Sto let od izdaje Ex-ponto, prve knjige Ive Andrića

1
189

Ne samo v Sloveniji, tudi na Hrvaškem in v Srbiji, kjer si tako eni kot drugi kot svojega rojaka lastijo pisatelja, pesnika in Nobelovega nagrajenca (1961) za književnost Iva Andrića (1892–1975), je bila letos domala prezrta stota obletnica izdaje prve njegove knjige Ex Ponto.

V lirični prozi Andrić izraža pesimizem pred božjim obličjem. Z molitvijo se obrača na Boga, ki se mu zdi po »kierkegaardovsko« molčeč in odmaknjen. Predaja se duhovnemu trpljenju in črnogledosti, hkrati pa protestira, da je človek celota duha in telesa. Vsemu temu navkljub pa Boga postavlja v središče svojega življenja. Zavezan krščanstvu razmišlja o duši in prodira v njeno globino, hkrati pa ga je groza grešnosti in neobvladovanja samega sebe, še posebej na področju spolnosti.

 Kako je nastala ta knjiga?

Lirična proza ali pesmi v prozi z naslovom Ex ponto so sestavljene iz dveh delov: tako imenovanega mariborskega – bivanja v zaporu – in zatem občutkov, ki ga prevevajo na svobodi. Naslov knjige je prevzet po pesmih o trpljenju v izgnanstvu rimskega pesnika Publija Ovidija Nazona (43 pr. Kr. – 17 po Kr.),ki ga je cesar Gaj Avgust Oktavijan izgnal v mesto Ponto na obali Črnega morja. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z Ivom Andrićem, ko ga je avstro-ogrska policija na začetku prve svetovne vojne zaprla zaradi svobodomiselnosti in ljubezni do njegovega naroda. Lirično prozo Ex Ponto je Andrić napisal leta 1914, na svobodo pa je prišel šele leta 1917. Srbski literarni kritik in esejist Petar Džadžić, pisec spremne besede k slovenski izdaji (Ivo Andrić, Ex Ponto, Nemiri, Lirika, 1977), ima delo za melanholično stilizirano prozo, ki se je iz mladega umetnika iztrgala kot »človeški glas nemira, neiznajdljivosti in iskanja opore«. Džadžić opozarja, da spada Andrić v generacijo, ki je življenjsko dozorevala v vojnem času, v katerem se je spreminjala podoba sveta. Vnaprej je bila določena za nošenje težkega bremena in prevzemanje vloge v zgodovinskem preobratu.

Osamljenost kot tragika življenja

Knjiga Ex ponto je besedilo, ki ga je avtor napisal s posebno intenco, z željo, da bi nagovoril sorodne trpeče duše in take, ki čutijo enako kot on sam, najbrž tudi s predvidevanjem umetniškosti in estetske vrednosti. V tišini, ki mu jo je darovala usoda, je vse njegovo: vera, ki jo je rešil pred številnimi porazi, samotna radost in upanje trpina. Pisec opiše samega sebe: ima se za človeka nestalnega srca, posameznika z nemirno preteklostjo in mračno prihodnostjo, trpina, ki grenko življenje brez miru in radosti prestaja ob tujem kruhu, preganjajo ga blodnje in iskanje, bičan je od strasti, spodjedata ga greh in boj zoper grešnost, dogodki so ga pretresli. Čeprav je šele na začetku življenja, je že ves podrt in poteptan. Mladi Andrić se ima za nesrečnega pesnika in melanholika – občutljivega človeka, ki se mu dogodki pojavljajo v sanjah in slutnjah, predmet razmišljanja sozanj smrt in njene skrivnosti, bojuje se s hipertrofijo duše ter je živa disonanca tega bojevitega in krutega planeta.Vsa tragika njegovega življenja, kot pravi, se lahko skrči v eno samo besedo – samota. Duša človeka nikoli ne zapusti, saj spremlja telo v vseh njegovih blodnjah kot poziv in opomin, v samoti ga čaka vsa tiha in s potrpežljivo ljubeznijo. Zunaj sebe avtor sluti zadah propadanja ter nečisto in vdano umiranje. Življenje je zanj dolgo in mučno, zato se vprašuje, kako naj ga prebrodi, kadar ga obideta utrujenost in želja po smrti. Največja nesreča in najstrašnejša kazen njegovega življenja sta v tem, da je obsojen živeti sam.

