Strah in kultura strahu (3., zadnji del)

4
Aleksander Solženicin

Odnos z okoljem in medosebni odnosi. Nadaljevanje 1. in 2. dela. 

Hinrich Fink-Eitel v svojem članku »Tesnoba in svoboda« razmišljanja o filozofski antropologiji in opozarja, da od Kierkegaarda dalje eksistencialna filozofija šteje bojazen/tesnobo k izkušnjam, ki mečejo luč na celotni sestav človekovega bivanja.« (Fink-Eitel, 1994:57). Kierkegaard razlaga človekov izvirni greh kot vstopnico za temeljni strah. Dokler človek ni vedel za dobro in zlo, ni bil v nevarnosti, šele izvirni greh je odprl človekovo ambivalentnost (Ali – ali: simpatično antipatijo, antipatično simpatijo). Človekov osebni in družbeni položaj je zaradi duhovne vpetosti človeka objektivno in subjektivno stanje, ki mu povzroča stalno vrtoglavico. Po Kierkegaardu ima človek na izbiro, ali se bo odločil za Boga in tako premagal temeljno bojazen, oziroma to eksistencialno tesnobo. Če človek ne prizna svoje grešnosti, pa je neizbežno izpostavljen (existo, vržen, izročen) – ali pa ga lahko ta temeljna tesnoba/bojazen celo ugonobi, kajti »bojazen pred dobrim, razvije v človeku demonske sile.« (Kierkegaard 1960, 108)

Psiholog Fritz Riemann[1] pa razlikuje po štirih temeljnih silah, ki obvladujejo vesolje tudi štiri temeljne strahove oziroma bojazni, ki določajo človekov odnos do samega sebe in sveta. Te štiri sile so 1. gibanje (nebesnih teles) okrog sonca (revolucija), 2. lastno gibanje (rotacija), 3. težnost (gravitacija)  in 4. sila, ki nas vleče ven (fugitacija). Zato »… je človek kot prebivalec te zemlje in neznaten delček sončnega sistema podvržen njegovim zakonitostim in  v sebi nosi opisane spodbude kot nezavedne gonske sile in obenem kot prikrite zahteve…« (Riemann 2002, 12) Iz tega sledijo po Riemannu štiri temeljne zahteve, ki jim je človek podvržen: 1. Vsak hoče postati enkratni posameznik, kar pa je mogoče le v obratu k drugemu (revolucija) in preko drugega; tu se pojavi bojazen pred samopredajo. 2. Ljudje imamo potrebo, da bi se zaupljivo odprli človeku v sebi oziroma življenju (rotacija-vrtenje okoli sebe); od tod bojazen, ali se bo posrečila samouresničitev, ljudje imamo strah pred samim seboj. 3. Pomembna je težnja za trajnostjo (gravitacija-ljudje smo priklenjeni na zemljo, kar je razlog ukoreninjenosti, inertnosti; od tod bojazen pred spremembo oziroma spremembami. 4. Življenje pa je neprestano spreminjanje in sprejeti spremembo je sestavni del človekove poti (fugitacija- kar ga vleče ven); od tod nastaja bojazen pred dokončnostjo (redom, ustaljenostjo), ki jo hrani sodobni način življenja s stalnimi spremembami.

Po Riemannu se torej človek uspešno prebija skozi življenje, če so vsi štirje vidiki med seboj usklajeni. Te bojazni so okviri razvoja in delovanja človeka in služijo njegovemu ohranjevanju in razvoju. Bojazen je sestavni del človekovega samoohranjevanja in preživetja. Živali imajo nagonsko neposredno odzivnost na okolje, ki jim omogoča stalno kontrolo položaja in ustrezne odgovore nanj. Podobno pri človeku govorimo o strahu pred določenimi predmeti oziroma stvarmi. Ker pa je človek duhovno bitje, se njegovo urejevanje dopolnjuje z osebno oziroma duhovno razsežnostjo, ki zahteva, da človek poleg neposredno tvarnih zadev ureja tudi svoja globlja – osebno-duhovna doživetja. Ta so zelo tesno povezana z medosebnimi odnosi. Psihoanalitiki govorijo o varni navezanosti, ki je v tem, da otrok v medosebnih odnosih razvija okvire svojega odnosa do soljudi in širšega okolja, znotraj katerega se potem ureja tudi temeljni odnos do bojazni oziroma tesnobe. Tako pravi Riemmann: »Če  imamo koga, ki bi v pravem smislu predelal tako bojazen pred (samo)predajo in bi se lahko v ljubeči predanosti odprl življenju in sočloveku (1); ki bi obenem tvegal živeti svojo posameznost na svoboden in samostojen način, brez bojazni, da bo izpadel iz objemajoče zavarovanosti (2); ki bi dalje sprejel bojazen pred časnostjo in bi obenem mogel plodovito in smiselno tlakovati pota  življenja (3) in ki bi končno sprejel nase red in zakonitosti našega sveta in življenja, v zavesti o njihovi nujnosti in neizogibnosti, ne da bi se bal, da bo prek njih v svoji svobodi preveč ‘porezan’ (4) – če bi obstajal tak človek, bi mu vsekakor brez dvoma priznavali največjo zrelost in človeškost.«  (Riemann, 2002, 212 sl.)

