Strah in kultura strahu, 2. del

11

Nadaljevanje 1. dela. Iz zgodovine. Platon govori o ustvarjenosti človeka, ki ima tudi strah (kot druge strasti; Platon I, Timaj 43a, 1275; 69d, 1295). Govori o zdravilnem strahu.(Država 430b/1099). Sram in strah sta povezana: »Kjer je sram je tudi strah«, kajti človek, ki ga je sram, se boji, da ga odkrijejo. (Evtifron 12 c, Platon I 2004, 63)

Platon, podobno kot Aristotel, postavi v Fajdonu (68d, 85a, Platon I 2004, 120, 135) in v Lahesu (198b, 703) strah nasproti pogumu v zvezi s smrtjo (ločitvijo duše od telesa). Govori tudi o strahu pred bolečnino (Fileb 32c, 40 452); strah je podobno kot »so hrepenenje, žalovanje, ljubezen, ljubosumje, zavist in vse, kar je temu podobnega, nekakšne bolečine same duše.« (47e, 467); vsa čustva so povezana (50c,470). V Protagoru govori o kreposti poguma, ki gre nasproti »lepšemu, boljšemu in prijetnejšemu« ter strahopetnosti, ki gre nasproti slabemu in doživljanju »sramotne groze«. (360b, 807sl) Usmeritev proti slabemu povzroča strah, zato se ni »nihče prostovoljno odpravil proti slabemu«. V 7. pismu Platon govori o strahu v državi, kjer močnejši ustrahujejo (337a, 1654) šibkejše. V odnosu užitek-strah (Zakoni 635d, 1360) pa pravi, da je strah »pričakovanje bolečine«, medtem ko je drznost« pričakovanje nasprotnega, torej  sposobnost kljubovanja bolečini ali podobnemu. Skladno s tem je strah povezan s sramom, drznost pa z nesramnostjo. (Zakoni 644c sl., 1367; 647d, 1370). »Ti (zakoni) naj bodo sposobni proti nelepi predrznosti, če ta (v človeka) vstopi, poslati /671d/ najlepši strah, ki se bojuje združen s pravico: tisti božanski strah, ki smo ga poimenovali sram <aidós> in sramežljivost <aischýne>« (Zakoni, 1388). Govori o strahu pred sovražnikom, ki ga premagujejo tisti, ki so poslušni zakonom ter imajo zato s strahom tudi sram, medtem ko so strahopetneži prosti strahu. (Zakoni 699c, 1409/10) Platon poudarja pomen vzgoje proti strahu, ki je »urjenje v pogumu, če takoj od mladih nog naprej (791c) premagujemo strahove in groze, ki nas doletijo.« (Zakoni, 1472). V tej smeri predlaga tudi »vojaške vaje« (Zakoni, 830e,1501). »pogum se nanaša na strah, in tega so deležne tudi živali in nravi zelo majhnih otrok.« (Zakoni 963e, 1599

Platon (Zakoni str. 1467/8): Govori o treh poželenjih: po hrani in pijači, po samouveljavljanju in po spočenjanju:  »Tretja (783a) in največja potreba ter najostrejša ljubezen pridre nazadnje, vendar pa ljudi naredi povsem razžarjene z blaznostmi: ljubezen po spočenjanju potomstva, ljubezen, ki plamti z največjo objestnostjo. Te tri bolezni je treba usmeriti k najboljšemu, v nasprotju s tako imenovanim ‘najprijetnejšim’, obvladati pa jih moramo poskusiti s tremi najpomembnejšimi sredstvi: s strahom (fóbos), z zakonom <nómos> in resničnim razmislekom <lógos>; pomagati pa si je treba  tudi z Muzami in bogovi, zavetniki tekmovanj (783b), ki ugašajo rast in pritekanje teh poželenj.«

