Našega gospodarstva ni podrl val finančne krize pred štirimi leti, ampak dvajsetletno upiranje institucionalnega okolja v katerem posluje sodobnih zahodnim vzorcem organiziranja družbe; in vztrajanje na lažnih vrednotah, katerih edini namen je bil cementirati obstoječe vzvode in položaj nosilcev moči v državi.
Verodostojnosti nismo izgubili zaradi zavrnitve nedomiselne in površinske pokojninske reforme, ampak zaradi finančnega ministra in njegove tujim vlagateljem in konkurenci sovražne nacional- interesne klike, ki se ju ne bi sramoval Kim Jong-un.
V letu 2011 bi iz naslova pokojninske reforme privarčevali toliko, kot smo vložili le v nacionalnega letalskega prevoznika, izposodili pa smo si sedemdesetkrat več. V takšnih razmerah bi edinole domača bonitetna agencija pod budnim nadzorom EIPF in strokovnim vodstvom Jožeta Mencinerja ugotovila, da javna poraba ni ušla izpod nadzora in so problemi še posebej akutni izven naše države, v ekonomsko- socialnih sistemih ki jih nimamo in v marginaliziranih političnih opcijah. Pri nas pa je vse v najlepšem redu.
Pravljice je zdaj konec.
Nastopil je trenutek streznitve, ko bomo morali za napake iz bližnje preteklosti plačati. Vse naše ideološke norosti – titoistično zadolževanje; prisilno dohodkovno izenačevanje; samopreskrbnost kot izgovor za ohranjanje nekonkurenčnosti in posiljevanje potrošnika; dvigovanje minimalnih plač z dekreti; demoniziranje podjetništva in svobodne gospodarske pobude; marksistično razredno bojevništvo; ustvarjanje političnih anomalij na trgih; konfiskacijsko obdavčevanje profesionalcev; mencingerjansko ekonomsko šamanstvo; kupovanje volilk in volilcev z davkoplačevalskim denarjem in preganjanje in izigravanje tujih vlagateljev – so kamni v mozaiku našega na obroke umirajočega ne- inventivnega in statičnega gospodarstva.
Dobra novica je, da večina političnih strank danes razume, da ljudje niso motivirani za delo, če jim država vse pobere (Lafferjevo načelo). Da tuji investitorji ne bodo vlagali denarja v blaginjo političnega razreda, ampak v svoj dobiček. In celo, da je Skandinavija že zdavnaj opustila norosti, ki jih tu -na hribovitem Balkanu- nekateri še vedno tržijo kot skandinavske. Politični programi so zato v mnogočem poenoteni.
Slaba novica pa je, da so zaradi strahu pred iracionalnimi odzivi, ki so jih elite načrtno vsidrile v manj sofisticirane skupine volilk in volilcev za obrambo svojih pozicij, premalo odločni, da bi omogočili hiter zasuk Slovenije v pravo smer.
Za nekatere (pre)radikalni ukrepi so v resnici najbrž premalo in prepozno, da bi imeli želene učinke. Realnost je, da Slovenija pri sedanji produktivnosti potrebuje tretjino nižje stroške dela, četrtino nižjo javno porabo, enotno davčno stopnjo, popoln izgon politike iz gospodarstva in povrhu še triletno zdravo recesijo, ki bi najbrž pobila naše zadnje takoimenovane nacionalne šampijone, denimo Gorenje, ker se država ni pravočasno umaknila iz njih. Ker bomo ta prehod na vse mogoče načine blažili, bo gospodarstvo okrevalo mnogo dlje. Izgubili bomo dve desetletji. In na koncu se bo vse našteto vseeno zgodilo.
Vir: Libertarec
