi namreč sporočili o vas, bratje moji, da se prepirate. V mislih imam to, da ta ali oni izmed vas pravi: »Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.« Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime? Hvala Bogu, da nisem krstil nobenega izmed vas razen Krispa in Gaja. Tako nihče ne more reči, da ste bili krščeni v moje ime." (1Kor 1, 10-15). Tole navajam zgolj zato, da bi pokazal, da se lahko v Cerkvi delimo zgolj na podlagi tega, ali smo za izpolnjevanje Božje volje ali ne (da se ne odrekamo vnaprej nauku Cerkve). Če je res tako, kot pravite, da katoliške bolnišnice ponujajo kontracepcijo, potem je to znak za alarm. Tem ustanovam je blagoslov odvzet. Tako kot je odvzet kakšnim samostanom, kjer so začeli uvajati nekrščanske duhovne prakse in razno ezoteriko… Kar je zame osebno še huje kot kakšen kripto-protestantizem.
    Zato si tudi upam trditi, da bodo velika pričakovanja tistih, ki bi hoteli na plečih novega papeža spreminjati bistvo (!) krščanskega nauka, kmalu splahnela (če niso že). In takrat bo tudi Frančiškove popularnosti konec. Diabolos bo verjetno poskušal vse, da naredi razdor. In če bodo ti heretični krogi papeža napadli, je to znamenje, da je papež na dobri poti. Eno je bistvo nauka, drugo pa je pristop do človeka in do pomembnih moralnih vprašanj. Isto snov lahko učitelj predstavi na privlačen ali pa na skrajno suhoparen in nezanimiv način. Bistvo pa je v obeh primerih isto.

    • G. Blažič, vi pa povsod vidite dolgo, zlobno roko prostozidarjev. So morda tudi za zadnji žled krivi prostozidarji? Pa za klimatske spremembe? Pa za svetovno gospodarsko krizo?

      Prijazen nasvet – manj berite literaturo s področja teorij zarot, sicer boste postali čisto paranoični. Potem boste mučni samemu sebi, še bolj pa okolici …

      • Seveda Dule.

        Pred leti sem prebral morda rahlo populistično oceno, da bi amater na igrišču za ameriški nogomet, potem ko sodnik zapiska začetek igre med dvemi profesionalnimi moštvi, preživel le nekaj minut (nato bi v bolnici umrl). Karikatura ki malo a ne zelo pretirava.

        No podobno je v politiki. Toliko sem nos potunkal noter, da vem, da so prerivanja res nagravžna. A nekaterim uspe dolgo preživeti v politiki in imeti konstantno podporo. O igrah v zakulisju tako ne more biti dvoma.

        In globalne klimatske spremembe? Seveda govorimo o človekovem vplivu na okolje. In seveda tisti ljudje, ki manipulirajo s svetovnimi političnimi voditelji, imajo pri tem neprimerno večjo odgovornost kot jaz. (A tudi jaz nimam majhne, saj problem dovolj dobro razumem.) 🙁

  3. “Mnogi hitro odgovorijo: nobenih sprememb, že vse vemo, kar je treba vedeti, potrebno je zadeve le izvesti v praksi.”

    Nedavna razprava je pokazala tudi to, da je veliko večje zanimanje za neke “spremembe” kakor pa za “izvajanje v praksi” tega, za kar ni potrebno čakati na nobene “spremembe”.

    Da za “izvajanje v praksi” ni treba čakati na “spremembe”, to kažejo tudi nedavne papeževe besede poljskim škofom.

  4. Saj zato gre, “izvajanje v praksi” je večni proces, ali vsaj tja do sodnega dneva.
    Je pa res, da ravno zaradi tega poudarjanje nauka lahko postane depresivno. Človek je pač majhen in grešen. In z današnjimi mediji vsak lahko postane “učitelj” in tlači grešnike. Zato je treba biti previden s to “človeško modrostjo”, kar nauk je, in je treba skrbeti bolj za moč križa, kakor za širjenje nauka v nedogled.
    Vsi sedaj prežijo na sprememebe, ker se nauk zdi kakor moreča ideologija.

  5. Da, mnogim se zdi “kakor moreča ideologija” krščanstvo nasploh, tudi v bolj liberalnih protestantskih variantah, ki sicer uživajo večjo medijsko naklonjenost. Vprašanje je torej, kaj bi te tako zaželjene “spremembe” sploh rešile, če se zdaj čaka z “izvajanjem v praksi” tega, za kar ni potrebno čakati na nobene spremembe v nauku.

    Dejstvo je tudi, da se Frančiškov vprašalnik v resnici ukvarja predvsem z “izvajanjem v praksi”, malo s spremembami v cerkvenem pravu in nič s spremembami v nauku. Nekateri tega očitno ne morejo ali nočejo razumeti.

  6. Povabim,
    še naprej vztrajamo v vsakdanji molitvi za blagoslov sinode o družini – kdor je že začel.
    Drugače pa se človek danes pridruži molitvi v ta namen – če hočeš. Morda povabiš k molitvi še druge …

    “Sveti Duh, nate računam!
    Verujem … Oče naš … Zdrava Marija … sveti nadangel Mihael … Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu…
    Glede sinode o družini… zgodi se po Očetovi volji.
    Sveta Družina, prosi za nas!
    Amen.”

    :o)

  7. Po moje bodo vsi odgovori na vprašalnik o družni služili, za boljše razumevanje razkroja družine v sodobni družbi. Na osnovi tega, bo laže pomagati družinam, da prebrodijo vse preiskušnje. Prva naloga je še vedno ohranitev družine. Pomoč ljudem, katerim je družina razpadla je na osebni ravni, ne več na družinski problematiki.

    • Seveda je razkroj družine v sodobni družbi treba najprej dobro razumeti, če hočeš izpiliti recepte za današnji čas za bodoče trdne družine.

  8. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.«
    Torej cerkveni uradniki so pa iznašli “ničnost cerkvenega zakona”. V tem postopku z različnimi pravnimi fintami in pričevanjem dokažejo, da pravzaprav poroka sploh ni bila sklenjena. Najprej razglasijo zakrament cerkvenega zakona kot neločljiv potem pa iznajdejo pravne finte.
    To v zgodovini ni bilo nič novega. Tudi Izraelci v stari zavezi so lahko potovali na veliko soboto samo nekaj korakov…Reveži so morali to upoštevati, bogati pa so poslali služabnika, da je prejšni dan postavil ob poti kakšen stare predmete. Tako so lahko potovali ker so šli od svoje do svoje lastnine.
    V vsakem zakonu lahko pride do nesoglasij in do točke, ko zakonca ne moreta več živeti skupaj.
    Po črki zakona cerkvenega prava pa vsak kristjan, ki se loči civilno in živi z drugim prešuštvuje… In tu se začne licemernost cerkvenega prava. Da se ne bi ljudje pohujšali, se uvede pravna razporoka oziroma spoznavanje da je bil prejšni zakon ničen… Ko se to ugotovi… se lahko zopet cerkveno poroči in tudi z dovoljenjem cerkvenih uradnikov seksa veselo naprej..
    Tisti pa, ki to ne dobijo so pa postavljeni v položaj velikih grešnikov. Če spoznajo drugo osebo in živijo z njo so pa prešuštniki. In če slučajno ne dobijo razporoke ali ničnosti zakona so tako doživljensko obsojeni na prešuštvo. Cerkveno pravo pač ne pozna čustev pozna samo črko zakona.
    Duhovniki pač zelo težko razumejo kaj je zakon in ločitev ker so zaradi poklica zavezani k celibatu.
    Ob teh togosti in licemernosti cerkvenega prava se spomnim besed, ki jih je Kristus izrekel za farizeje…Hinavci….

    • Kdaj pa je cerkveni zakon veljaven? Če nevesto ugrabijo in se poroči proti svoji volji pod prisilo, najbrž ne. Po mojem mnenju bi moralo biti vsem veliko bolj jasno predstavljeno, kdaj cerkveni zakon sploh je veljaven. Tako da bi že ob sklenitvi imeli priložnost podvomiti, ali so res pravi, ali so res dobili blagoslov.

      Sicer pa se strinjam, da hinavščina rodi samo gnjilobo. Zloraba instituta “ničnosti” cerkvenega zakona bi seveda spodbudila ugotovitev ničnosti izvolitve papeža…

  9. Veliko si vas maši ušesa. Niso problem homoseksualni nelaiki kot takšni, RKC je ob ugled zaradi pedofilije, proti kateri ni v preteklih nekaj desetletjih storila nič. Pošiljanje vseh dokumentov direktno v Vatikan, kjer so končali v zaprašenih arhivih, je namreč zločinsko in prav je, da OZN na te (pol)pretekle prakse opozarja Cerkev. Seveda kot večina političnih potez (in Nobelove nagrade) tudi ta zamuja in prihaja sedaj, ko se je odnos Cerkve z novim papežem že bistveno spremenil… Jaz osebno ne pričakujem od novega papeža velike spremembe pri odnosu do splava in podobno. A že sprememba v odnosu do spolnih zlorab otrok je tako bistvena, da se zame prej hudičeva hiearhija v Vatikanu razblini v, tako kot jim papež pravi, osamljene hudičeve lobije.