Aristotel obravnava strah v zvezi s pogumom v III. knjigi Nikomahove etike. Izhaja iz tega, da je strah »pričakovanje zlega. Strah občutimo pred vsakršnim zlom – pred sramoto, revščino, boleznijo, zapuščenostjo, smrtjo itd.- vendar v teh primerih ni mogoče biti hraber. Nasprotno, v nekaterih primerih je celo  umestno in pravilno in nič grdega, če občutimo strah, npr. pred sramoto; kdor se boji sramote, je spodoben in dostojen človek, kdor se je ne boji, je brez sramu. Takšnega lahko  označimo ‘hrabrega’ le v prenesenem pomenu, ker ima nekaj  hrabremu podobnega, saj tudi ta v nekem smislu ‘ne pozna strahu’. Vsekakor se ne smemo bati revščine in bolezni, skratka ničesar, kar ni plod hudobije, kar ni zlo samo po sebi.« (Aristotel 1994, 1115a/110/1).

Nadaljuje, da se različni ljudje različno bojijo in se celo hraber mož boji določenih stvari. Odločilna je prava mera. »Bojazljivec ne pozna upanj, ker se vsega boji. Njegovo nasprotje je hraber mož; kajti kljubuje lahko le tisti, ki goji upanje. Bojazljivec, predrznež in hraber mož imajo opraviti z istimi položaji, toda njihovo zadržanje v teh položajih je različno: eni pretiravajo, drugi zaostajajo, hrabri pa se drži srednje mere in ravna tako, kot je treba.« (Aristotel, 1116a/113) O Strahu isti govori tudi v Retoriki in sicer o razmerju med bojazljivostjo in pogumom (Aritstotel, 232; 1583 b30)

V Svetem pismu je okoli 156 krat govora o strahu. Velik pomen ima strah Božji: »Ko so se odpravili, je okoliška mesta zajel strah Božji, tako da niso zasledovali Jakobovih sinov. (1Mz 35,5). Strah božji pomeni za ene varstvo za druge pogubo. V različnih povezavah je govor o »strahu Gospodovem« (1 Sam 11,7). Prav tako Sveto pismo pozna »strah nad vso deželo« (2Mz 11,25), a tudi »strah  pred kraljem, ker je v njem Božja modrost« (1 Krn 3,28). Predvsem je Božji strah upanje in opora: »Mar ni tvoj strah Božji tvoja opora, tvoje popolno življenje tvoje upanje?« (Job 4,6) Na več drugih mestih zasledimo povezavo med strahom in modrostjo: »Začetek modrosti je strah Gospodov, spoznanje svetih je razumnost.« (Prg 9,10) Zemeljski strah je odveč, tisti, ki ga povzročajo umrejo ali so drugače neuspešni. (Oz 13,1) Le Gospodov strah je utemeljen in pravi. Dogodki ob Jezusovem in Krstnikovem rojstvu  vzbujajo začudenje in strah. (Lk 1,12) Podobno je tudi Jezusovem javnem delovanju. (Lk 7,16) Jezus svari učence pred nevero, ki povzroča strah:  »Rekel jim je: ‘Kje je vaša vera?’ Obšel jih je strah, začudili so se in govorili med seboj: ‘Kdo neki je ta, da ukazuje celo vetrovom in vodi in so mu pokorni?’« (Lk 8,25). Janez zagotavlja, da »v ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni.« (1 Jan 4,18). Jezus nas rešuje iz stisk in nam pomaga premagovati strah: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33)

