Strah je eno osnovnih človekovih čustev, ki ureja človekov odnos do sveta in do soljudi. Zaradi pomembnosti tega čustva, je strah pogosto predmet manipulacije, o čemer priča sodobna civilizacija, poznana kot kultura strahu. Članek predstavlja vidike strahu v historični, antropološki in medosebni razsežnosti.
Vedno moramo graditi jezove poguma zoper poplavo strahu! (Martin Luther King)
Človek moderne
»Nobena prejšnja družba ni doživela take raztrganosti kot ta. Tako v primitivnih kot v klasičnih kulturah so sovpadali viri spoznanja in predstave o vrednotah v animističnem izročilu. Prvič v zgodovini naj bi nastala civilizacija, ki se izročilnemu animizmu kot viru spoznanja, kot viru resnice odpove, vendar v utemeljevanju svojih vrednostnih postavk brezupno ostane navezana nanj. »’Liberalne’ družbe zahoda oznanjajo kot temelj svoje morale navzven še neko zavrgljivo mešanico judovsko-krščanske religioznosti, ‘znanstvene’ napredne vere, ‘naravnih’ človekovih pravic in utilitarističnega pragmatizma. Marksistične družbe se priznavajo še vedno k materialistični dialektični religiji zgodovine. Njihova moralna ukoreninjenost je očitno bolj trdna kot ona liberalnih družb, vendar pa še bolj ranljiva – ravno zaradi strogosti, ki je doslej določala njeno o moč. Ne glede na to se vsi ti v animizmu ukoreninjeni sistemi ne dajo združiti z objektivnim spoznanjem in resnico; pišmeuhovsko in navsezadnje celo sovražno stojijo nasproti znanosti: hočejo se okoristiti z znanostjo, nočejo pa je spoštovati in ji služiti. Tako velik je prepad in tako jasna je laž, ki mori in trga vest vsakega človeka, ki ima vsaj nekaj kulture in inteligence in se ne iztrga onemu moralnemu strahu, ki je vzrok vsakemu ustvarjanju. To zadeva vse one, ki nosijo ali bodo nosili odgovornost za razvoj družbe in kulture. Duhovna stiska (Not) moderne – to je ta laž, ki je podlaga moralne in družbene biti. To bolj ali manj nejasno opredeljeno (diagnosticirano) trpljenje izklicuje občutek strahu, če ne celo sovraštva – vsekakor občutek odtujitve, ki ga občuti danes toliko ljudi spričo znanstvene civilizacije. Odpor prihaja zelo jasno do izraza posebno zoper tehnične stranske proizvode znanosti: bomba, uničenje narave in grozeče povečanje prebivalstva.« (Monod 1990, 281)
Isti nadaljuje, da če so bili dosedanji rodovi prisiljeni sprejeti red in vrednote, se zdaj sodobni človek obrača proti znanosti, ki se je zarotila ne le zoper njegovega telo, pač pa celo zoper njegovega duha. (282). Lahko rečemo tudi drugače: judovsko-krščansko izročilo je osvobodilo človeka in ga napravilo za svobodnega, svobodni človek pa ne zna upravljati več s svojo svobodo, zato ga postaja strah.
Uresničuje se Nietzschejev program iz Somraka malikov o prevrednotenju vrednot: »Resnični svet smo odpravili: kateri je preostal? Mogoče navidezni?.. Kje neki! Z resničnim svetom smo odpravili tudi navideznega.« To je po Nietzscheju (1989, 29) zenit: »konec najdaljše zmote; višek človeštva«. Zdaj zadevo jemlje v roke Zaratustra, ki bo izpeljal Nietzschejev projekt, ki je v tem, da je treba začeti od temeljev, a tega je človeka strah, saj stoji pred ničem, ki ga je sam ustvaril, ko je izničil svetove.
Beck meni, da je vse večje zanimanje za razne oblike zdravilskih praks tudi rezultat nujnega porasta tesnobe v sodobnem svetu. Za to lahko najdemo veliko razlogov. Moderno življenje osvobaja ljudi od mnogih nevarnosti, ki so poprej bremenile vsakdanje življenje ljudi. Pojavila pa so se tudi nova tveganja in negotovosti, tako na lokalni kot na globalni ravni; hrana je lahko zastrupljena z umetnimi dodatki, voda je onesnažena, pojavljajo se nove oblike bolezni, ki lahko prav tako kot nekoč dobijo epidemične razsežnosti. Močan šok za moderno medicino in sodobne družbe je tudi spoznanje, da doba epidemij in nevarnih množičnih bolezni še zdaleč ni minila. Tveganost narašča tudi zaradi vse bolj nevarnih medicinskih poskusov, na primer ob pomoči biotehnologije.
