Štrajk in sindikati elit

V teh dneh smo priče nekakšni evforiji pred stavko sindikatov javnega sektorja. Večina slovenskih medijev, ki na žalost ustvarjajo javno mnenje, namenoma prikriva realnost posledic zadolženosti Slovenije. Socialističnemu načinu vodenja države je uspelo v znani maniri politike pajdaškega kapitalizma pod krinko državnega intervencionizma v zadnjih letih bilanco državnega proračuna tako močno nagniti na stran odhodkov, da je za njeno uravnoteženje potrebno zmanjšati celo nekatere socialne transferje in plače javnih uslužbencev. Takšnih ukrepov Slovenija še ni doživela.

Retorika sindikalnih voditeljev gre v smeri izrazitega nasprotovanja varčevalnim ukrepom na ravni javnega sektorja s sklicevanjem na solidarnost kot zgodovinsko pridobitev moderne dobe. Problem v Sloveniji pa je v tem, da je tukaj solidarnost zgolj navidezna. Argument solidarnosti je v samostojni Sloveniji še bolj pa v bivši državi spretno retorično in drugače zlorabljen pojem. Takšna navidezna solidarnost, ki za podporo gradbenim lobijem s stotinami kilometrov preplačanih avtocest, ali za dobre posle monopoliziranih mogotcev v vseh podržavljenih družbenih sistemih zdravstva, sociale, šolstva, univerz, komunale, z obdavčitvijo delavcu vzame polovico plače, ali pa podjetniku pri uresničevanju njegove podjetniške ideje četrtino ali več dobička, je ključna za ohranjanje ideje kolektivizma, še bolj pa za ohranjanje centrov politične moči v razmerah svobodnega trga.

Korenine navidezne solidarnosti na slovenskem segajo v čase, ko je kolektivistični duh zadušil vsakršno gospodarsko pobudo in izničil ekonomsko svobodo. Takšna solidarnost je bila ena glavnih značilnosti prejšnje družbene ureditve. »V boju za socializem je naše mesto med delovnimi množicami« se je januarja 1958, v času postavljanja temeljev »razcveta socialistične družbe«, glasil napis nad govornico na partijskem kriznem sestanku v Trbovljah, ko je v zasavskih revirjih med rudarji zavrelo. Knapi so od oblasti proletariata zahtevali, da jim v skladu s socialistično doktrino – vsakemu toliko, kolikor potrebuje, pusti del dobička od prodaje premoga, ki je sicer cvetela. Socialistična oblast je namreč v strahu pred visoko inflacijo fiksirala cene premoga, zaradi česar naj bi rudarji ob koncu leta ostali celo brez plač. Inflacija v bivši totalitarni državi je zaradi naraščajočih cen življenjskih potrebščin kot posledica konceptualnih zablod socialističnega gospodarstva rasla eksponentno. Kljub temu planerji rasti cen v drugih industrijskih panogah niso omejili.

Kot je mogoče razbrati iz arhivskih dokumentov, je šlo pri trboveljskem štrajku za spontan upor rudarjev proti tistim, ki so se, kot izhaja iz že omenjenega napisa nad govornico, »borili« za že takrat zlagano ureditev navidezne solidarnosti. Kot izhaja iz pričevanj, je bil štrajk podoben nogometni tekmi, ki uide iz rok. Razjarjeni rudarji so prevrnili avto enega od vodilnih slovenskih političnih funkcionarjev in mu med govorom s sekiro presekali kabel mikrofona. Za lažje razumevanje resnosti gospodarske situacije lahko hkrati v dokumentih o privilegijih slovenskih političnih funkcionarjev iz obdobja socializma beremo, kakšne ugodnosti in privilegije so imeli slednji tudi v času omenjenega štrajka.

Morebitna podobnost v retoriki voditeljev današnjih sindikatov in takratnih političnih veljakov, ki pod pretvezo navidezne solidarnosti ščitijo privilegije centrov moči, je verjetno zgolj naključna. Zadeva je preveč kompleksna, da bi jo lahko tako poenostavili. Dejstvo pa je, da bodo predvideni varčevalni ukrepi posegli med drugim po privilegijih tistih, ki so jih bili deležni tudi v časih, ko je bilo o zamolčanem štrajku v Trbovljah prepovedano govoriti. V boju za socializem in zlagano solidarnost bodo zato uporabljena vsa sredstva. Sindikati pozivajo k uporu, pri tem pa podžigajo čustva z nedopustnimi primerjavami, kot je bilo moč začutiti ob polaganju cvetja na obletnico železničarske stavke.

Visok politični funkcionar totalitarne socialistične oblasti Edvard Kardelj, ki se kot ptica stalnica pojavlja na seznamih posvečenih privilegirancev, je v zvezi s trboveljskim štrajkom nekje izjavil, da so bili pripravljeni, v kolikor bi si kdo drznil dvigniti roko nad socialistične pridobitve delovnega ljudstva, intervenirati tudi s silo in orožjem. Kot potomec rudarjev si upam trditi, da so kopači črnega zlata leta 1958 iskreno verjeli, da se borijo za tisto, kar jim gre. Borili so se zoper navidezno in zlagano solidarnost. Nasprotno si prav tako upam trditi, da se organizatorji stavke natančno zavedajo, da se borijo za nekaj, kar jim ne gre. Še posebno to velja spričo dejstva, da je stavka organizirana pred zaključkom pogajanj v zvezi z varčevalnimi ukrepi. Prizadevati si za navidezno in zlagano solidarnost, ki zasleduje predvsem preživetje starih centrov moči, pa je v sedanjih razmerah vredno bojkota.

Foto: Kamenaric