Strah pred islamom tudi ubija

Zna se zgoditi, da bo kak zgodovinar ob uničujočem novoletnem napadu na kristjane v Aleksandriji samo cinično zamahnil z roko. In pripomnil, da je bilo nasilje pač že od nekdaj druga plat medalje legendarne večkulturnosti egiptovske metropole.

Dolga tradicija nasilja

Morda bo omenil znamenito pogansko filozofinjo Hipatijo, ki so jo tam v 5. stoletju z blagoslovom škofa in krščanskega svetnika Cirila zverinsko pobili podivjani menihi. Morda bo opozoril, da za zdaj dokončni izgon judovske skupnosti iz mesta v začetku petdesetih let 20. stoletja nikakor ni bil prvi.

In četudi bo pozivu papeža Benedikta k verski svobodi za vse priznal globoko iskrenost, se nemara ne bo mogel izogniti komentarju, da se je papeževa katoliška skupnost vedno nesebično borila zanjo, kadar je bila sama v položaju manjšine, kakor denimo v ZDA, da pa glede tega  ni bila vedno zelo natančna, kadar se je čutila močno. Ob vseh jeremijadah zaradi v zadnjem času pogostih napadov na krščanske ustanove hkrati ne bo hotel prezreti opozorila na zrušitev “s kranjskim denarjem” zgrajene banjaluške džamije Ferhadije v zelo bližnji preteklosti. Četudi bi bilo dogajanje v Bosni sicer krivično razglašati za versko vojno.

V vsem opisanem bi morali takemu zgodovinarju pritrditi. Vendar nesmiselnih žrtev ni moč racionalizirati s sklicevanjem na stare spirale nasilja. In sočasno je bržkone res, da kristjani danes nikjer na svetu ne ogrožajo samega obstoja kakšne muslimanske (ali sicer drugoverske)  skupnosti.

Egiptovski in turški paradoks

Kot jasno dokazuje novoletna tragedija v Aleksandriji, se bližnjevzhodnji kristjani ne morejo tolažiti, da jih prevkladujoči islam ne ogroža življenjsko. Grozi jim kar, da bo vsaj nekatere njihove skupnosti še za časa našega življenja povsem zradiral (seveda ne s terorističnimi napadi ali s pobijanjem), kakor je takoj po zmagi v 7. stoletju zradiral nekdanjo zibelko latinske krščanske misli v nekdanji latinski Afriki.

Pravkar povedano velja celo za Libanon, ki so ga sicer z laicizmom okuženi Francozi pred osemdesetimi leti nepričakovano ustanovili kot nekakšno oazo za kristjane. Kajpak ni mogoče kar tako izničiti prisotnosti velike koptske skupnosti v Egiptu, saj naj bi slednja štela od pet pa vse do petnajst milijonov pripadnikov. Vendar je dejstvo, da ji gre v začetku 21. stoletja precej slabše, kot ji je šlo še v dvajsetem ali pod turško oblastjo.

V tem so egiptovske razmere zrcalna slika turških. Posvetnjaška režima, eden pod zastavo tudi na naših tleh čaščenega Naserja in drugi v znamenju Kemala Atatürka, sta se izkazala za krščanskim cerkvam precej nevarnejša od nekdanjih islamskih monarhij.

Vse, samo islama ne

Kako tudi ne, ko pa sta oba na sceno privlekla goreči nacionalizem, Kemal turškega in Naser arabskega. In kljub nasilni sekularni usmeritvi obeh junakov so začeli kristjani nenadoma bolj bosti v oči, ker je bil dober Turek in dober Arabec seveda lahko le musliman. Medtem so bili v mednarodni skupnosti in zlasti v ZDA razumljivo pozorni samo na neislamsko ali kar protiislamsko naravo oblasti kot take, zaradi katere so bili Turkom in Egipčanom pripravljeni pogledati skozi prste skoraj pri vsem drugem. Še najbolj pri spoštovanju pravic verskih in etničnih manjšin.

Res je, da ne moremo vedeti, ali ima islam sploh kak demokratični potencial, ker tega ni imel priložnosti še skoraj nikjer pokazati. A če bi si ogledali niti ne tako stara stališča nekaterih krščanskih predstavnikov o sistemu liberalne demokracije, bi lahko do pred nedavnim pomanjkanje takega potenciala poočitali cel9 krščanstvu. Zadeva se je, vsaj kar zadeva krščanski main stream, med tem bistveno spremenila.

Laicistični režimi v islamskem svetu nimajo tozadevno česa pokazati. Čeravno nihče ne more povedati, kako bi ravnala Erdogan in Gül, če nad njima ne bi budno bdeli kemalistični vojaki in sodniki in če vsaj nekje v daljavi ne bi bilo fatamorgane Evropske unije, bi težko rekli, da je njuna “islamistična” Turčija manj demokratična od Turčije Atatürku predanih generalov. Na drugem koncu islamske ekumene, v Palestini, je nekritična podpora Arafatovi druščini (tudi) v imenu njene domnevne sekularnosti nazadnje naplavila na površje uradno sicer islamistični, dejansko pa cinično nihilistični Hamas.

V Egiptu si Hosni Mubarak, Naserjev dedič, kot zvesti ameriški zaveznik in domnevni ščit proti nevarnemu Muslimanskemu bratstvu lahko po mili volji privošči ustrahovanje opozicije in ponarejanje volitev, pa mu nič ne rečejo. Vsaj doslej se je lahko sočasno delal, da v njegovi državi nihče ne zapostavlja koptskih kristjanov. Novoletno kri bo nemara nekoliko teže sprati, a verjetno bo ostalo vse po starem. Samo, da se Egipta ne bi polastili islamisti.

Foto: Wikipedia

Foto: Aleksandrija danes in zemljevid Egipta