    • Tukaj se strinjam s teboj. Kdor ščiti kriminal, je kriminalec. Kdor sodeluje s sistemom zla, je kriminalec. Če se zločin med mojimi pojavi, je moja dolžnost, da ga pomagam obelodaniti, razkriti.

    • Igor, tvoj problem je v tem, da ne upoštevaš konteksta časa, sploh, ker govoriš o desetletjih, čeprav se je Cerkev obnašala podobno, kot vse institucije.

      Za primer ti lahko dam Belgijo. Odkrili so dolga desetletja zlorab v krščanskih šolah, vso krivdo naprtili Cerkvi, po medijih se je na veliko pisalo…

      Potem so pa enako, le, da še v večji meri odkrili v državnih (torej sekularnih šolah), pa smo v medijih, kjer so objavili (ne vsi), lahko prebrali le manjše članke nekje v sredin o tem.

      • Hvala za info.

        A vendarle. A so v državnih sekularnih šolah imeli enako težav z razbijanjem molka? RKC je kritizirana prav zaradi neučinkovitosti pri reševanju prijavljenih problemov in sekundarni stigmatizaciji žrtev. Veliko kritike leti tudi osebno na (ne)odgovornost bivšega papeža, preden je postal papež. Osebno je uveljavil prakso, da so vse vključno z žrtvijo(!?!) zavezali k molku in vse papirje poslali v Vatikan, kjer so nabirali prah.

        • Ena razlika zagotovo je: cerkevne oblasti so se znašle pod bistveno močnejšim pritiskom javnega mnenja kot civilne oblasti. To opazi vsakdo, ki pogleda na dejstva. Po svoje je to razumljivo, saj Cerkev želi biti boljša od okolice in je zato škandal večji, kadar naredi kaj narobe. Po drugi strani pa se človek vpraša, ali ni zadaj še kaj drugega kot prizadevanje za pravico in izboljšanje družbe.
          Glede Ratzingerja pa je potrebno popraviti: tvoja trditev ne ustreza dejstvom. Veliko ljudi želi krivdo naprtiti upokojenemu papežu, ampak res je nasprotno. On je z omenjenimi potezami to veliko in počasno inštitucijo spremenil na boljše. O tem obstajajo temeljite analize (stanje prej in potem, ustrezno kontekstualizirano), tudi na internetu. Žal (predvsem na internetu) mrgoli tudi ljudi, ki iščejo zarote in znajo celo nedvoumno izboljšanje predstaviti kot mračnjaštvo.

          • Se opravičujem. Možno da sem subjektivno odgovornost prekvalificiral v objektivno. Ni bilo nalašč.

            A kako grozno je torej šele bilo pred Ratzingerjem, če je on urejal na bolje? 🙁 🙁 🙁 🙁 🙁 🙁

          • Danes si težko predstavljamo, kako so ljudje razmišljali pred desetletji. Pa ne mislim ponuditi poceni “taki so bili pač časi” odgovora. Spolnost je bila tabu in spolne zlorabe otrok še toliko bolj. O tem se ni govorilo, ne glede na to, ali je bil vpleten klerik ali ne. Cerkev je v kontekstu te kulture razvila določena pravila, ki se nam z današnjimi očmi zdijo napačna, krivična in celo v nasprotju z idejo zakonitosti. Takrat se je ljudem to zdelo normalno. Hvala Bogu, da smo kot civilizacija napredovali.
            Pomembno se mi zdi, da smo toliko pošteni, da prednikov ne merimo z današnjimi vatli. Tudi olimpijski zmagovalec izpred pol stoletja je v primerjavi z današnjim zmagovalcem videti kot tretjerazredni športnik. Pa zato dejstvo, da je tekel bolj počasi kot naši vrstniki, prav nič ne zmanjša njegovega dosežka.
            Nekaj drugega so podtikanja na račun papeža Benedikta: nepoštena in nepravična, če človek pogleda na to, kaj je on dejansko spremenil na tem in še kakšnem področju. Ampak mediji so ga že pred desetletji razglasili za nemškega ovčarja in se niso (bili) pripravljeni odpovedati tako hvaležni nalepki. Ne glede na to, da ne ustreza ne njegovemu značaju ne temu, kar je kot papež storil.

