Prve svetovne vojne nihče ni pričakoval in po dobrih štirih letih uničujočih bojev je bil dobršen del Evrope razdeljen, razdejan in v pomanjkanju. Na svetovno prizorišče so zmagoslavno vkorakale Združene države Amerike, ki vojne pravzaprav sploh niso občutile na svojih tleh. Evropo pa je preplavila doba totalitarnih ideologij: fašizma, nacizma in komunizma.
Ob koncu spopadov na vseh frontah, 11. novembra 1918, je sledil končen razpad večnacionalne Avstro-Ogrske oz. habsburške monarhije, v kateri so naši predniki živeli več stoletij. Tudi za Slovence se je začelo novo obdobje z novimi preizkušnjami. Večina naroda je bila vključena v novonastalo Državo SHS, od 1. decembra 1918 Kraljevino SHS, od leta 1929 naprej imenovano Kraljevina Jugoslavija, tretjina rojakov pa je prišla pod oblast Kraljevine Italije in novonastale Avstrije.
Novembra 1918 je velik del sveta navdušeno praznoval zmago v dolgotrajni vojni. Najprej so se veselili premirja, nato zmage. Hkrati so diplomati oblikovali podobo prihodnjega sveta in podpisovali pogodbe, ki naj bi svetu zagotovile dolgotrajen mir.
Toda, kdo je pravzaprav zmagal?!
Prva svetovna vojna 1914-1918 je pomenila prvi globalni spopad v človeški zgodovini, ki je zaznamoval na milijone ljudi. Do konca vojne se je v boje vmešalo 28 tedanjih držav, posredno ali neposredno je vojna vihra zajela poldrugo milijardo ali tri četrtine svetovnega prebivalstva z bojišči na treh celinah: Evropi, Aziji in Afriki. V prvi svetovni vojni se je vojskovalo 60 milijonov vojakov, od katerih jih je umrlo okrog deset milijonov. Slaba polovica med njimi ni bila nikoli identificiranih oziroma ne vemo, kje so padli. Šlo je za strahotne izgube, ki jih je povzročila tudi uporaba novih tehnologij v bojevanju (bojni plini, letala, podmornice, strojnice, tanki). Kakšno protislovje! Še vedno je šlo za t. i. »viteško vojno«, ki je dopuščala umik civilnega prebivalstva iz bližine spopadov, ki so jih potem vodili frontalno med dvema armadama na določenem bojišču.
Konec prve svetovne vojne je hkrati pomenil konec nekega obdobja, kajti v zgodovino so odšli štirje svetovni imperiji: ruski, avstro-ogrski, nemški in osmanski. V prvem povojnem obdobju pa se je z mirovnimi pogodbami vzpostavila popolnoma nova ureditev Evrope. Kljub ne popolnoma jasnemu poražencu prve svetovne vojne se je odprlo vprašanje »vojne krivde«, ki so jo antantne sile v 231. členu versajske pogodbe naprtile Nemčiji in njenim zaveznicam iz tabora centralnih sil. Dolgoročno so se nakazali mednarodni odnosi v svetu, kjer je Evropa izgubila primat Hkrati je bilo posejano seme novega spopada ali dvajsetletno premirje do začetka druge svetovne vojne, kot ga je označil nemški zgodovinar Ernst Nolte. Sledila je druga svetovna vojna in spomine iz krvavega spopada ali velike vojne so pri nas hitro prekrili krvavi in žalostni dogodki okupacije, osvobodilnega boja in komunistične revolucije med drugo svetovno vojno.