Negotovost je tudi posledica izgube zaupanja v to, da lahko vodilne ustanove industrijskega sveta, gospodarstvo, pravo in politika ukrotijo in nadzirajo ogrožajoče posledice, ki so jih izzvale v svetu. (Beck, 1992)
Giddens (1991) govori o tako imenovani »proizvedbeni negotovosti« pozno modernih družb. Življenje je bilo vedno tvegan podvig. Vendar proizvedbena negotovost pomeni več kot to. Pomeni, da se naša negotovost z več znanja, več raziskovanja in več izkustvene razumnosti ne zmanjšuje, ampak veča.
Kaj je bojazen oziroma strah?
Behaviorist Burrhus Frederic Skinner (1904 –1990) ugotavlja, da si ljudje iz pridevniških oblik naredimo samostalniške in jim pripisujemo bitnost. Tako govorimo o nečem, kar je močno, da je moč, podobno pa poskušamo doseči tudi za svoje duševne probleme, kjer pa se zaplete. Tako govorimo o bojazni oziroma strahu, ki sta opis stanja naše duševnosti oziroma njene čustvene plati.
Tako pride do nenavadne ugotovitve, da se da strah nadomestiti, kakor je astronavt odgovoril na vprašanje, ali ga je strah iti v vesolje: »Po dolgotrajnem in napornem treningu smo tako razvili zaupanje, da lahko skrb odstranimo«. (Skinner, 1978, 186)
Strah/bojazen oziroma tesnoba/stiska (eksistencialisti) je danes zelo pogosta tema filozofskega premišljanja. Grški pojem ánho (zadavim: anhóne-vešala; prvotno: zadrgnem, lat. ango, zožiti, nem. Enge, Angst, slov. stiska, ožina/ozek) izraža človekovo stisko, ki mu ne da dihati, ga utesnjuje in mu zapira pot v prihodnost (ožina).
Strah je »posebno nadležno čustvo, ki se pojavi ob grozeči nevarnosti, ki ima vplivno vlogo v številnih osrednjih besedilih in trditvah.« Avtor nadaljuje, da »strah pred posledicami naših dejanj daje slutiti hiter in ustrezen motiv pred ponavljanjem slabih dejanj od Platonovega Glavkona od nekaterih sodobnih utilitaristov«. (Solomon 270)
Platon v nepristnem dialogu Aksioh, ki ga pripisujejo neznanemu platoniku v prvem stol. pred Kr., govori o strahu Aksioha pred smrtjo. Aksiohov sin prosi Sokrata, ki naj hitro pride k umirajočemu očetu, ki je v veliki zadregi ( Platon II 2004, 767-775) in ga napada strah, »če bo(m) oropan svetlobe in teh dobrin ter bo(m) ležal kjerkoli že, neviden in neznan, gnijoč, spreminjajoč se v črve in divje zveri.« (768). Sokrat Aksiohu dokazuje, da je za krepostnega človeka najpomembnejše, da se duša osvobodi vseh spon in zemeljskih bolečin in doseže končno razrešitev. Podobno utemeljuje tudi kot prvi v Apologiji.
Günther Andersv svoji knjigi Antikviiranje človeka) v paragrafu 11 z naslovom Živimo v časovnem obdobju bojazni/tesnobe pravi, da »je bil pojem povzdignjen pred sto leti v terminološki status in sicer prek Kierkegaarda, ima torej visoko filozofsko in literarno preteklost in so ga v povezavi z njim in s Heideggerjem napravili za publicistično tržno blago, ki ne le izide v vsaki na prošnjo ustvarjeni reviji, pač pa tudi v enaki samoumevnosti v reklamah za tablete za spanje in v provincialnih časopisih – kratko: Bojazen zadostuje danes za to, da si ustvariš občutek, da si na tekočem in kjerkoli že , da ‘spadaš zraven’«. Anders (1992: 265)
Bojazen/tesnoba je torej skrb za-se, ki se pojavlja spričo neznanega, ki čaka osebek, v ozadju kot izpostavlja Heidegger, pa je smrtnost in skrb za izgubo samega sebe v nedoločenem, a dokončnem. Premagovanje smrtnosti je predvsem resno jemanje in korenito sprejemanje svoje tu-biti.
Opomba: razmišljanje je bilo predstavljeno na 22. postnih večerih na Teološki fakulteti. Se nadaljuje.
Foto: Samo Skralovnik