V Heglovi (1975, 145sl)  Fenomenologiji je govora o iskanju svojskosti preko drugega, kar je povezano s tekmovalnostjo (Ringen) in smrtnostjo. Zavest o sebi je posredovana preko zavesti drugega. Ta odnos Hegel označuje kot odnos gospodarja do hlapca. Samozavest je gospodovalna, vendar se omogoča le preko drugega in preko stvarnosti (Dingheit), katero poželi in preko katere lahko pride do drugega. Tako se gospod vzpostavlja šele preko hlapca, torej preko drugega, oba pa preko stvarnosti. Tukaj se pojavlja problem strahu. Zavest je v neprestanem spreminjanju in je zato tudi zavest umiranja in smrtnosti, ki poraja strah za izgubo zavesti kot take. To je povezano tudi s strahom Gospodovim, ki je sicer začetek modrosti. Strah je absolutna negativnost zavesti (439), ki se razodeva v smrtnosti, človek pa vzdržuje ravnotežje v tej napetosti zavesti v posredovanju zavesti preko stvarnosti in preko služenja, vedno seveda preko drugega v čemer se uresničuje dialektika gospodarja in hlapca.

Heidegger govori o temeljnem nahajanju, ki je sestavni del tubiti. Vrženost v svet je obenem izpostavljenost smrti. Heidegger zato (1997: 255) v Biti in času $ 44 govori o skrbi tu-biti. Giani Vattimo (1997) nadaljuje o razpadlosti v zgodbe, v čemer se je izgubil človek. Svojevrsten nihilizem vidi Günter Anders (1992: 266) v izjavi ameriškega predsednika (Franklin Delano) Roosvelta (1882-1945), ki je v vojnem času oznanil »svobodo od strahu«, ko bi se bilo treba ravno čim bolj skrbno in zavzeto učiti ravnati s strahom.

Monod povezuje izvor človeka z bojaznijo, ker smo ljudje  potomci prednikov, ki so si morali mitično razložiti svet in sebe, zato »bojazen (Angst), ki nas sili, da si smisel tu-biti razjasnimo. Ta bojazen je ustvarjalka vseh mitov, vseh religij, vseh filozofij in celo znanosti«. (Monod 1999,277) Znanstvena razlaga sveta in človeka pa je strah le še povečala »v najvišji možni meri«(279).

Na spletu zasledimo tudi tole opredelitev strahu: “Strah je sposobnost spoznati nevarnost, ki vodi k temu, da se neobhodno odzovemo na ali bežimo iz nevarnosti (znano kot odgovor za boj ali za pobeg), a je tudi v izjemnih primerih strahu (terorja) mogoč tudi kot zamrznitev ali paraliza odgovora. Nekateri psihologi kot John B. Watson, Robert Plutchnik in Paul Ekman so menili, da strah spada v mali nabor temeljnih prirojenih čustev. Ta nabor vključuje čustva kot veselje, otožnost in jeza. Strah naj bi razlikovali od s tem povezanega stanja čustvene tesnobe, ki se tipično pojavlja brez določenega ali neposrednega zunanjega vzgiba.« http://en-wikipedia/org/wiki/fear, 24.1.2012

Na Googlu je na temo strahu kar 2.200.000.000 zaznamkov– 25.1.2012.

Opomba: razmišljanje je bilo predstavljeno na 22. postnih večerih na Teološki fakulteti. Se nadaljuje.

Foto: Radio Ognjišče

 


11 KOMENTARJI

  1. Ta clanek bi lahko uporabili za sprasevanje nase sodobne verske prakse: kaj se v nasem vsakdanjem zivljenju, vzgoji in politi bolj obnese, v cerkvi propagirati strah bozji ali ljubezen do Boga? Dandanes stalno govorijo kako nas Bog neskoncno ljubi pa ce naredimo kaj za to ali nic

    • Drži, da “as Bog neskoncno ljubi pa ce naredimo kaj za to ali nic”. Ampak to še ne pomeni, da dela namesto nas, da nam streže, da smo skratka v hotelu Mama.

    • Ja, to je politična korektnost, namesto življenskega zdravega razuma. Če bi govorili o strahu božjem, bi jih komunisti napadali, da zavajajo narod. Če pa govorijo, Bog vas ima rad, pa komunisti ne rečejo nič; naj si kar narod misli tako, od tega nimajo nič. To je vendar samo teološka dogma. Samoumevnost. Kaj bi pa bilo, če nas Bog ne bi imel rad?! In tako duhovščina lepše živi.