Andrićeva vera v Boga

Ivo Andrić je religiozen človek, njegova vera pa ni brez dvoma, v njej so tudi razpoke. Bogu ne bi bilo treba, predvideva, skušati toliko ljudi in jih voditi na strašni kraj, kjer postaneta življenje in smrt eno in isto. Niti v največji pokornosti ne more razumeti, zakaj je od vseh bitij samo človeku dano, da lahko zasovraži svoje življenje. Zaupa v božjo previdnost in dojema nevidno logiko vsega dogajanja v človekovem življenju. Z besedami, mislimi in z vso globino svojega bitja čuti čudovito in neizprosno ravnotežje, ki vlada v vseh odnosih. Celo na to pomisli, da življenje vrača samo tisto, kar ljudje dajejo drug drugemu. Paradoksalno je njegovo spoznanje, da je v njem vse mrtvo, vseeno pa mu je tako čisto dobro. Videti je, kot da bi svojo individualno stisko rad nekako uskladil z božjim načrtom. Z vso dušo hrepeni po miru in prosi Boga, naj mu da vedro in tiho življenje, da se ne bo več trgal v sebi in se spopadal s svetom.

Andrić išče rešitve

Ali obstajata rešitev in morebitni izhod iz brezupnega položaja? Skozi temo in razdvojene misli prodira šum velikega svobodnega in daljnega življenja in sveta. Andrić poziva, da je treba moliti in ljubiti naravo, največ ljubezni pa prihraniti za ljudi in biti do njih usmiljen. Velik pomen imata tudi odpuščanje in večni mir. Vprašuje se, kje je ljubezen, kam naj beži pred zlom in kje naj se skrije pred sovraštvom. Žal mu je človeka, vendar zanj obstaja tudi zanesljiv izhod in možnost vztrajanja, to je molitev. Vsi tisti, ki trpe in umirajo za svoje resnice, so eno z Bogom in človeštvom. Pri tem bi bil sam rad čist, močan in svoboden. Do trpljenja soljudi je sočuten. Ohranja zaupanje v močno ljubezen, ki blaži bolečino in stopa svetla in prekaljena na pot ustvarjanja. Njegove misli skrivajo v sebi lepoto vsega sveta, vsebina njegovega življenja je postala neuresničljiv sen. In tako življenje mineva, toda v trenutku smrti lahko pokaže na svoje hrepenenje kot edino veliko, resnično in lepo stvar v svojem bivanju. Slavo poje Bogu in blagoslavlja njegove odločitve. Bog da kratko življenje in veliko, zagonetno smrt, ljudje so del božjega načrta, pridejo na svet in se na njem veselijo in namučijo. Ljubi sirote in slavi siromaštvo in tiste, ki imajo tihe in čiste radosti ter upanje v trpljenju. Pomirjata ga narava in prijeten občutek opravljenega dela. Do ljudi čuti veliko ljubezen, do njihovih zadev, sreče in nesreče, greha in strasti, trpljenja, bojev in porazov, zablod in žrtev, skratka vsega, kar je človeškega na tem planetu. Na ta način tudi sam nosi delček velikega križa, ki je naložen človeštvu.

Zaključek

Čeprav avtor obupuje, življenje zmaguje. Spoznanje, da evdajmonizem (blaženost) zanj ni uresničljiv, sprejme resignirano in spravljivo. Verjame, da je njegova življenjska pot določena in skrita v neznanem božjem načrtu. Ivo Andrić se ne osvobodi Kierkegaardovega premisleka, s katerim se je začel eksistencializem, in se noče pomakniti v drugačno samo(od)reševanje. Sartrovo izročanje svobodi, obsojenost nanjo in človekova odgovornost za samega sebe so se zgodili pozneje, Nietzschejeva trditev, da je bog mrtev, pa je bila že dlje časa glasna. Tako kot Kierkegaardov Bog je bil tudi Andrićev Stvarnik največkrat gluh in odmaknjen, še posebej molčeč ob človekovem trpljenju.

Andrić se v Ex Pontu s tem sprijazni! Toda tedaj se je vse skupaj šele začelo. Njegov obsežni pisateljski opus, ki je nastajal v nadaljnjem ustvarjalnem obdobju in razgibanem življenju, ter Nobelova nagrada potrjujeta, da je našel samega sebe. Šele  ko se je popolnoma izročil človeštvu, se je umetniško uresničil in potrdil.

(Vir: Locutio, prva slovenska literarna revija, št. 103/2018, fotografije: s spleta)

1 komentar

Prijava

Za komentiranje se prijavite