Te dni, 12. junija, je minilo 100 let odkar je Ljubljanisvojo umetniško pot končal slovenski pripovedni pesnik, iskalec, samohodec in narodni buditelj Anton Aškerc. V zbor klicarjev slovenske narodne zavesti nam ga je leta 1856 podarila Spodnja Savinjska dolina, v katere vzhodnem obrobju se je pol stoletja prej rodil veliki (največji) Slovenec, pesnik, narodni buditelj in svetnik, škof Anton Martin Slomšek.
Na željo domačih je tudi Aškerc postal duhovnik, vendar je vse življenje ostal iskalec. Zaradi nesporazumov s svojim škofom je bil službeno večkrat prestavljen, najpogosteje v odročne župnije. Zaradi tega in zaradi svojega iskateljstva se je že po 17 letih službovanja upokojil. Nato je do smrti, leta 1912, vzorno deloval kot Mestni arhivar v Ljubljani. Pokopan je na Ljubljanskem Navju, v družbi Frana Levstika, Valentina Vodnika, Matije Čopa, Josipa Jurčiča, Janeza Bleiweisa…
V začetku je Aškerc objavljal pod psevdonimoma Nenad ali Gorazd, kasneje pa pod svojim imenom. Prva njegova pesem je izšla v Ljubljanskem Zvonu leta 1880. Ob mladostnem iskanju so bile njegove začetniške pesmi romantično lirične, ljubezenske, domovinske. Pozneje pa je, delno tudi pod vplivom tedanjega urednika Ljubljanskega Zvona, Frana Levca, večino svojega umetniškega ustvarjanja izrazil z epi, romancami in parabolami. Snov je zajemal iz svojih pesniških doživetij (Brodnik, Mejnik), slovenske zgodovine (Stara pravda ) in kulture (Atila in slovenska kraljica, Janičar ), pa tudi iz vsakdanjega kmečkega življenja (Mejnik). Kot iskalec je posegel tudi po kulturi bližnjega muslimanskega sveta (Čaša nesmrtnosti) in celo po indijskem kulturnem izročilu (Krišna, Buda v brahmanski knjižnici ). Aškerc je bil med prvimi slovenskimi pesniki, ki so segli tudi po socialnih temah (Delavčeva pesem o premogu, Anka). S parabolami (Firduzij in Derviš) se je branil pred svojimi nasprotniki (A. Mahničem).
Z mojstrsko obdelavo tem in skrbno zgradbo pesmi, se je Aškerc trajno zapisal v zgodovino slovenskega pesništva. Najbolj odmevni in ocenjeni kot najboljši, sta bili njegovi pesniški zbirki Balade in romance (1890) in Lirske in epske poezije (1896). S svojim odstopanjem od povprečja je vzbudil pzornost tudi pri novi, Cankarjevi, generaciji slovenskih literarnih ustvarjalcev, ki ga je nekaj časa štela za največjega živečega slovenskega pesnika. Ker pa je Aškerčeva umetniška dovršenost s časom plahnela, je njegova veljava med mladimi kolegi upadala. Pomagalo ni niti dejstvo, da je bil Aškerc ob prelomu stoletja dve leti urednik Ljubljanskega Zvona.
Zaradi Aškerčeve pripovedne moči, privlačnosti in razumljivosti njegovih verzov, so bile Aškerčeve pesmi v prejšnjem stoletju zelo pogosto natisnjene v berilih za osnovno šolo. Da si omehčamo spomin, si preberimo nekaj verzov iz njegove znamenite pesmi Čaša nesmrtnosti.
Mladi emir Abduraman sprašuje svoje svetovalce po pijači, »ki nesmrtnost daje«.Po neuspehu zdravnika in čarovnika povzame besedo islamski modrec, derviš:
sam imaš jo čašo čarodejno,
sam naredi pitje si nesmrtno!
Čaša tvoja je –življenje tvoje!
Sam napolni z večnosti jo lekom!
Čaša tvoja je življenje tvoje .
Vlivaj vanjo vsak dan dela dobra ,
dela slavna za rojake svoje ,
za rojake in za domovino!
Zlega čina pa ne ena kaplja
v čašo ti ne kani toto!
Prej ne nehaj vlivati v posodo ,
dokler polna ti ne bo do roba,
dokler polna čisto ni do –groba!…
Truplo tvoje pač strohni v gomili,
ali čaša tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
s pitjem njenim se napajal –
v deli svojih sam boš živel večno!…
Foto: Wikipedia