Zaplete pa se, če take zrelosti ni, oziroma je v eni ali drugi točki – ali celo v vseh – okrnjena. Glavni razlog pa so seveda ne-varne navezanosti v zgodnjih letih, ko se človek razvija. Problem nastane, ko se zgodi, da človek posebno v zgodnjem razvoju take navezanosti ne vzpostavi. Še večji problem je, če družba kot celota živi v razčlovečenih odnosih, goji kulturo strahu, o čemer še več na koncu. Namesto medosebnih izmenjav, ki so bazen za varno oblikovanje in razreševanje temeljnih bojazni/tesnob se razvijejo osebni in skupinski mehanizmi prisilnih strahov, nadomestkov upravljanja s strahom in/ali celo mehanizmi dodatnega ustrahovanja. V takih primerih gre za bolezenske bojazni/tesnobe, ki dobivajo neslutene razsežnosti in se ljudje v njih odtujujemo svojim temeljnim osebnim, medosebnim in naravnim okvirom in danostim ter izstopajo iz človeškega v nečloveški svet. Riemann to označuje kot bolezensko obnašanje. Zaradi hudih in neukrotljivih oblik razsežnosti tega ravnanja jih imenujemo ‘kultura strahu’.

Sloterdijk (1999:58/59) govori o tesni povezanosti temeljnega strahu in osebe: »Temeljni strah (nasproti strahu) je čustveni izraz podvojenega, v sebi nasprotnega gibanja, oviranega gibalnega pritiska…je zaznamovana z ‘osredinjenjem v osebek’, izloči osebek iz običajnih odnosnosti v okolju in ga vrže nase«. Vse je seveda povezano z nezmožnostjo, da bi se človek zavaroval, saj za razliko od živali, ki se bori s konkretnim strahom, človek za tesnobo nima varovalnega mehanizma. Kot pravi Andreas Dick: »’Edini predmet je sama ogroženost’, piše Tillich o bojazni, ‘ne izvor ogroženosti, kajti izvor ogroženosti je Nič’.« Najbolj ogrožujoče na bojazni, ki ne pozna nobenega konkretnega, je torej  neznani Nič-Biti. (Dick 2010, 64)

Kultura strahu

Posebno v zadnjih stoletjih se z razvojem znanosti in posebno medijskih pridobitev zelo širijo kulturne mehanizmi obvladovanja, ki jih lahko označujemo kot kultura strahu in so dosegli svoje največji in najbolj grozljiv razmah v totalitarnih oziroma vseh avtoritarnih sistemih.

1.Totalitarni sistemi so do podrobnosti razvili mehanizme zastraševanja oziroma ustrahovanja. Aleksander Solženicin v svojem Arhipelak Gulag opisuje takšno sceno terorja: »Sedite na zemljo!, Na kolena!, Slecite obleke! V teh predpisanih konvojskih ukazih je vsebovana pramoč, proti kateri ni nobenega upora.« (Solschenizyn 1974, 535).

Podobno mi je pripovedoval stric  iz partizanskega zapora po vojni v Novem mestu. Po jutranji telovadbi je bila komanda: Tek!, potem pa opozorilo: Na zadnje bomo streljali! Vsak dan so pobrali mrtve ali ranjene, ki so jih postrelili in zmetali na kamione in odpeljali.

Teror ne pozna oseb. V koncentracijskem taborišču Auschwitz se je komandantov sin spoprijateljil z dečkom in one strani mreže in ko je nekoč bil pri njem na drugi strani, so oba poslali v celico smrti.

