Prikrito nasprotovanje osamosvojitvi Slovenije – 2. del

0
917

Stranka, katere predsednik je bil še do pred kratkim Milan Kučan, ki ni nikoli iz nje izstopil, temveč le zamrznil članstvo (sedanja stranka SD), je še en teden pred napovedano osamosvojitvijo le-tej izrecno nasprotovala ter se zavzemala za obstanek v nekakšnem preostanku Jugoslavije:

»Osamosvojitev je za nas sprejemljiva samo, če je povezana s ponudbo za povezavo z ostalimi jugoslovanskimi republikami v skupnost suverenih držav, je povedal na današnji tiskovni konferenci predsednik SDP dr. Ciril Ribičič, ko je pojasnjeval poziv za oblikovanje skupnosti držav, ki so ga včeraj na sestanku na Otočcu oblikovale tri prenoviteljske stranke iz BiH, Hrvaške in Slovenije.« (Delo, 18. junij 1991)

Sindikati se sicer kot edina »družbeno-politična organizacija« niso prelevili v politično stranko. So pa v navezi s prenovitelji nagajali Demosu in njegovi vladi prav v najbolj kritičnih časih za osamosvojitev. Sekretar Sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Rajko Lesjak je v odprtem pismu Bučarju in Peterletu, »Bojim se vaše demokracije« uporabljal takšne izraze:

»V hramu demokracije glasovanje spominja na stare čase … demokracijo je najlaže disciplinirati z diktaturo … Mar ne vidita, da je demokracija v krizi, da je v zatonu?… naravnost katastrofalen položaj gospodarstva, namerni stečaji podjetij, pomanjkanje dela in vse večja brezposelnost ter socialna ogroženost, nespoštovanje delovnopravne zakonodaje in kolektivnih pogodb povzročajo vse večjo agonijo delavstva … vse kaže, da bo beseda oblasti zastavljena za ”dobro” izurjene vojake, ki bodo lahko branili tovarne in trgovine pred lačnimi delavci …« (Delo, 13. marec 1991)

Ko opisujemo politično stanje v Sloveniji v obdobju med plebiscitom in dejansko osamosvojitvijo, ne smemo zanemariti niti pomembne vloge medijev (MSM). Komercialnih televizij praktično še ni bilo, javna RTV pa še nič kaj »prezračena«. Dnevniki so bili vsi še bolj na strani opozicije (=starih sil), razen začetniškega Slovenca. Mladina, ki je bila še do leta 1988 pomemben dejavnik na disidentski strani, je že spet (za nekaj desetletij) pokazala svojo rdečo barvo. Slovenski politični barometer je že uspešno deloval in ustvarjal javno mnenje. Aprila 1991 je bil vrstni red »priljubljenih« politikov (že/še) naslednji: 1. Drnovšek, 2. Kučan, 3. Zlobec, 4. Peterle, 5. Ribičič, 6. Kmecl, 7. Smole, 8. Školč, 9. Rupel, 10. Vika Potočnik … (Delo, 1. april 1991)

Aprila 1991 je bil vrstni red »priljubljenih« politikov (že/še) naslednji:

1. Drnovšek, 2. Kučan, 3. Zlobec, 4. Peterle, 5. Ribičič, 6. Kmecl, 7. Smole, 8. Školč, 9. Rupel, 10. Vika Potočnik … (Delo, 1. april 1991)

Ko so pri Delu aprila 1991 opravljali anketo o osamosvajanju, so vprašanje »začinili« takole: »Osamosvojitvi Slovenije razmere niso naklonjene. Gospodarstvu gre vse slabše, proti naši samostojnosti je že vsa Jugoslavija, nasprotujejo nam v tujini. Če se osamosvojimo, utegne biti še huje. Pomislite, da bi imeli bencin na bone, ne bi mogli v tujino itd.« S takšnim uvodom so dosegli, da je (naj bi) ZA ODCEPITEV NE GLEDE NA POSLEDICE glasovalo le še 30,0 % … (Delo, 26. april 1991)