Z demokratizacijo prišlo do vnovičnega zanimanja za I. svetovno vojno in soško fronto
Šele z demokratizacijo ob koncu osemdesetih let je tudi na Slovenskem prišlo do vnovičnega zanimanja za prvo svetovno vojno in soško fronto. Prej so bile tovrstne teme potisnjene v pozabo, protagonisti dogodkov oziroma priče časa pa so odšli s tega sveta: in priložnosti so bile za vedno izgubljene. Precejšnjo pozabo so doživeli tudi vojaki s slovenskega narodnostnega ozemlja, ki so krvaveli na številnih bojnih poljanah po Evropi (soška fronta, Galicija, Tirolska ter balkansko in zahodno bojišče) in celo na Bližnjem vzhodu. Bojevali so se za razpadlo avstro-ogrsko vojsko, ki je med vojno vpoklicala okoli osem milijonov vojakov, od tega jih je med vojno padlo dober milijon. Med slednjimi najdemo 35.000 vojakov s slovenskega narodnostnega ozemlja, od tega jih je na soškem bojišču padlo okrog 3.000. Toda to so zgolj ocene. Po drugi strani so vojne strahote zaznamovale tudi številne slovenske družine, nekatere za vedno. Tako je v Dravski banovini živelo okrog 11.500 vojnih invalidov in skoraj 30.000 vojnih vdov.
Danes smo priče vnovičnemu zanimanju in vrednotenju naše kulturne zapuščine iz tega obdobja. Prva velika razstava s to temo je bila odprta ob 70. obletnici preboja pri Kobaridu (1987). Pripravil jo je Goriški muzej. Ta razstava je postala osnova za Kobariški muzej, ki je odprl vrata jeseni 1990 in je v nekaj letih postal eden najbolj znanih tovrstnih muzejev v Sloveniji in tudi širše, o čemer pričajo domače in tuje nagrade. K razmahu zanimanja so nedvomno prispevale tudi razne stoletnice, povezane s prvo svetovno vojno in soško fronto. Prirejajo se simpoziji, koncerti za mir z mednarodno zasedbo, izdajajo se knjige, postavljajo spominske zbirke po številnih (primorskih) krajih, zbirajo pričevanja, snemajo dokumentarni filmi in urejajo tematske poti po nekdanjih bojiščih. Pri tem posrečeno sodelujejo poklicne ustanove pa tudi razna društva in krajevni navdušenci.
Med drugim so slovenske založbe v domovini pa tudi v zamejstvu pokazale zanimanje za izdajo dnevniških in spominskih zapisov nekaterih častnikov in podčastnikov slovenskega rodu (Franc Jernej Zupančič, Franc Rueh, Franjo Robida, Karel Jurca, Alojz Gorjup, Jakob Prešern) v avstro-ogrski vojski, ki so nam s svojimi objavljenimi spomini olajšali proučevanje in spoznavanje dogodkov pred sto leti.
Skrbimo za pokopališča iz I. svetovne vojne, a spimo na pokopališčih iz II. svetovne vojne
Številni dogodki pri nas v zadnjih štirih letih so imeli mednarodni značaj, kar lahko pripišemo predvsem dejstvu, da je soška fronta, približno devetdesetkilometrski južni odsek t. i. jugozahodne fronte, potekala na zahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja.
Hvalevredno je, da danes na Slovenskem lepo skrbimo za pokopališča in različne pomnike iz prve svetovne vojne. V zadnjih letih imamo mile zime in vroča poletja, tako da ledeni oklep skoraj vsako leto izvrže na površje kakšno truplo padlega vojaka iz prve svetovne vojne. Pridejo pristojne službe in te vojake pietetno pokopljejo na za to določena mesta.
Po drugi strani pa je potrebno poudariti, da praktično dobesedno spimo na pokopališčih iz druge svetovne vojne, več kot šeststo jih je evidentiranih po vsej državi, poleg tega pa še veliko neodkritih: Do vseh vojakov iz prve svetovne vojne imamo neko empatijo in prav je tako, pa ne samo zaradi mednarodnih pogodb, ampak zaradi obče človeškega sočutja. Na slovenskem ozemlju zgledno skrbimo za kostnico italijanskih vojakov v Kobaridu, kjer ob cerkvici sv. Antona leži 7.014 padlih v Zgornjem Posočju. Poleg tega skrbimo za celo vrsto večjih in manjših avstro-ogrskih pokopališč, predvsem na Primorskem. Nismo pa sposobni pokopati bratov iz druge svetovne vojne!
Objavljeno v Slovenski Čas (št. 102, str.16) prilogi Družine
Foto: Janez Mihovec (fotogalerija Doberdob)