          • Tudi to je treba upoštevati. Vse to se pripiše Cerkvi, dejstvo pa je, da je bilo tako, kot praviš – spolnost tabu in marsikatera zloraba je bila prikrita, ne glede na to, kje se je zgodila.

        • Na vsako odkrito spolno zlorabo jih je vsaj deset neodkritih. Ker se pač žrtve težko javno “bahajo” s tem.
          Od teh javno odkritih, pa je najbrž vsaj devet od desetih lažnivih. Kajti moč obtožbe za pedofilijo je izjemna. Kdor je obtožen se praktično ne more ubraniti.
          In raznih skvoteric in podobnih, ki bi jih zamikalo se za svoje težave znesti nad duhovnikom, ne bo kar tako zmanjkalo. Tako da takim javnim obtožbam, dvajste let kasneje, nso prav kredibilne. So pa paša za Igorja in razne levičarje, ki ko šakali prežijo na take stvari. Tipično je da nikogar ne zanima kaj je z žrtvijo, kakšne znake zlorabe še ni pozdravila, ampak samo kri, kri kri.

        • Iščeš izgovore. Kot vidiš, so vse te zlorabe odkrili kasneje kot cerkvene.

          Razlog je v tem, da je Cerkev ena in enotna in lahko pripišeš Cerkvi vse, kar se dogaja povsod, če se imenuje katoliško.

          Medtem, ko pri državnih šolah malo težje. Je pa ta primer dokaz ekstremne pristranskosti, saj gre za primer, ko je bilo več pedofilije.

          Tudi raziskave v ZDA kažejo, da je več zlorab pri protestantih. Tam tudi ne moreš reči, da kaj manj skrivajo.

  10. Ničnost cerkvenega zakona se ugotavlja na več načinov…o tem piše ZCP. No primer ugrabljanja je res malce zgodovinski ali kje med kakšnimi plemeni. Danes obstoja zelo malo razlogov (zavedenosti ene od strank v zakonu).
    Problem je tam kjer pride sčasoma res do takšnih nasprotij da zakon enostavno ne more več obstajati. Sedaj pa je treba dokazati, da sploh ni bil veljavno sklenjen. Tu pa srž te hinavščine.

    Papeža volijo na tajnem glasovanju… Gotovo so se kardinali kdaj zmotili v svoji presoji in izvolili papeža, ki ni upravičil njihovega pričakovanja. Ampak dogma o nezmotljivosti velja samo za papeža kadar razglaša cerkvene nauke. Za kardinale v konklavu pa k sreči to ne velja.

    • Prav na Časniku sem se naučil, da dogma o nezmotnosti velja tudi za zbor škofov, kadar soglasno pod papeževim vodstvom odločijo o kakšni dokončni verski resnici… 🙂

  11. Na to temo je bilo na časniku kar nekaj burnih razprav, od članka Maria Plešeja naprej. “Mnogi hitro odgovorijo: nobenih sprememb, že vse vemo…”. Najraje se o tem sploh ne bi pogovarjali, ker jih skrbi, da nekateri želijo spreminjati postavo.

    Kakorkoli, vse te izvenzakonske skupnosti, ločeni in ponovno poročeni, istospolni so po mojem mnenju v veliki meri posledica naše družbe, ki je (bila) precej grešna. Krivdo za tako družbo pa nosimo vsi, ne samo tisti, ki so prišli v navzkriž s postavo.

    Nimamo pravice iskati krivde pri nekem mladem človeku, ki se je v času odraščanja zavedel, ne ne čuti nikakršnega vznemirjenja do nasprotnega spola, pač pa ga privlači isti spol. Za povrhu pa se s kar precejšnjo muko trudi živeti po postavi. Če jo, potem nosi krivdo celotne družbe. Ne vem, kakšni so vzroki za homoseksualnost, ampak gotovo so tudi posledica napačnih vzgojnih prijemov. Mogoče je to preveč avtoritarna ali pa tudi preveč mila vzgoja. Ali lahko kdo npr. zagotovi, da pretirano sočuten odnos do otrok ne vodi le teh v homoseksualnost?

