Štirinajstletniki na afterpartiju

AfterpartiSmo v času pred koncem pouka in na marsikateri šoli se devetošolci pripravljajo na valeto, nekakšno praznovanje konca osnovnega šolanja.

Najprej naj morda povem, da sem iz časov, ko smo valeto pač praznovali na šoli, kar v šolski avli, kjer so nam še zadnjič v času osnovnega šolanja podelili spričevala, priznanja za dobro delo, potem smo spili nekaj malinovca, pojedli pecivo, ki so ga pripravili v šolski kuhinji. Na koncu smo še malo nerodno zaplesali in odšli domov. Brez blišča, brez nepotrebnih starševskih stroškov in brez alkohola.

Valeta je za starce, za mulce pa afterparti

Tudi sedaj na šolah praznujejo valeto. Starši odštejejo velike denarce za večerno toaleto rosno-najstniških mladenk in mladeničev, ki se tako pravzaprav “našemijo” v odrasle, podelijo se spričevala, priznanja, staršem se malo zasolzijo oči ob pogledu na odraščajoče otroke. Spotoma, kar tako v stoje, se poje nekaj “fensi” hrane, ki jo pripravi “ketering” podjetje, mladi se kake pol ure nerodno vrtijo v taktu staromodnih melodij, ki jim sploh niso blizu …

Potem se mladi začnejo mrzlično pripravljati na afterparti, dogodek, ki ga mladci in mladenke pričakujejo. Valeta je bila itak predstava za starše. V hipu se preoblečejo in že odhitijo. Stran od oči “starcev”, v naročje klientele nočnih lokalov … Štirinajstletniki se – nekateri morda prvič – znajdejo v bleščavi svetlobe nočnega kluba, zvoku oglušujoče glasbe in – obvezno seveda – v omami alkohola.

Šola seveda pri organizaciji afterpartija nima nič, vse je prepuščeno otrokom in zaslužkarjem v nočnih klubih. Nekaterim staršem to napovedano dogajanje sicer ni všeč, ker pač poznajo zloglasno kombinacijo mladosti-norosti, alkohola in noči. A nekako ne najdejo poguma in moči, da bi svojemu otroku preprečili odhod. Zato, ker “vsi gredo”, mi ne želimo, si ne upamo biti staromodni in izstopati. Raje smo “ovce”. A v tistem slabšalnem pomenu besede.

Učitelji na zadnjem roditeljskem sestanku le “apelirajo” na starše, da naj otrok, preden gre na afterparti, vendarle nekaj poje, da se ga alkohol – tako in tako se ga bodo »ulili« vsi – ne bo takoj prijel. Starši se dogovorijo, koliko denarja bodo odšteli za stroške (alkohola) – na eni od ljubljanskih osnovnih šol po 9 € na otroka – se samoorganizirajo ter pred lokalom postavijo nočno stražo in službo za odvažanje otrok na spiranje želodca.

Starši smo izgubili zdravo kmečko pamet

Zdi se, kot da bi starši izgubili pamet, kot da pravzaprav zdrave kmečke pameti ni več. Kot da se naša starševska vloga postavljanja meja konča točno ob koncu osnovnega šolanja, ko pravzaprav naš otrok najbolj potrebuje pametnega človeka, ki bi mu jih jasno začrtal.

Neža Maurer, pesnica, ki je bila dolga leta učiteljica, je v intervjuju za Reporter takole spregovorila staršem: “Ne vem, ni mi jasno, zakaj so starši tako predali oblast otrokom. Ne zdi se mi pošteno. To je tako, kot če nekoga, ki ni sposoben ali dorasel, postavijo za predsednika ali cesarja. … Ne vem, zakaj so starši popustili. To ni slabo le zanje, ampak tudi za otroke. Otrok mora imeti ograjo, da ne bo padel v vodo, da ne bo padel čez breg. Zdaj pa otroci lahko vse naredijo. Potem pa mame doma jočejo, namesto, da bi ukrepale. Meni se zdi to hudo. Ni res, da imaš otroka rad, če mu vse dovoliš. In nismo na svetu samo zato, da bi se zabavali.” 

Z vsako besedo spoštovane pesnice se strinjam. Sedaj smo resnično v obdobju vladavine otrok. Otroci pravzaprav odločajo, kam bodo šli, kaj bodo jedli, kaj bodo kupili in kako se bodo zabavali. Starši, četudi vse to plačujemo, ostajamo prostovoljno brez vpliva. Še več: četudi mladi drvijo direktno v prepad, jih starši niti ne poskušamo ustaviti, za dobro svojih otrok – četudi govorimo, da bi za otroke naredili vse – se ne upamo javno izpostaviti. Starši smo popustili, otroci vladajo. Narobe svet!

Foto: Samantha Villagran, sxc.hu