      • Ce Cerkev prevec propagira bozjo ljubezen nikomur ne koristi. To vsekakor zmanjsuje skrivnostnost Boga. Ce je Bog Oce kristjane pomirja, da se vec ne trudijo biti boljsi, levicarske ateiste pa dodatno uspava

  2. Stvarstvo je res genialno!

    Človeku je podarilo odlične vzvode, da se lahko izogne zlu!

    Kot najmočneješe orožje proti zlu je bila človeku dana ljubezen.

    Če to ne bo zadostovalo, pa sta človeku dana še pomožna vzvoda: vest in strah.

    Vest, ki človeka opominja kaj je prav in kaj ni prav. Kaj sme storiti in kaj ne smestoriti.

    In strah, ki ga opominja kakšne posledice bo človek trpel, če ne bo upošteval vest in ljubezen.

    Kako enostavno, vendar vrhunsko popolno!

    Hvala ti, skrbni in večni Bog!

  3. Tisti, ki ravna tako kot mu narekuje božja ljubezen, se nima česa bati!

    Ne bojmo se, saj je Bog z nami!

  4. Odličen članek. Ko človek tako bere, nekako vse razume, kot da bi bilo vse to v njem (to tudi je). Težave nastanejo, ko hočeš ‘teorijo’ spremeniti v ‘prakso’. Takrat šele razumeš vso težavnost življenja in odgovornost do njega, ki se ti nalaga sorazmerno s razširjanjem obzorij.

  5. Strah je eno od osnovnih čustev, ki so ga deležne tudi živali.
    Vsa čustva so dobra in koristna za bitje. Drugo je kaj človek z njimi naredi.

    Znanost pravi, da je čustvo strahu prisotno v plazilskih možganih, možganskem deblu, saj žival opremi za NAPAD ali BEG odvisno kako doživljamo v tistem trenutku svoje sposobnosti in objekt, ki nas ogroža.

    Problem zahodne civilizacije, tudi določene krščanske tradicije, predvsem pa psihologije zadnjih desetletij pa je, da govori o POZITIVNIH ČUSTVIH in NEGATIVNIH ČUSTVIH ( tistih, ki jih ne sme biti, ker niso dobra).

    http://www.milivojevic.info/index.php?option=com_k2&view=item&id=49:emocije&Itemid=198

    Milivojević vsa čustva uvršča med dobra, le da so ena prijetna, druga pa neprijetna ( povzročajo trpljenje). Fobra pa so zato, ker nam nekaj povedo o našem psihološkem svetu, ko le ta trči na zunanji svet. Ko naše vrednote trčijo z zunanjimi vrednotami. Od naše odločitve in svobodne volje pa je odvisno ali bomo naredili dobro dejanje ali slabo dejanje.

    Tudi Cerkev je tako kot vsa zahodna kultura zašla v permisivnost, v razvajenost in se spogleduje s popularnostjo ( socializmom). Ena tipičnih stvari ki to kaže je govorica klerikov in vernih, ki so STRAH izgnali iz vere kot nekaj kar je od HUDIČA in ni več primerno govoriti družbi niti o STRAHU BOŽJEM, ker s tem odganjamo vernike. Danes je moderno ( in osladno in dostikrat že proti Božje govoriti o ljubezni).

    Morda bi bilo fino, če bi profesor Juhant vključil tudi psihološko-duhovna spoznanja o čustvih od svetega Ignacija Loyole.

    Morda smo tudi zašli, ker smo glagole nadomestili z samostalniki:
    namesto ljubiti govorimo o neki Ljubezni
    namesto bati se govorimo o Strahu
    namesto osvoboditi se, govorimo o Svobodi itd.

  6. “Soumis avec respect a Sa volonté sainte, je crains Dieu, cher Abner, et ne n’ait point d’autre crainte” (Racine)

Comments are closed.