Simbolizacija krajine

0
Stihija revolucije pohablja naša mesta in krajino ter duha celih generacij … Foto: Marjan Frankovič

Upajmo, da bodo sledi t. i. rapalske meje izginile mnogo prej kot sledi rimskega limesa, saj se ta krivična meja še vedno (sistemsko) utrjuje tudi v glavah številnih Italijanov; enako upajmo, da bodo iz povsem podobnih razlogov izginile iz slovenske pokrajine tudi sledi druge vrste okupacije: povojni spomeniki skupaj z napisi TITO po primorskih hribih, ki simbolno pohabljajo našo pokrajino in mesta, podobno kot pohabljajo duha celih generacij … 

Ideogrami v prostoru in pretekla krajina 

Arheolog in raziskovalec Andrej Pleterski skuša s svojim delom (Kulturni genom: prostor in njegovi ideogrami, 2014, in drugod) dokazati, da obstaja tudi tam, kjer umanjka t.i. pisna dediščina, posebne vrste kulturno izročilo, ki je vpisano neposredno v samo krajino in se z njo vred ohranja. Gre za kompleksen znanstveni poskus, kako prepoznati in razbrati ideograme v pokrajini ter z njihovo pomočjo dopolniti siceršnjo vednost o religiozno-mitološkem in kozmološkem izročilu določenega območja ali kraja. Nekoliko drugačen videz in z njim simbolizacijo nam ponuja pokrajina tedaj, ko jo opazujemo zgolj z vidika vsakdanjih potreb ljudi. Njeni prebivalci jo namreč tudi iz povsem praktičnih razlogov prepredejo ter popišejo s prepoznavnimi znamenji, na podlagi izkušnje in tradicije prilagojenimi repetitivnosti posameznih opravil, poti in običajev. Zategadelj ta znamenja delujejo kot orientacijske točke ali povezave med njimi, kot opomniki in zaznamki, s pomočjo katerih lokalno prebivalstvo obvladuje svoj prostor. Označevanje določenih točk, vodotokov, stvari, smeri in poti v pokrajini omogoča domačinu kontinuiteto delovanja in gibanja. Ta vednost se je od nekdaj predajala tudi potomcem. Kombinacija predane vednosti in lastnih izkušenj omogoča posamezniku prav tisto, česar naključni prišlek brez sodobnih tehnoloških pripomočkov in instrumentov, torej sam od sebe, ne more vedeti: kje in kdaj, denimo, vzhaja ter zahaja sonce, kod pelje bližnjica do kakšne od točk v prostoru, do studenca ali brezna; kje rastejo gobe, kod se giblje divjad in kje je treba nastaviti past, če se ukvarjaš z lovom; od kod bo veter prinesel vodonosne oblake ali privršal vihar in z njim toča; od kod se bo najverjetneje prikazal tujec…

Seveda je vsakomur jasno, da simbolizacija krajine, ki je praktična in v skrajni posledici vezana na človekov goli obstanek, omogoča in v prenekaterem oziru zadeva tudi tisto manj vsakdanjo, ezoterično simbolizacijo, katere izročilo in zapise (ideograme) v pokrajini predvsem detektira arheolog Pleterski. Ideogrami, kakršne išče v pokrajini Pleterski, naj bi izpričevali svojo prvotno kozmološko-mitološko oz. religiozno animistično zasnovo in funkcijo (ki je tako blizu našim ‘starovercem’) ter poznejši sinkretični spoj s krščanstvom. Pleterski skuša to potrjevati s prežitkom ustnega, le delno zapisanega pripovedno-bajeslovnega in legendnega izročila. V ozadju našega premisleka pa tiči preprosta konstatacija, da postaja vednost o pretekli krajini, kakršno je priredila zase nekdanja tradicionalno zaokrožena, statična in v precejšnji meri avtarkična kmečka skupnost, dandanes docela neuporabna. Pretekla krajina sredi današnje povečini ni več razpoznavna. Mnemotehnični zapisi, ki so omogočali njeno vsakdanjo ter obredno in praznovanjsko rabo, so izginili z zadnjimi nosilci tradicijske oikonomije. Lahko govorimo o postopnem izbrisu ali vsaj palimpsestnem prekrivanju  mnemotehničnih zapisov v prostoru. Na osnovi tega, kako težavno je ohranjati pomen česarkoli, ko ni več nikomur za mar, je zato še tem laže sklepati na težavnost in tveganost dokaznih poti, ki jih je ubral Pleterski…

Ali so spremembe v pokrajini v resnici le davek napredku?

Janez Vajkard Valvasor, Public domain, via Wikimedia Commons

Ena najbolj vpadljivih in tudi žalostnih razlik med našim ter avstrijskim podeželjem je načrtno ohranjanje in vzdrževanje kulturne krajine na eni in njeno sistemsko zanemarjanje na drugi, kajpak na naši strani. Tudi za naše četudi najodročnejše podeželje je bila nekoč značilna skrbna obdelava in izraba slehernega koščka zemlje, tako polj kakor travnikov in košenic; celo pašniki so bili izkoriščani v več ozirih, saj so vaške skupnosti skrbele za t. i. gmajno: za sečnjo drevja v njej, urejanje studencev in hudournikov, za žetev praproti ali košnjo druge stelje, za urejanje poti, napajališč; pašna živina in pastirji pa so utrjevali steze in stezice ter mnoga za orientacijo in komunikacijo prepotrebna ,znamenja’.

Kako zelo se skozi čas spreminja pokrajina, lahko razpoznavamo iz starih grafičnih ali starejših fotografskih upodobitev. Valvazorjev pogled na Cerkniško jezero zajema v ozadju tudi Javornike, ki jezersko dolino zapirajo z juga. Videti so skoraj goli. Gre za razsežno območje košenic in pašnikov, ponekod proti zahodu pa so vidne tudi v terase nanizane obdelovalne površine. Res, da je po tedanji kartografski maniri narisano tudi mitično zbirališče čarovnic in nad njim njihov živahni ,promet‘ po zraku; narisal je tudi dvoje golobjih brezen, ki si jih najbrž ni izmislil, iz njih frčijo jate golobov. Toda povsem očitno je, da Valvazorjevih Javornikov ne poraščajo divji gozdovi kakor dandanašnje. Zlasti v odročnih krajih naše domovine se pospešeno spreminja videz krajine, izginja njena simbolna označenost, ki je veljala še v naši mladosti.

Rekli boste: napredek je pač zvabil ljudi iz odročnih krajev, s podeželja nasploh: mladino v šole in službe (le kako je mogoče, da se je ves ta ,napredek‘ izognil sosednji Avstriji?!). Kmetijstvo, nekoč množično, vendar ekstenzivno, se je bilo prisiljeno kot drugod po razvitem svetu zateči v intenzivno podjetništvo, kmetijska pridelava se je iz samooskrbne postopno spremenila v proizvodnjo za trg. Rentabilnost in dobičkaželjnost sta jo usmerila k monokulturam. In tod ni prostora za vse. Preostanek kmetijske dejavnosti se je skrčil na ohišnico, na sadni in zelenjavni vrt – kajpak ob zadovoljivi službi in penziji. Ponekod žive le še starci. Poslednji znak krajanom, da je hiša na samem še obljudena, je dim, ki se suklja iz dimnika. Cerkve in cerkvice, nekoč tako značilno razmetane na vpogled in v tolažbo po izpostavljenih mestih, so se poskrile v goščavo, če že same ne, potem vsekakor tiste točke v pokrajini, od koder so se nekoč najlepše videle…

Stihija narave in njen vpliv na kulturno krajino

Breginj Foto: Tomaž Štefe

Daljnega 26. julija 1963 je močan potres prizadel Skopje. Temeljito je spremenil dotedanjo podobo makedonskega glavnega mesta. Potres je naravna katastrofa, toda njegove posledice, obseg škode in način njene sanacije so povezani s ,človeškim faktorjem‘.