    Na drugi strani imamo ločene in ponovno poročene. Družina je bila v preteklosti po eni strani razvrednotena, po drugi strani pa so jo vsi jemali preveč zlahka. Z vseh strani je bilo slišati, da “se poročiš in potem je vse lepo”.
    Ne, sveti zakon je cel spekter od trpljenja do ljubezni in stalno valovanje med enim in drugim. Je težko in lepo in komur uspe vzpostaviti pristen zakonski odnos, ga ne bi zamenjal z ničimer drugim. In postava ni mrtva črka na papirju, pač pa smernice kako živeti polno.

    Zdaj si zamislimo nekoga, ki ima ponesrečen prvi zakon, v drugem pa si je ustvaril lepo družino. Takih je polno. So proti postavi. In kaj naj zdaj? Ali naj razbijejo drugo družino in grejo nazaj težit zakoniti ženi? Ali naj bodo celo življenje grešniki in izključeni iz zakramentov?
    Zaradi njih se gotovo ne bo šlo spreminjat postave, ker to bi pomenilo priznanje poraza družbe. Če ne bomo dosledni in pravični, potem postava izgubi veljavo. Tudi za Boga pravimo, da je pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Ampak Bog ima poleg pravičnosti še eno lastnost: usmiljenje. In ta lastnost praviloma gleda na postavo skozi prste.

    • Simpatično tehtanje med pravičnostjo in empatijo. Upam, da podobno razmišljajo tudi v Vatikanu. 🙂

  12. Zelo dobro si napisal. Tudi sam imam veliko odprtih vprašanj tukaj. Nekaj sem poslušal o tem tudi na TA šolanju pri Milivojeviću v 6 -letih.

    Glede vzrokov za homoseksualnost je tu precej odprtega, veliko “raziskav” in malo znanstvenih raziskav.

    Zelo majhen % homoseksualcev naj bi bil deden, genetski, tako kot pri živalih. Morda 1 promil.

    Veliko doprineseta napačna vzgoja: zavračanje očeta ( brutalno nasilen očeta, srbski oficir JLA je bil primer edinega homoseksualca med mojimi prijatelji) zaradi morda maminega zavračanja. Se pravi to so prvi trenutki življenja otroka, ko otrok pije, Copy pasta čustva, vznemirjenja, tesnobo , nemir staršev in išče ideale. Par procentov.

    Tretja stvar je pubertetniško eksperimentiranje in ekstremne pubertetniške čustveno-seksualne razmere. Še več procentov.

    Četrta stvar pa je kulturni pritisk, modernost. Tu izvira največ %. Danes je med mladimi in “naprednimi” BITI COOL homoseksualec. Vlečeš pozornost. Ni ti treba delati tetovaž, nastopati na resničnostnih šovih, si vgrajevati bizarnih rink v ustnice, nosove, popke – dovolj je da v družbi poveš , da si gay in dobiš ogromno pozornosti. Ker smo postali narcisistična družba. Mladi so večinoma Pahorji. Motenčki.
    Včasih je bila kultura jasna, pravila družbe, identiteta spolov. Danes je ena sama zmeda. Država vse vodi, edino svobodo ima človek pri seksu in igranju igric, gledanju TV in v odvisniških vzorcev. Vse ostalo je splanirano, določeno.

  13. “Četrta stvar pa je kulturni pritisk, modernost. Tu izvira največ %. Danes je med mladimi in “naprednimi” BITI COOL homoseksualec. Vlečeš pozornost. Ni ti treba delati tetovaž, nastopati na resničnostnih šovih, si vgrajevati bizarnih rink v ustnice, nosove, popke – dovolj je da v družbi poveš , da si gay in dobiš ogromno pozornosti. Ker smo postali narcisistična družba. Mladi so večinoma Pahorji. Motenčki.”

    Ostale stvari ne bom komentiral, samo tale opis me je pa nasmejal. Ne vem, od kje dobivaš takšne čudne predstave o mladih- če sem že o kom slišal, da je gay je bilo to ponavadi izrečeno z enakim tonom kot da je nekdo vegetarijanec; torej prav malo me briga.
    Enako zabavno je to fetiširanje starejše generacije, kako ste imeli vse poštimano in po pravilih- kot mlad človek in zgodovinar dvomim, da lahko naša generacija, pa če smo še tako “narcisoidni”, bolj uniči družbo, državo in svet, kot je to uspelo vam starim 🙂

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite