V naših srcih in glavah vlada velik nered. Preveč je takih, ki nekritično in bolestno žalujejo za Jugovino in hočejo nazaj tja. V ječo narodov, v nesvobodo, nazaj v rdeči Titov raj, kjer je bilo vse boljše, čeprav smo čokolado kupovali v Celovcu, kavbojke pa v Trstu. Nepregledne kolone, šikaniranja UDBE in splošna nesvoboda so pozabljeni. Ostaja le napačen spomin na »lepe zlate čase« SFRJ. Opazovalec takega stanja duha se ne more načuditi nad to romantično melanholijo, še bolj pa se čudi, ko taisti ljudje vsakič znova dovolijo, da jih ustvarjalci javnega mnenja in zakulisni manipulatorji, z novimi strankami in starimi obrazi peljejo žejne čez vodo. Mislim, da bi tako stanje duha brez težav poimenovali Stockholmski sindrom.
Med nekim bančnim ropom v švedski prestolnici davnega l. 1973 je prišlo do poistovetenja žrtev s svojimi ugrabitelji. Od tedaj pojav nosi ime tega glavnega mesta. Čas je, da tudi slovensko stanje duha imenujemo po tej patologiji. Premnogi Slovenci se namreč obnašajo prav tako kakor žrtve, ki se poistovetijo s svojimi mučitelji.
Kako naj razumem sicer, da se mlado in staro navdušuje nad simboli totalitarizma, partizansko mitologijo, farso NOB in celo na osrednji proslavi 27. aprila navdušeno pojejo v jeziku okupatorja komunistične pesmi? Deformacija slovenske psihe je tako velika, da ima epidemiološke razsežnost. Zdaj, ko se je zloraba pravosodja zaključila v drugem zaporu Janeza Janše, je tudi jasno, da komunizem v Sloveniji ni umrl in da je UDBA prav tako aktivna kakor nekoč, le sredstva je menjala. Ni več množičnih pobojev, ampak so selektivni umori, medijski umori in prefinjena uporaba ‘krivosodja’.
Slovenska patologija se napaja iz mitologije NOB, mitologije »starih časov«, iz pozabe in krivega spomina, živi pa v sedanjosti za »lonec mesa«. Naš komunistični sindrom se napaja v izkrivljenih pojmih in miselnosti neodgovornosti, ko se nenehoma govori samo o pravicah a nič o dolžnostih. Vse preveč ljudi dobro ve, da si svoje pokojnine niso prislužili, ampak so jim jih dali. Začenši z desettisoči borcev, njihovih sorodnikov, otrok in vnukov. Ne gre za male pare, ampak za milijarde, ki jih mečemo dobesedno proč oz. z njimi nenehoma podaljšujemo preteklost, njene krivice in zablode v naš čas. Kajti kdor je tako kupljen, tudi voli roko, ki ga razvaja. Potem so tukaj še premnogi privilegirani upokojenci, ki so sredi najboljših let vstopili v »zlati penzion«. Ne smemo pozabiti niti na vse »kulturnike« in športnike, ki živijo od proračuna in dosledno zagovarjajo okupatorja duha, protislovensko ideologijo napredka, ki mu v krščanstvu pravimo »duh časa«. Dodajmo k naštetim vse tiste »podjetnike«, ki praznijo naš proračun s svetovalnimi pogodbami, s PR »uslugami« in vsemi, ki sklepajo take ali drugačne »prijateljske pogodbe« in bogatijo, ko Slovenija tone v vedno nove dolgove s katerimi se kiti vlada AB. Seštevek vseh teh pomeni skoraj polovico slovenskega volilnega telesa ali celotno kontinuiteto.
Posebno poglavje deformiranja slovenske narodne psihe predstavlja šolstvo. Nikoli ne smemo pozabiti ‘gabrovizma’, ki sistematično krši človekove pravice in staršem jemlje pravico do skladnosti vzgoje doma in v ustanovi, ki jo vsi plačujemo. Šolstvo, ki nič ne pripomore k vzgoji pokončnih, svobodnih in odgovornih državljanov. Šolstvo v kateri še danes učijo, kako je bilo lepo v Jugoslaviji in kako je bil komunizem čudovit. Nič o Hudi Jami, nič o Rogu, nič o zatiranju svobode, nič o tem, da je socializem bil smrt in revščina, nesvoboda in zaostalost … V šolah še vedno ne poučujejo zgodovine, temveč mitologijo, ki vzdržuje laži rdeče zvezde. Krona sprevračanja pa je FDV oz. FSPN t.j. »rdeča fakulteta« in vseprisotni mediji, ki dan za dnem v naše duše bruhajo strup, ki onemogoča razvoj duhovnih protiteles, ki bi nam pomagali premagati Stockholmski sindrom.
Slovenski človek je pohabljen, ker se je poistovetil s svojim okupatorjem duha, z domačimi tirani, s komunističnim socializmom. V njem je ubit vsak občutek za odpor proti zatiralcu. V njem živi poistovetenje z zločincem, ki je prišel iz gozda. Zato vse, kar je komunističnega uspeva, čeprav Slovenija umira. Tega pojava bi se morali bolje zavedati, da bi demokratična družbena zdravila bolje prijela.
Zdravila pa so običajno grenka. Tudi demokratična družbena zdravila bodo grenka. Pred četrt stoletja smo vedeli, da je zdravilo lustracija, pa smo podlegli teži štokholmskega sindroma pri množici, ki je vpila »nobenih novih krivic« tedaj, ko se še ni nikomur skrivil niti las. Danes se zdravilo imenuje »trojka« pa v svoji razvajenosti že vpijemo in trepetamo pred njo, čeprav nam hladne rdeče številke našega državnega zapravljanja pravijo, da ni drugega izhoda. A bolj ko odrivamo odločitev za zdravljenje, bolj je bolezen težka in bolj nas prevzema prestrašena okostenelost, pravi smrtni krč. Manj je zato časa, da bi posegli po zdravilu in manj je časa, da okrevamo. Tudi zaradi tega so letošnje volitve pomembne. Ali bo prevladala odločitev za krepko in zdravo družbeno in narodno življenje ali pa se bomo še enkrat prepustili preteklosti in želji, da bi se nič ne spremenilo?
Ker vsak glas šteje, imamo tudi tokrat možnost, da nekaj spremenimo. Proč od komunizma, udbomafije in kontinuitete, nazaj k slovenski pomladi.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