Za katastrofalno nesrečo v Furlaniji, ki je sledila istega leta jeseni, pa je bil kar v celoti odgovoren človek s svojo neskončno slo po izkoriščanju narave ter dobičku. Nedaleč od naše zahodne meje, v italijanski provinci Pordenone, v dolini reke Piave se je 9. oktobra 1963 zgodila strahovita nesreča. Neznanska količina zemljine, ki se je utrgala z gore Toc (montagna que camina, ,gora, ki se premika ali popotuje‘), je kot gromozanski plaz zgrmela v prenapolnjeno akumulacijsko jezero za pregrado Vajont, visoko kar 261,6 metra. Iztisnjena voda je kot ogromen rušilni val pljusknila čez pregrado in drla naprej po soteski, odnašala vse pred sabo ter v razširjenem delu doline dobesedno odplaknila mestece po imenu Longarone. Smrtonosni val je pokončal več kot 1900 ljudi, trupla je odnašalo vse do Benetk …

Marsikdo se še spomni katastrofalnega potresa v Benečiji in Reziji leta 1976, pri nas pa predvsem v Breginju, potresa, ki je za zmeraj spremenil kulturno krajino. Tako Breginj kot sosednji kraji v tem najzahodnejšem žepu slovenstva tostran meje so sloveli po značilni (beneškoslovenski) regionalni arhitekturi, svojevrstni zasnovi zaselkov in vasi. Pri obnovi pa je prišlo do pravega kulturocida, saj razen skupka treh značilnih, za muzej namenjenih hiš in cerkve ni ostalo nič od starega Breginja. Cerkev, ki je vselej bila nekakšna simbolna dominanta in trg okoli nje osrednji del vasi, sta se znašla na obrobju tipskega predmestnega montažnega naselja, s katerim ne arhitekturno ne simbolno nimata ničesar skupnega. Kot novo stičišče vaških poti pa so prenovitelji kraja inavgurirali prostor s spomenikom NOB. Režimski novinar, ki je spremljal enega usodneših popotresnih sunkov in tudi sicer poročal o potresu, je sredi tresenja tal usmeril snemalčevo kamero na cerkveni zvonik in se ekstatično drl »Snemaj, Joco!«, misleč, da bo tudi zvonik z vsem drugim šel v razsulo. Vendar se to ni zgodilo, zvonik in cerkev sta vzdržala, toda odtlej stojita kot za kazen povsem na obrobju novega Breginja.

Stihija revolucije in totalitarna simbolizacija krajine

Na vojaškem pokopališču so taborili taborniki, postalo je prizorišče piknikov,  pasji poligon in sprehajališče

Značilen zunanji razpoznavni znak totalitarne oblasti, iz katere objema se že desetletja zaman izvijamo, so vidni in nevidni simboli, s kakršnimi je trajno zaznamovan slovenski prostor. O tistih vidnih pogosto govorimo: naša kulturna krajina, vasi, trgi in mesta se šibijo pod njihovo mračnjaško pezo. Na tisoče spominskih znamenj NOB in revoluciji, megalomanski kamniti napisi po primorskih hribih, poimenovanja ulic in trgov ipd. Tisti manj vidni,  nevidni in namenoma skriti, do nedavnega zatajevani z najstrožjo prepovedjo, obdani  z molkom in oviti z lažjo, pa govorijo seveda resnico o onih, ki so ves čas vsem na očeh –kričeče prezentni vsakomur in mnogim od nas nadvse nadležni.

Danes malokdo ve, da je bilo na grajskem hribu v Ljubljani, natančneje, na Orlovem vrhu, še spomladi leta 1945 domobransko pokopališče. Kapelica, ki je nedaleč stran, in pred časom postavljeni, zdaj znova odstranjeni križ sredi pasjega poligona, kar je Orlov vrh postal danes, pričata o tej devastirani in oskrunjeni nekoč posvečeni zemlji – posredno pa o nekdanji simbolizaciji grajskega hriba. Po vojni uprizorjeni videz izkopa in prenosa ostankov tam pokopanih domobrancev, ki ga je sondiranje leta 2019 razkrilo kot prevaro in laž, je služil ne le spremembi namembnosti tega kotička grajskega parka, pač pa tudi trajnemu izbrisu spomina na tam pokopane. In ti domobranci so padli v boju. Šlo je za del megalomanskega podviga lažne simbolizacije, ki so ga izpeljali zmagovalci po končani državljanski vojni.  Kakšno skrivaštvo šele so revolucionarji uprizorili z izvensodno pokončanimi domobranskimi in ostalimi ujetniki iz leta 1945!?

