Strah in pogum

0
pecina
Foto: Martin Lisec.

V teh dneh sem skoraj hkrati srečal tri osebe, ki so na rutinskem zdravniškem pregledu doživele šok: zdravnik specialist je njihove vzorce tkiv poslal na histološko preiskavo! Zdravniki so bili profesionalni in človeško prijazni, so povedale vse tri. Pojasnili so, da gre zgolj za preventivni ukrep, da se jim zdi, da ni nič hudega, a da je za vsak slučaj dobro in nujno, da izključijo najslabšo možnost; da so imeli pred kratkim en zelo podoben primer in da nadaljnje preiskave niso pokazale nič nevarnega; da bo tako in tako vse v redu in da ni razloga za strah …

Nič posebnega, saj to se dogaja vendar mnogim, bi pomislili. Res je, statistika je na tem mestu neizprosna: vsak tretji Evropejec naj bi se vsaj enkrat v loku življenja soočil z diagnozo raka. Toda eno je prebiranje statističnih podatkov, nekaj povsem drugega pa je osebno soočenje s slutnjo te novice.

Človeka ob soočenju s težkimi novicami, pa kakršnekoli že te so, v trenutku preplavi notranji vihar prvinskega strahu. Je to res? Se to res dogaja meni? Je to sploh mogoče? Kako naj se s tem soočim? Kako naj živim v tem vmesnem času negotovosti, dokler se stvari ne razjasnijo? Komu naj sploh povem vso resnico, ki sem jo zvedel na pregledu? Naj povem domačim in tudi njih obremenim s strahom, mogoče povsem po nepotrebnem? Če ni nič, jih je nesmiselno obremenjevati, če pa bo karkoli narobe, bodo zvedeli takrat, ko bodo stvari jasne. Toda, kako naj v tem vmesnem času sam nosim težo strahu in negotovosti?

Po prvi neprespani noči pride novo jutro, nov dan, in nato še eden, in še eden … Čas strašljivega čakanja na resnico sproža v ljudeh različne procese: racionalizacijo, relativizacijo,iskanje opornih bilk, razmislek o sedanjosti , razmislek o prihodnosti. Zunanja drža poguma je navznoter zaznamovana z nenehnim kljuvanjem vprašanja: Kaj pa, če je moje zdravje res zelo načeto? Kaj bi to pomenilo zame, kako se bo odvijalo življenje, če se strah izkaže za upravičenega? Ali se bom zmogel soočiti z novimi, tako drugačnimi okoliščinami življenja? Kaj bo to pomenilo za moje bližnje, posebej za otroke?

Najtežje je živeti z negotovostjo v duši. Negotovost je največji ubijalec notranjega miru in upanja.

Toda negotovost, ki napolni srce s strahom, prinaša hkrati tudi streznitev. Človek se nenadoma zave, da se življenje odvija samo v sedanjosti. Tukaj in sedaj. Nenadoma spregleda, kaj je v življenju res pomembno in kaj je balast, ki v končni fazi ne služi nikomur in ničemur. Zgoraj omenjene osebe so se po prvem šoku lotile živeti svojo vsakdanjost bolj ozaveščeno, predano, ljubeče. Posvetile so pozornost ljudem, ki so jim dragi, odvrgle skrbi, ki so bile nepotrebne, pospravile so omare in odpeljale cunje, ki jih ne nosijo, v skladišča humanitarnih organizacij, si vzele nekaj prostih dni v službi in ugotovile, da niso nenadomestljive, se posvetile sebi, premišljevanju, molitvi, sprehodom. Strah zaradi tega ni nič manjši, je bil pa zato občutek, da so žive, toliko večji.

Ob koncu lanskega leta sem bil povabljen na novoletno prireditev, ki so jo pripravile obsojenke v zaporu na Igu. Obiskovalci smo bili na zaključku prireditve obdarjeni z mislimi, izpisanimi na lističe. Potegnil sem misel Dale Carnegie, ki pravi: “Eno mojih najbolj tragičnih spoznanj o človeški naravi je to, da vsi preradi odlašamo z življenjem. Vsi sanjarimo o čudežnem rožnem vrtu tam za obzorjem, namesto da bi uživali v vrtnicah, ki danes cvetijo pred oknom. “

Ključno je torej vprašanje, če je mogoče in kako je mogoče tudi brez tako hudih šokov, ki jih prinaša življenje, “opaziti vrtnice”. Ali drugače, kako dodajati življenje dnevom, ki jih živimo? Morata res priti negotovost in trpljenje, da prepoznamo bogastvo, ki nam ga darežljivo ponuja naša vsakdanjost?

Domišljam si, da ste ob prebranem naslovu tega prispevka dobili asociacijo na Kocbeka in na notranje boje njegovih tragičnih junakov, ki jih je pred skoraj sedmimi desetletji popisal v zbirki novel s tem naslovom. Ali pa na boje, ki jih bijejo naši sodobniki na poljih konflikta vesti. Nič zato! Naj mi Kocbek ne zameri, da sem si ga sposodil. Konec koncev gre vedno, tudi v primeru zgoraj omenjenih oseb, za podobno enkratne usode, ko se posameznik sreča s svojo nalogo in z nenadomestljivo vlogo, ki jo mora odigrati v (svojem) življenju: ko se zdi človekova eksistenca najšibkejša, najgloblje kaže svojo moč , svojo enkratnost in neponovljivost.

Pripis uredništva: Mag. Martin Lisec je logoterapevt, mediator, predavatelj. Več: stopinje.si.