2 Kulturo strahu spodbujajo in širijo neobvladljivi dogodki, ki jih delno pozna človeštvo že od praveka kot vplivi podnebja ali druge naravne nesreče. V novejšem času pa se z razčlenitvijo življenja in vse večjim načrtovanjem in kontrolo človeka in družbe te nevarnosti le še povečujejo. Človek namreč ni sposoben absolutno obvladovati življenja. Primeri takih sodobnih problemov kulture strahu so: atomska energija (bombi nad Hirošimo in Nagasakijem, Černobil, Fukushima), terorizem, finančna kriza in z njo povezani pritiski k varčevanju in negotovost prihodnosti, napoved velikih epidemij (nore krave, ptičja gripa, aids itd.).

3. Kulturo strahu spodbujajo tudi poskusi treninga, s katerim bi strah ‘potlačili’ oziroma izločili v smislu izjave ameriškega predsednika Roosevelta ali izjave kozmonavta – da z urjenjem (drilom) izženemo strah. Podobno velja za vse oblike zasvajanje človeka z zunanjimi sredstvi, pa tudi oblike receptov lahkotne newagevske in mnoge druge masovne (tudi določene zdravilske) oblike ustrahovanja človeka. Andreas Dick (2010, 77) po Kastovi (2009: 21) imenuje to »skrivanje (temeljnega) strahu za katastrofično obnašanje, aktivizem, konsumizem in raztresenost.« Kastova (49) je prepričana, da je posledica nepredelane odstranitve otroka od  matere stalen poskus, da bi samostojnost človek dopolnil z izročanjem materi (regresija).

Oba psihoanalitika (Dick in Kastova) sta prepričana, da je treba iskati odpre poti , ki gredo v smer odpiranja izkušnjam strahu oziroma soočenja z »samotnostjo, dvomom, ali žalostjo. Z odpiranjem  izkušnjam strahu  se poglablja lastno doživljanje. Iz tega se po Henningu Köhlerju (2007) razvija moč vere.« (Dick 2010, 76)

Iz kulture strahu je moč preiti k sprejemu in obdelavi strahu , kar je tesno povezano z zdravimi oziroma z varno navezanostjo, ki ureja odločitev od matere ter omogoča navezavo z drugimi osebami. Zaradi slabitve medosebnih odnosov se razumljivo zatekamo h kulturi strahu – se pravi medosebno reševanje človekove temeljne bojazni in strahov zamenjujemo z umetno ustvarjenimi zunanjimi mehanizmi urejanja strahu, kar pa le še  povečuje človekovo osamljenost in izločenost. Posledično pa je tudi urejanje temeljnega strahu (bojazni) in posebnih strahov še težje in vedno manj realno.

Literatura:

Anders, Günther. 1992 Antiquiertheit des Menschen. I.II. München: Beck.

Aristotel. 1994. Nikomahova etika. (prev. K. Gantar) Ljubljana: SM

Aristotel. 2011. Retorika (Prev. Matej Hriberšek). Ljubljana: Zupančič&Zupančič.

Balthasar, Hans Urs von.1951. Der Christ und die Angst.Einsiedeln:Johannes V.

Dick Andreas. 2010. Mut. Über sich hinauswachsen.Bern: H. Huber.

Fink-Eitel, Hinrich.1993. Angst und Freiheit. v: Fink-Eitel,Heinrich/Lohoman, Georg. Zur Philosophie der Gefühle. Frankfurt: Suhrkamp.17-88.

Fukuyama, Francis.2002. Der große Aufbruch. Wien 2000: Zsolnay Verlag.

Giddens A. The Consequences of Modernity. Polity Press, Cam

bridge, 1991.

Hegel, G. W.F.1975. Phänomenologie des Geistes.Frankfurt.Suhrkamp.

Heidegger, Martin. 1997. Bit in čas (prev. Tine Hribar … et al.). Ljubljana: SM

Kast,Verena. 2009. Vom Sinn der Angst.Freiburg:Herder.

Kierkegaard, Soeren 1960. Der Begriff Angst. Reinbeck b. Hamburg: Rowohlt.

Köhler, Henning. 2007. Vom Rätzel der Angst: Wo die Angst begründet liegt und wie wir mit ihr  umgehen können. (4. izd.) Stuttgart: Verlag Freies Geistesleben.

Monod, Jacques. Zufall und NotwendigkeitPhilosophische Fragen der modernen Biologie.v: Oelmüller Willi/Dölle-Oelmüller, Ruth/Geyer,CarlFriedrich. 1990. Philosophische Arbeitsbücher 7. Diskurs Mensch. Paderborn: Schöningh:UTB 272-282

Nietzsche, Friedrich. 1989. Somrak malikov. Primer Wagner. Ecce homo. Antikrist. Ljubljana: SM.

Platon.2004. Zbrana dela II (prev. G. Kocijančič). Celje: MD.

Riemann, Fritz. 2002.(34.IZD.) Grundformen der Angst. München: Reinhardt.

Skinner, Burrhus Frederic, Was ist Behaviorismus? Reinbeck b. Hamburg.: Rowohlt

Sloterdijk, Peter, 1999. Sphären I, Frankfurt: Suhrkamp.

Solomon, C. Robert, 1995. Fear, in: Honderich Ted (Ed.), The Oxford Companion to

Philosophy. Oxford/New York: Oxford University Press. 270-270.

Solschenizyn, Alexander.1974. Der Archipel Gulag. Bern/München:Scherz.

Tillich, Paul. 1991.Mut zum Sein. Berlin: De Grutyer.

Vattimo, Gianni. 1997. Glauben-Philosophieren. Stuttgart: Reclam.

Vetter, August.1966. Personale Anthropologie. Aufriss der humanen Struktur. München: K. Alber.

http://en-wikipedia/org/wiki/fear, 24.1.2012.

[1] Zahvaljujem se kolegu zaslužnemu profesorju UL dr. Vinko Potočniku za pripombo ob predavanju, s katero mi je dopolnil pogled na problem bojazni pri človeku.

Foto: Wikipedia

4 KOMENTARJI

  1. Zanimivo je, da prvi kristjani niso imeli niti trohice strahu, pa so z njimi počeli vse najhujše, kar je možno!

  2. Odličen prispevek.

    Naj dodam, da sam doživljam tesnobo in strahove. Vidim, da mediji in spin doktorji zelo dobro množice manipulirajo s strahovi in z nagradami, regresijo.

    Hkrati pa razmišljam tudi, da smo na Zahodu v dveh kolektivnih psihozah, kjer smo tudi sami akterji in sodelavci, kolaboratorji ZLA:

    Evropejci imamo vsaj dve kolektivni psihozi:

    1. je mit o romantični ljubezni, zaljubljenosti, ki traja od trubadurjev naprej
    http://www.youtube.com/watc…-O0roGSaDU
    in ga širimo s POP muziko, ROCK muziko, romantičnimi romani, “ženskimi ” revijami, HOLYWOOD filmi in TV serijami. Ljudje so infantilni in verjamejo v ljubezen, zaljubljenost, “ki se zgodi”. Tipična je slovenska himna: ” To je bil tvoj dan ljubezni, dan, ki da ti vse in vse ti vzame. Kdaj prišeeeeeeeeeeeeeeeeeel bo zateeeeeeeeee speeeeeeeet ta daaaaaaaaaaan, najlepši dan, ki ne mine nikdar …

    2. kolektivna psihoza, mit, ki ga množica infantilnih živi, pa je mit o varnosti, ki jo da samo SOCIALNA DRŽAVA. Ta mid, ta začaranost pa se ruši sedaj s krizo v Evropi. Seveda infantilni ljudje nočejo priznati, da so sami odgovorni za zablode, temveč iščejo vzroke povsod drugje: v zaroti kapitala, Bildenbergih, nacistki merklovi, da je ta kriza, vsa ta psihološka vojna – je samo umetno narejeno, zrežirano, v resnici sploh ni krize itd.

    Magično mišljenje je tipično in zdravo za otroke ( pravljice, čarovnice, čaranje, začaranje), ni pa zdravo in tipično za ODRASLEGA, odgovorno osebo. Je tipično za infantilne in psihotike. OČARANOST, ZAČARANOST, ZALJUBLJENOST, FANATIČNA VERA V (socialno) DRŽAVO in LEVE POLITIKE … temu vedno hitro sledi BLAZNO RAZ-OČARANJE, bolečina. Odtod je 70% ljudi v Sloveniji, ki ne volijo, ker oni bi takoj volili Tita ali STalina, levičarski politiki pa so jih razočarali. In ta infantilna raja danes nori na VSE-SOCIALISTIČNIH vstajah.

Comments are closed.