Štrajk in sindikati elit

11
37

V teh dneh smo priče nekakšni evforiji pred stavko sindikatov javnega sektorja. Večina slovenskih medijev, ki na žalost ustvarjajo javno mnenje, namenoma prikriva realnost posledic zadolženosti Slovenije. Socialističnemu načinu vodenja države je uspelo v znani maniri politike pajdaškega kapitalizma pod krinko državnega intervencionizma v zadnjih letih bilanco državnega proračuna tako močno nagniti na stran odhodkov, da je za njeno uravnoteženje potrebno zmanjšati celo nekatere socialne transferje in plače javnih uslužbencev. Takšnih ukrepov Slovenija še ni doživela.

Retorika sindikalnih voditeljev gre v smeri izrazitega nasprotovanja varčevalnim ukrepom na ravni javnega sektorja s sklicevanjem na solidarnost kot zgodovinsko pridobitev moderne dobe. Problem v Sloveniji pa je v tem, da je tukaj solidarnost zgolj navidezna. Argument solidarnosti je v samostojni Sloveniji še bolj pa v bivši državi spretno retorično in drugače zlorabljen pojem. Takšna navidezna solidarnost, ki za podporo gradbenim lobijem s stotinami kilometrov preplačanih avtocest, ali za dobre posle monopoliziranih mogotcev v vseh podržavljenih družbenih sistemih zdravstva, sociale, šolstva, univerz, komunale, z obdavčitvijo delavcu vzame polovico plače, ali pa podjetniku pri uresničevanju njegove podjetniške ideje četrtino ali več dobička, je ključna za ohranjanje ideje kolektivizma, še bolj pa za ohranjanje centrov politične moči v razmerah svobodnega trga.

Korenine navidezne solidarnosti na slovenskem segajo v čase, ko je kolektivistični duh zadušil vsakršno gospodarsko pobudo in izničil ekonomsko svobodo. Takšna solidarnost je bila ena glavnih značilnosti prejšnje družbene ureditve. »V boju za socializem je naše mesto med delovnimi množicami« se je januarja 1958, v času postavljanja temeljev »razcveta socialistične družbe«, glasil napis nad govornico na partijskem kriznem sestanku v Trbovljah, ko je v zasavskih revirjih med rudarji zavrelo. Knapi so od oblasti proletariata zahtevali, da jim v skladu s socialistično doktrino – vsakemu toliko, kolikor potrebuje, pusti del dobička od prodaje premoga, ki je sicer cvetela. Socialistična oblast je namreč v strahu pred visoko inflacijo fiksirala cene premoga, zaradi česar naj bi rudarji ob koncu leta ostali celo brez plač. Inflacija v bivši totalitarni državi je zaradi naraščajočih cen življenjskih potrebščin kot posledica konceptualnih zablod socialističnega gospodarstva rasla eksponentno. Kljub temu planerji rasti cen v drugih industrijskih panogah niso omejili.

Kot je mogoče razbrati iz arhivskih dokumentov, je šlo pri trboveljskem štrajku za spontan upor rudarjev proti tistim, ki so se, kot izhaja iz že omenjenega napisa nad govornico, »borili« za že takrat zlagano ureditev navidezne solidarnosti. Kot izhaja iz pričevanj, je bil štrajk podoben nogometni tekmi, ki uide iz rok. Razjarjeni rudarji so prevrnili avto enega od vodilnih slovenskih političnih funkcionarjev in mu med govorom s sekiro presekali kabel mikrofona. Za lažje razumevanje resnosti gospodarske situacije lahko hkrati v dokumentih o privilegijih slovenskih političnih funkcionarjev iz obdobja socializma beremo, kakšne ugodnosti in privilegije so imeli slednji tudi v času omenjenega štrajka.

Morebitna podobnost v retoriki voditeljev današnjih sindikatov in takratnih političnih veljakov, ki pod pretvezo navidezne solidarnosti ščitijo privilegije centrov moči, je verjetno zgolj naključna. Zadeva je preveč kompleksna, da bi jo lahko tako poenostavili. Dejstvo pa je, da bodo predvideni varčevalni ukrepi posegli med drugim po privilegijih tistih, ki so jih bili deležni tudi v časih, ko je bilo o zamolčanem štrajku v Trbovljah prepovedano govoriti. V boju za socializem in zlagano solidarnost bodo zato uporabljena vsa sredstva. Sindikati pozivajo k uporu, pri tem pa podžigajo čustva z nedopustnimi primerjavami, kot je bilo moč začutiti ob polaganju cvetja na obletnico železničarske stavke.

Visok politični funkcionar totalitarne socialistične oblasti Edvard Kardelj, ki se kot ptica stalnica pojavlja na seznamih posvečenih privilegirancev, je v zvezi s trboveljskim štrajkom nekje izjavil, da so bili pripravljeni, v kolikor bi si kdo drznil dvigniti roko nad socialistične pridobitve delovnega ljudstva, intervenirati tudi s silo in orožjem. Kot potomec rudarjev si upam trditi, da so kopači črnega zlata leta 1958 iskreno verjeli, da se borijo za tisto, kar jim gre. Borili so se zoper navidezno in zlagano solidarnost. Nasprotno si prav tako upam trditi, da se organizatorji stavke natančno zavedajo, da se borijo za nekaj, kar jim ne gre. Še posebno to velja spričo dejstva, da je stavka organizirana pred zaključkom pogajanj v zvezi z varčevalnimi ukrepi. Prizadevati si za navidezno in zlagano solidarnost, ki zasleduje predvsem preživetje starih centrov moči, pa je v sedanjih razmerah vredno bojkota.

Foto: Kamenaric

11 KOMENTARJI

  1. Tako kot so tedaj branili svojo oblast, tako hočejo na vsak način zrušiti sedanjo in še naprej izčrpavati slovenske državljane.
    Aktualna napoved štrajka je samo ena izmed stopnic v tej smeri.

    • Ne razumem, kdo želi še naprej izčrpavati? Če se ne motim, sedaj vlada desnica z JJ kot vodjem!? Če se ne motim, je stavkovni cilj tudi ohranitev socialne države!?

      Če se ne motim, sta Tomaž Merše, predsednik Družinske pobude ter Aleš Primc, Civilna iniciativa za družino in pravice otrok dala izjavo, v kateri “obžalujeta, da je vlada sprejela zakon, ki družinam in otrokom nalaga največje breme reševanja javnih financ. ”

      Torej, kdo želi izčrpavati slovenski živelj?

        • Gospod Jožek,
          Lepo ste zapisali, v rdeči. Kjer želi biti vsak na oblasti za vsako ceno. Tudi desnica. In kaj dela? Spor med javnim in privatnim sektorjem. Posploševanje – vsi v javnem so paraziti … ker nočejo živeti s 600 € na mesec kot delavec v privat sektorju …

          • Ko bi bilo tudi sindikatom že jasno (in Alfu), kot je privat sektorju. Če 600€ ni na računu, tudi plače ne bo! Ni => Ni!

            Dela spor? Koliko se je pa javni sektor sekiral, ko je krahiral npr. gradbeni sektor. (Tudi zaradi neučinkovite javne uprave – sodstva.) Morda javni sektor sedaj pričakuje solidarnost?

          • Gospod Mitja, ali v vašem razmišljanju dopuščate možnost, da je dovolj denarja, če vladajoči sloj preneha krasti? Ali dopuščate možnost, da javni sektor vidi stisko vladajočega razreda: “Krivica! Da se ravno sedaj neha, ko smo prišli na oblast!?”

  2. Ja, gospod Alf. Pravilno ste ugotovili, da se je bil vladajoči sloj znašel oziroma izkoristil priliko. In ker je sedaj druga metla, ta bivši vladajoči sloj pošilja rajo po kostanj v žerjavico. Koga pa poslušajo sindikati? Delavce ali strice iz ozadja? Tako kot je bilo pri študentskih demonstracijah. Šudenti so se borili za lastnike servisov in študentske funkcionarje.

    Sploh pa, gospod Alf. Jaz sem delavec v privat sektorju. In zakaj je vam tako samoumevno, da mi pripada 600€? In zakaj je vas sram delati samo za 600€ in mene naj ne bi bilo?

    • Gospod Mitja,
      vidite, pa se strinjava. Kar se tiče 600 €, kako ste dobili ta občutek, da vam to privoščim? Me prav zanima?!

      Kar se tiče privat sektorja, tudi tu nočem posploševati. So zelo dobri lastniki oziroma direktorji, eden od njih je Gospod Colarič, KRKA Novo mesto. Če ste iz Dolenjske, to pove vse. So pa tudi taki, delavci na minimalcu, podjetje 1 € dobička, lastnik pa 20 m dolgo jahto. Jaz jim pravim sodobni sužnjelastniki.

  3. Kje je javno opravičilo za slovenske »stoletne družbene grdobije«, za nastanek tajkunov, njihovo materialno in moralno škodo, za »zakonsko dopustno« 15 letno kratenje lastninskih pravic delavcev, to je za dopustno krajo, laž, goljufijo zaposlenih, še povsem nekaznovano?
    Civilizirano in spodobno bi bilo javno opravičilo delavcem državljanom vse politike, ki je pri tem sodelovala, LDS, SD, DESUS, tudi SDS, NSi in SLS, najbolj pa opravičilo bivšega premiera mag. Antona Ropa, LDS, tudi Janeza Janše, SDS, in seveda Boruta Pahorja, SD, pošteno mar ne? Tudi predsednik dr. Danilo Türk bi se lahko oglasil na to sramotno temo? Opravičilo je pravično in potrebno! Politična omika potrebna za socialne reforme in družbo! Franc Mihič univ.dipl.inž http://hubert.blog.siol.net/category/aktualno/

    • Škoda, da ne razumete avtorjevega sporočila, ki je povsem očitno v tem, da kaže na zlaganost socializma in njegovih protagonistov. Vsakršna ureditev, ki omejuje svoboden trg, na katerem lahko vsakdo, ki želi, tudi uspe, je proti človekovi naravi. Človek je svobodno in ustvarjajoče bitje, predvsem tudi v smislu intelektualnega dela. Kako lahko iz članka potegnete popolno nasprotje tega, kar je napisano???
      Rešitev sedanje krize je svoboden trg za svobodno in spodbudno podjetniško okolje, ki prinaša nenazadnje tudi nova delovna mesta. Nacionalizacija in podobni totalitarni ukrepi pa so že na smetišču zgodovine… Država se mora umakniti iz sfere gospodarstva, šolstva, zdravstva, sociale ipd., sicer se bo pajdaški kapitalizem še bolj razbohotil, predvsem pod oblastjo levih strank, ki so naslednice tistih, kot piše v članku, ki so se razglašali za socialno občutljive, hkrati pa so teptali najbolj osnovne delavske pravice!!!

  4. Berem: “»zakonsko dopustno« 15 letno kratenje lastninskih pravic delavcev” in se čudim, kako dolg spomin imajo nekateri. No, da spominom ni še čisto idealen, nam avtor pokaže z izborom imen.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite