Demokratična Italija je po stotih letih storila zavezujoč korak in ne samo z besedami, temveč z dejanjem simbolično poravnala zgodovinski dolg do zdesetkane in še vedno bolj ali manj razdeljene slovenske manjšine. Po navdušenju ob vračanju Narodnega doma tržaškim Slovencem ob stoletnici njegovega požiga so se začela pojavljati razmišljanja kritičnih opazovalcev in poznavalcev razmer v Trstu. Odpira se vrsta vprašanj, na katera še ni odgovorov. V ospredju so tri, in sicer kdaj se bo iz Narodnega doma umaknila tržaška univerza, kdaj bo zadeva urejena zemljiškoknjižno, ali imata podpisa predsednikov obeh republik dovolj veliko težo? Upajmo, da so strahovi odveč in ne bosta ne rimska ne tržaška oblast snedli obljube.
Vračanje Baragovega semenišča in Križank
Kako pa je z vračanjem nekaterih nacionaliziranih nepremičnin v Sloveniji? Za zdaj povsem drugače. Bo tudi pri teh na pravično rešitev in vračanje treba čakati, da preteče polnih sto let od njihove zaplembe? V središču pozornosti sta ali bi morali biti dve ljubljanski pravni in kulturni sramoti: Baragovo semenišče in cerkev v Križankah. Italija Narodni dom vrača slovenski skupnosti, čeprav je bila odškodnina za škodo, ki so jo utrpeli Slovenci in drugi upravičenci, vsaj delno izplačevana tja do leta 1937. Razdejani Narodni dom ni bil zaplenjen oziroma podržavljen, ampak leta 1924 prodan pod prisilo iz strahu in obupa. Kolikšni pa sta bili odškodnini ali kupnini, ki ju je izplačala slovenska ljudska oblast ljubljanski škofiji oziroma semenišču in redu križnikov ob »osvoboditvi« za semenišče in cerkev?
Vprašanje se zdi kot neslana šala. Zakon o denacionalizaciji in neverjetne sodniške akrobacije so denacionalizacijska upravičenca pustili praznih rok in obe umetnostnozgodovinsko nadvse pomembni zgradbi še naprej propadata. Tržaška univerza načrtuje umik iz Narodnega doma, nasprotno pa Pionirskemu domu, Mladinskemu gledališču in Festivalu Ljubljana ob asistenci MOL na misel ne pride nič takega niti ni treba, da bi jim prišlo. Sodišča omogočajo, da si uporabniki z vso aroganco še naprej lastijo ukradene zgradbe. Vika Potočnik, direktorica Pionirskega doma, Plečnikovo semeniško kapelo, ki je bila že zdavnaj preimenovana v Festivalno dvorano, nemoteno trži za plesne in druge družabne dogodke. Direktor Festivala Darko Brlek na sodiščih uspešno dokazuje, da je brez križevniške cerkve delovanje Ljubljana Festivala ogroženo. Bo festivalska dejavnost potekala v biseru baročne umetnosti tudi potem, ko se bo oskrunjena in nevzdrževana cerkev sesula sama vase?
Stranka SD je nepremičninski mešetar in politični spletkar
Vsega spoštovanja vreden gospod Keith Miles nas kljub svojim častitljivim letom pogosto preseneča s pronicljivim razmišljanjem in nastavljanjem ogledala »narobe prav« Sloveniji. V Portalu plus je pred nekaj dnevi priobčil Socialdemokratsko živalsko farmo. Osrednja misel njegovega članka je (ne)vračanje židovskega premoženja v Sloveniji, ki se mu je utrnila ob vračanju Narodnega doma tržaškim Slovencem. Ošteva poniglavost stranke SD in v. d. predsednice Tanje Fajon. Dejstvo je, da ima SD svoj sedež v židovski vili, ki jo je bila leta 1961 na vprašljiv način za smešno nizko ceno odkupila SRS.
SD se je v vseh razvojnih fazah od KPS naprej pod vsemi dosedanjimi predsedniki stranke izgovarjala, da je do Moskovičeve vile prišla na pošten način z menjalno pogodbo. Kako, prosim? Ukradeno palačo Kranjske hranilnice je zamenjala za petkrat manj vredno židovsko vilo. Res velikodušno, pošteno, transparentno! Slovenija ni samo pralnica denarja, ampak tudi nepremičnin! Nezakonito (ali zgolj po pravnem redu totalitarnega političnega režima) prigrabljeno nepremično premoženje so nesramno spravili v pravni promet in se zadovoljili s »skromno« vilo.
SD je pravna in moralna naslednica ZKS – naj odgovarja za vse njene stranpoti in zločine
Človek se čudi, kako da se je socialno čuteča in nadvse pravična stranka SD kar dvanajst let tožarila za »svoje« prostore v Novi Gorici, ki so ocenjeni na sedemsto tisoč evrov. Sodišče ji je dokazalo, da prostorov ni ne gradila ne kupila, zato si jih ne sme lastiti. Verjetno ta nepremičnina ni izjema in prav zanimivo bi bilo raziskati, kaj vse ima SD tudi po drugih mestih. So neporavnani dolgovi SD iz preteklih let samo pesek v oči, češ kakšna reva da je. Kaže, da stranka res ne zna gospodariti ne z nepremičninami (sumljivega izvora) ne z Židanovim sovhozom državnih gozdov. Tudi nad Šaleško dolino, ki je rdeča državica SD v državi, se zbirajo vse bolj črni oblaki.
Kadar beseda nanese na premoženje, v SD zatrjujejo, da so pravni nasledniki KPS. Naj le bodo nasledniki, ampak ne samo pri premoženju. Pravni in moralni nasledniki KPS so tudi pri vseh stranpoteh in zločinih, ki jih je v Sloveniji, na Tržaškem, Goriškem in Koroškem povzročila partija. Torej ima SD neizbežno zgodovinsko nalogo za pomiritev in spravo, kar je pod jurišnico Tanjo Fajon povsem nemogoče. Z belo obleko, zelenim programom stranke in rdečo zvezdo ter zmerjanjem predsednika republike zaradi Narodnega doma in Bazovice je pokazala, kaj od nje in SD lahko pričakujemo. Zgolj prepire, iskanje sovražnikov, dobrodošlico migrantom, anarhijo in preziranje domoljubja.