Če bi revolucijska falanga vsem svojim žrtvam sodila, kot to trdijo njeni privrženci danes, in jim dosodila zasluženo smrtno kazen ter jih nato justificirala, potem jih ne bi ne hotela ne mogla takole skrivati. Povsod v zgodovini je bil kakšen Place de Grève, Tarpejska pečina (rupes Tarpeia) ali Gemonske stopnice (Scalae Gemoniae), tiranom še kako priročne: pa so vendarle javno justificirali obsojence, četudi se ne z razlogi ne s krutostjo tedanjih obsodb – niti ne z njih izvedbo – dandanes ni mogoče strinjati. Komunistični režimi pa so svoje množične in zverinske izvensodne poboje počeli na skritih mestih. To pomeni, da so se zločinskosti svojih dejanj še kako zavedali in se tudi bali njihovih posledic. Iznajti bi bilo treba novo semiotično disciplino – ki bi detektirala sprevrnjeno logiko in smisel simbolizacije krajine, kakršno nam zapušča komunistični režim …

Tradicija in totalitarni sistem

Foto: Marjan Frankovič

Bili smo na poti, ki povezuje mesto Tabor s češkim glavnim mestom. Z leve in z desne se je razprostirala valovita pokrajina, pravzaprav širna polja, ki so gotovo pripadala kakšnemu sovhozu. Na zoranih planjavah se je v jutranjem soncu svetlikalo belo izprano kamenje vsakršne velikosti. Ogromni traktorji so ga verjetno izgrebli med oranjem ter puščali za sabo. Nihče ga ni pobiral za njimi. Še več: kamor je segal pogled, so po zoranih poljih ležali in rjaveli tudi pokvarjeni in zapuščeni delovni stroji … Kot bi se kdo zavestno maščeval veliki in okorni mehanizaciji, ker pušča za seboj takšno razdejanje. Češka, ki je pred vojno veljala za industrijsko razvito deželo, je svoj odpor do vsiljene sovjetizacije artikulirala s paradoksnim ludizmom: kulturna krajina kot landscape-art – s propadajočo kmetijsko mehanizacijo, ki je odpovedala, zdaj pa je tam razstavljena in situ. S tem predindustrijskim odnosom do stroja so Čehi demonstrirali predvsem svoj odnos do novega reda.

Bilo je v dneh okrog 1. maja 1980. Ko smo se vračali, so nas na Korenskem sedlu pričakali do zob oboroženi domači mejni organi in zastave na pol droga. Aha, smo sklepali, umrl je. Bilo je 4. maja.

Foto: Marjan Frankovič

“Bilo je tistega leta, ko je imel pes teleta …” (Fran Milčinski). Kajti v ljubljanskem kliničnem centru je pobralo starega diktatorja in treba je bilo nemudoma utrditi nekoliko zastarelo ideologijo in prakso diktature proletariata (beri: kompartijske diktature) ali – kot je veljalo že nekaj časa – delavskega samoupravljanja. Bilo je tistega leta, ko je staro in mlado tulilo: »Po Titu Tito« in »Druže Tito, mi ti se kunemo!« in »Od Triglava pa do Vardara« – in se je v deževnem začetku maja slovenski narod prilepil na od solz mokre ekrane, koder je spremljal izmišljene rituale in patetične sprevode, občasno prekinjane z zmeraj istim pogrebno intoniranim avizom: z maestoso odmikom od plivskega slapu na robu zgodovinskega Jajca, kjer se je nekoč v pustem in mračnem novembru sprevrženo spočela veličastna prevara –komunistična Jugoslavija. Nekoč pozneje sem se skozi umazani polnaravni tunel zoženega rečnega korita Plive prebil na rob tega slapu in z razočaranjem ugotovil, da je tudi ta le  betonska kulisa – tako kot vse – od Triglava tja do Vardarja …

Odcep za Novi svet

 

Foto: Marjan Frankovič

Kadarkoli sem šel po cesti, imenovani keltika, ali pa sem se po isti poti vračal, vedno me je opozoril nase in vzburil mojo radovednost obcestni kažipot za Novi svet. Že pred leti sem se zavoljo tega odločil, da si kraj pobliže ogledam. V resnici je kraj nekoliko Bogu za hrbtom, toda taki so mnogi naši kraji, težko bi mu zaradi tega pripisali kakršnokoli posebnost. Potemtakem lahko upravičeno sklepam, da vznemirja zgolj s svojim imenom. In res: ime tega kraja je vsestransko pomenljivo. V ožjem pomenu bi kot ledinsko ime lahko pomenilo krčevino ali s požigom pridobljeno frato, torej novino, primerno za pašo ali poljedelstvo na poprej z goščavo poraščenem terenu. Ime pa lahko predstavlja tudi ,nanovo poseljeni svet’, ki je bil pred tem ,divjina’, saj je bil poseljen kvečjemu z ,divjaki’ kakor svoje dni Amerika, ki so jo prav zategadelj v času največjega navala priseljenstva iz Evrope poimenovali Novi svet.

Kažipot ob keltiki me kajpak spominja tudi na Dvořákovo Deveto simfonijo, na eno prvih simfoničnih skladb, ki sem jo poslušal v mladih letih. Novi svet! Ta naziv za Ameriko smo poznali tudi iz slovenskega leposlovja in časopisja s konca devetnajstega ter iz prve polovice dvajsetega stoletja. Literatura ni mogla mimo množičnega socialnega pojava izseljenstva, prve od treh silovitih demografskih katastrof, ki so v manj kot poldrugem stoletju prizadele slovenstvo. Tej katastrofi je sledilo umiranje na frontah prve svetovne vojne, ob njenem koncu pa v nemajhni meri še zaradi ,španske’ gripe. Udarec, od katerega si še do danes nismo opomogli, pa je nedolgo za tem prispevala druga svetovna vojna – z nacifašistično okupacijo in krvavo komunistično revolucijo. Slednja je privedla do razkola v narodu in množičnega eksodusa Slovencev ter do zunajsodnih pobojev s Koroške vrnjenih razoroženih kontrarevolucionarnih sil in njihovih svojcev v maju in juniju leta 1945 – in kajpak do dolgoletne partijske diktature.

Epilog

Vrhovno sodišče je sodbo, po kateri je bil general Rupnik spoznan za krivega izdaje in sodelovanja z okupatorjem po enajstih točkah obtožnice, razveljavilo.

Veliki infrastrukturni objekti – ceste, železnice, daljnovodi, hidro- in termoenergetski objekti, regulirani vodotoki, obmorske luke, industrija vseh branž, naselja in mesta – vse to, boste rekli, mnogo usodneje kot pa primarna simbolna dediščina tega ali onega režima označuje in spreminja krajino. Vendar: propadel je mogočni Rim, z njim vred pa tudi imperialne rimske ceste, akvadukti, utrdbe in mesta po provincah; za ta ali oni castrum ali nekropolo vedo le še arheologi. Ne le spomeniki rimskim vojskovodjem in imperatorjem, izginili so templji, slavoloki in obeliski, celo limes, utrdbena linija, ki je šla skozi naše kraje, je še komaj kje zaznavna. Čeprav nas ohranjanje tujih imperialnih nadvlad in njihovih sledi skrbi precej bolj kot lastna dediščina in z njo povezana domača kulturna krajina, vendar stihija zgodovine ne prizanaša niti prvim.

Pred nedavnim sem bral v ,najstarejši slovenski reviji’ daljši prispevek o rapalski meji – da ja ne bi odšla v pozabo – o njenem izvoru, poteku in utrjevanju, predvsem s strani Kraljevine Italije, medtem ko t. i. Rupnikova utrdbena linija ni bila niti z besedico omenjena. Težko, da zaradi pomanjkanja prostora, prej zaradi ideološke zadrtosti, ki skuša Rupnikovo ime izbrisati iz narodove zgodovine oz. preprečiti njegovo uporabo v povezavi s čimerkoli pozitivnim, še zlasti z njegovo narodnoobrambno zavzetostjo, ki je generalu narekovala sočasno utrjevanje meje. General Leon Rupnik je kajpak lahko le izdajalec in kolaborant. Pa vendarle upajmo, da bodo sledi t. i. rapalske meje izginile mnogo prej kot sledi rimskega limesa, saj se ta krivična meja še vedno (sistemsko) utrjuje tudi v glavah številnih Italijanov; enako upajmo, da bodo iz povsem podobnih razlogov izginile iz slovenske pokrajine tudi sledi druge vrste okupacije: povojni spomeniki skupaj z napisi TITO po primorskih hribih, ki simbolno pohabljajo našo pokrajino in mesta, podobno kot pohabljajo duha celih generacij …