Sicer pa so uboge državljane že zjutraj praviloma pozdravljale radijske opazke o katastrofi, v katero jih vodi Demosova oblast, in Francove karikature v Delu, kjer so bile narisane podirajoče se bolnišnice in šole (Delo, 28. marec 1992) ali pa zevajoči prepadi, kamor vodita Slovenijo Peterle in Janša …

Skromne poskuse za tako potrebno pluralizacijo medijev je opozicija pričakala na nož. Šlo je za zagonska sredstva za nove medije, ki bi bili vsaj malo naklonjeni osamosvojitvi.  Mile Šetinc »je opozoril, da česa takega ni nikjer po svetu. Kam bo šel ta denar – za Mladino, Delo, Neodvisni Dnevnik ali za obnovo klerikalnega Slovenca? Njegov strankarski kolega Mojmir Ocvirk pa je dejal, da bi si novi časopis upal delati za polovico nižjo vsoto denarja od predvidene.«

Prenovitelj Milan Balažic je v družbenopolitičnem zboru ostro protestiral, da bi šel denar vseh slovenskih davkoplačevalcev za »vladni oziroma Staničev časnik Slovenec«, ki naj bi pomenil piko na i v tako imenovani pluralizaciji medijev, v katerih zdaj na vodilnih mestih ni ustrezna kadrovska struktura, zato naj bi namenili denar za posebni vladni časopis. »Ta vlada misli, da bo boljša in pridnejša, če bo sama o sebi boljše pisala. Res je, da v tem trenutku v Sloveniji ni časnika, ki bi o vladi pisal dobro, ker tudi nima podlage tako pisati.« je dejal Balažic in poudaril, da bi to postavko morali vreči iz proračuna, saj ne gre za nič drugega kot za Demosov narcisoidni prispevek. »Predlagam za jutrišnji naslov, ko bomo ob glasovanju o proračunu tako ali tako preglasovani, naj bo ”S traktorjem čez opozicijo”.« (Delo, 28. marec 1991)

Milan Kučan prefinjeno ter indirektno nasprotoval osamosvojitvi

Človek, ki je že tedaj, tako kot še desetletja kasneje, stal za vsemi temi »starimi silami« – Milan Kučan – seveda ni po plebiscitu nikoli direktno nasprotoval osamosvojitvi, vendar pa je to delal bolj prefinjeno ter indirektno. Natančna analiza njegovih javnih izjav v funkciji predsednika (Predsedstva) nam to potrjuje. Na pomembnem skupnem zasedanju je bistvo podal že v prvem predlogu: »Postopek razdružitve dosedanje SFRJ je treba opraviti nenasilno, demokratično, postopno in SPORAZUMNO.« Vsakdo, ki je poznal tedanje razmere v propadajoči državi, je lahko sklepal, da to v bistvu pomeni: NIKOLI, saj se ni dalo več dogovoriti o ničemer, niti o dosti manj pomembnih vprašanjih. Kučan je zato predlagal navidezno rešitev: »Vsa vprašanja v zvezi s pravnim nasledstvom (sukcesijo), to je v zvezi z ureditvijo pravic in obveznosti dosedanje SFRJ, se obravnavajo IN REŠUJEJO v skladu z veljavnimi pravili mednarodnega prava, zlasti s tistimi, ki so povzeta v znanih dunajskih konvencijah.«

Demosovi poslanci smo Kučanovo pravo namero spregledali. Nismo privolili na njegov postopek, saj smo vedeli, kam (in kako dolgo) vodi »postopek po načelih mednarodnega prava, to je pred mednarodnim sodiščem ali pred mednarodno arbitražo. Za mednarodno posredovanje pridejo v poštev tudi institucije Konference o evropski varnosti in sodelovanju, vključno s Centrom za preprečevanje konfliktov na Dunaju …« (Delo, 25. april 1991)

Kako prav smo imeli, mi potrjujejo dogajanja skoraj tri desetletja kasneje, ko vidim, kako dolgo in na kakšen način poteka reševanje mejnega spora med Hrvaško in Slovenijo (ko je ta že utrjena in ugledna samostojna država) – za nekaj kvadratnih kilometrov morja … Če bi se Slovenija tedaj zanašala na karkoli ali kogar koli zunaj, ne bi bila nikoli samostojna država!

Prijava

Za komentiranje se prijavite