Stranke koalicije KUL se učijo od avtorjev Dolomitske izjave

0
Franci Feltrin: Epidemija demence pri velikem številu odgovornih v državnih službah
Stranke koalicije KUL se učijo od avtorjev Dolomitske izjave.

Bomo Slovenci v tej umetni politični razklanosti zdržali in ostali narod tudi po volitvah? Ali nas bo razdelilo neutemeljeno sovraštvo do enega samega človeka, Janeza Janša, ki se trudi za čim boljše premagovanje pandemije? Ali bomo pred volitvami znova iz (sovražnih) ust koalicije KUL poslušali, kako dobri so pečeni golobi na strehi? Se bodo po volitvah v prihodnjem letu smejali, kako je nas, kristjane, lahko speljati na led, še posebno, če jih prepričujejo novodobni politiki, ki so pred vstopom v politiko stali pred ambonom in nam, ki verujemo, brali sveto besedo.

Koalicija KUL se uči od avtorjev Dolomitske izjave

Je pa res: če je zgodovina naša učiteljica, se je na Slovenskem delitev na naše in vaše pričela že v prvi polovici dvajsetega stoletja, ko je peščica komunistov še pred drugo svetovno vojno na Čebinah in nato v začetku s podpisom Dolomitske izjave zahtevala izločitev vseh takratnih političnih strank; društva, ki so se želela upreti okupatorju, ne da bi se pridružila podpisu Dolomitske izjave in se strinjala, da Komunistična partija Slovenije edina vodit boj proti tujim vojaškim silam na slovenskem ozemlju, so bila v veliki nevarnosti. Vse skupine, ki so delovale proti okupatorju zunaj te Dolomitske izjave, so bile v očeh KPS izdajalske, zato je njihove privržence po vojni pobila in jih nepietetno odvrgla v jarke, brezna, rudnike, grape in po vsem slovenskem ozemlju.

Skoraj stoletje po teh grozovitih dogodkih nam sedanje stranke, združene v koalicijo KUL, ponujajo vzorec Dolomitske izjave … »Kdor ne misli tako kot mi, je odpadnik.« Tako nekako so zapisale opozicijske stranke (SD, SAB, LMŠ in Levica) v koalicijski pogodbi, ki so jo sklenile pred nekaj meseci.

Je sedem akademikov k javnemu pozivu spodbudil podpornik petkovega kolesarjenja Milan Kučan?

Kot državljan, pa čeprav težko, nekako razumem politike, ki so na robu izpada iz parlamenta, da z vsemi topovi obstreljujejo državotvorne stranke in posameznike, ki so našo državo in državljane rešili pred neizbežnim političnim in zdravstvenim zlomom.

Težko ali sploh ne razumem pa pisma sedmih akademikov, ki javno pozivajo demokratično izvoljene poslanske skupine k bojkotu oziroma k državnemu udaru. Težko je verjeti, da je sedem izobražencev, ki naj bi predstavljali cvet slovenskega naroda, pozabilo, da je to po 63. in 82. členu Ustave RS kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Bodo pismu morda prisluhnili policisti in javni tožilci? Prepričan sem, da ti akademiki dobro poznajo našo ustavno ureditev, sprašujem pa se, ali jo poznajo (spoštujejo) tisti, ki bi morali proti njim ukrepati?

Akademiki(?) so po mojem osebnem mišljenju, temelječ na Dolomitski izjavi, še vedno prepričani, da so posvečeni za to, da izbrišejo iz slovenskega političnega in narodovega prostora vsako stranko in vsakogar, ki se ne strinja s skupino KUL (Dolomitsko izjavo) oziroma ki sodeluje z Janezom Janšo in posledično s stranko SDS. Prebrano med vrsticami, je nekako tako zapisalo sedem akademikov.

Ob tej njihovi korajži se sprašujem, ali jih je k temu, da so se iz akademskega piedestala spustili na vroča politična tla, spodbudil ali pri tem celo podprl zadnji predsednik slovenskih komunistov, potem ko je brez sramu postal viden podpornik petkovih kolesarskih in drugih neprijavljenih razgrajaških protestov proti vsakomur, ki ni na linij KUL?

Spoštljivo do zemlje in do sočloveka ter z vero v Boga je slovenski narod preživel – bo za naprej tudi?

Bodo mladi in manj mladi nasedli vzoru stare komunistične manire, prevlečene s patino socialno-zeleno-komunistične doktrine, ki obstaja lahko zgolj v njihovih glavah in na papirju? Naši rodovi so se že stoletja zavzemali za varovanje okolja in so ga celo ohranili, da njihove sadove uživamo danes, to so dosegli s spoštovanje rodne zemlje, s trdim delom in vero v Boga, da so in smo obstali vse do današnjih dni.

Čeprav velikokrat beremo in slišimo, da smo Slovenci narod prepirljivcev in nevoščljivcev, smo po mojem osebnem prepričanju narod kot vsak drug narod na tem svetu, ki ima dobre in slabe lastnosti, dobre in slabe ljudi, kot tudi zelo pametne in malo manj pametne politike, državljane in državljanke.

Sedanja vlada dela v dobro vseh državljanov, tudi večno nezadovoljnih

To sem zapisal zato, ker sem prepričan, da je vzrok današnjega stanja v Sloveniji tako kot pred tridesetimi in več le ta, da so med nami, kot so vedno bili, posamezniki in skupine, ki niso niti nikoli ne bodo zadovoljni, samo zato, ker niso pri koritu, iz katerega se deli državno bogastvo, pridobljeno s pobiranjem davkov in dajatev.

Velika razlika pa je med vladnimi politiki, ali delajo za dobro ljudi in z denarjem iz državne blagajne in tujimi krediti pospešujejo rast gospodarstva, vlagajo v šolstvo in izobraževanje, znanost, zdravstvo, gospodarstvo in gradijo ter izboljšujejo infrastrukturo, da se na podlagi vsega naštetega v državi ohranja in izboljšuje socialna varnost za vse državljanke in državljane, kar ne nazadnje pomeni narodovo zadovoljstvo.

Medtem ko so tudi v naši 30-letni zgodovini najemali kredite (do leta 2020 34 milijard evrov) zgolj za mašenje bančnih lukenj, iz katerih je denar odtekal v tuje sklade in se danes prek slamnatih podjetji in posameznikov z nakupi državnih podjetji, največ pa z gradnjo in nakupi nepremičnin opran vrača nazaj.

Če bomo kot narod složni, bomo premagali ovire, spomin na vojno naj nam bo pa v opomin

Prepričan sem, da bomo vse težave, ki jih prek omenjenih posameznikov in skupin povzročajo KUL-ovci, premagali le, če bomo kot narod složni! V politiki konkurenti, ne sovražniki; vsekakor pa nasprotniki laži in sramotilnih izjav, diskriminacije in groženj s smrtjo.

Vojne ni težko zanetiti, le njen konec se vedno konča za okroglo mizo: s pogovori med sprtima stranema. Na bojiščih ostanejo trupla, po okrevališčih pa po večini nič krive žrtve nepremišljenih politikov.

Zato so si že pred stoletji izmislili demokracijo, kjer naj bi pogovori potekali v parlamentu, ne na ulici. Bojišča pa naj ostanejo v opomin nam in vsem zanamcem.