Stična mladih je kraj srečevanja z Bogom po zakramentu sprave

0

Zelo me veseli, da ste zbrali pogum in se v dokaj zapletenih okoliščinah udeležili tega srečanja. Vi spadate med tiste, ki so odgovorili na izziv papeža Frančiška, obuli gojzarje ter vstali iz udobnega domačega kavča in se podali na pot. Samo tako, da na izziv odgovorimo s pogumnim korakom, lahko kaj premaknemo in spremenimo. Hvala vam za to pričevanje in pogum.

Letošnje geslo je vzeto iz psalma 40: »Utrdi moje korake« – to geslo je logično nadaljevanje gesel zadnjih treh srečanj:

  • Leta 2018 – »Ne boj se!«
  • Leta 2019 – »Tukaj sem, zgodi se!«
  • Lansko leto – »Vstani!«

Psalm letošnjega srečanja pripoveduje o pobudi Božje ljubezni. Mi na to ljubezen odgovarjamo s konkretnim življenjem. Letos bomo odgovorili s tem, da bomo utrdili, mladi bi rekli »nabildali«, svoje nožne mišice in si utrdili korak.

Potem ko se nam noge utrdijo, se podamo na pot. Sedaj se pojavi vprašanje: Kam? Ali je dovolj samo hoditi ali je treba tudi poznati cilj svojih korakov?

V megli je težko najti pot …

Dva avstralska mornarja po dolgi noči v enem o londonskih pubov zjutraj stopita na ulico. Zunaj pa, kot se za London spodobi, gosta megla. Ko se poskušata orientirati, katero smer izbrati, da bosta prišla do pristanišča, v daljavi zagledata silhueto moškega, ki se v megli naglo približuje in postaja vedno bolj viden. Vidno zmedena ogovorita moškega, na katerem sta spregledala vso vojaško dekoracijo, ki je slikovno govorila o velikih dosežkih in rangu tega oficirja. Eden od mornarjev ga je vprašal:

»Posluš, stari, ti mogoče veš, kje sva zdaj midva?«
Vojaški oficir, vidno prizadet, odgovori: »Ali vidva vesta, kdo sem jaz?«

Mornarja sta se pogledala in eden reče drugemu: »Zdaj sva pa res v godlji. Midva ne veva, kje sva, on pa ne ve, kdo je!«

Morda smo se ob tej šali nasmejali, vendar se lahko tudi zamislimo. Še tako dobro utrjene noge nam čisto nič ne koristijo, če ne vemo, kam bi radi prišli. Kdo mi lahko pove, kdo sem in kdo mi bo povedal, kam grem? Kje bom dobil odgovore? Kdo mi bo dal ustrezen odgovor na to?

Sveti Avguštin, ki je bil velik iskalec Boga, je v delu Samogovori zapisal pogovor z Bogom, ki se dogaja v globini njegove duše. Tam ga Bog sprašuje: »Avguštin, ti si filozof, ti si mislec, intelektualec, kaj želiš vedeti? Gotovo imaš veliko vprašanj.« Avguštin je pošteno odgovoril: »Nič drugega ne bi rad vedel kakor le to, kdo si ti, Gospod, in kdo sem jaz?«

Ali nismo zato tukaj?

Dragi mladi prijatelji, ali ni to namen današnjega srečanja v Stični? Iskanje odgovorov na pomembna življenjska vprašanja: »Kdo si ti, Gospod?«, »Kdo sem jaz?«, »Kam me pelje pot?« Na vsa ta in še druga vprašanja skupaj iščemo odgovore in v izmenjavi mnenj, v prijateljskem druženju se dogaja obogatitev in duhovna rast. Tako postane utrjevanje korakov tudi utrjevanje prijateljstva, ker Stična se dogaja že na poti, koliko lepega se zgodi na poti v Stično in koliko lepega na poti domov. Kot skupnost se utrjujemo in kot skupnost spoznavamo pravi obraz Boga. Krščanstvo je vera poguma, ki se dogaja vedno na poti. In Izaija v današnjem berilu podaja razlog za ta pogumen korak. Bog je z nami. Kako lepo zaključi: »Ne boj se, saj sem jaz s teboj.« Če ne bi vedeli ničesar drugega, kakor le to, bi bilo več kot dovolj.

Kristus nas vabi, naj gledamo Vanj in se ne bojimo

Dragi mladi, tukaj, v Stični, vi pričujete za pogum. Nihče vas ni prisilil, da pridete sem. Niste se ustrašili, niste se potegnili nazaj in ostali doma, ampak ste izbrali pot utrjevanja korakov v hoji za Gospodom.

Zato smo danes tukaj, ker verjamemo, da nas tudi danes Gospod vabi na pot skupaj z Njim. Verujemo, da je Bog ljubezen, da je konkreten, ker je tudi ljubezen konkretna, želi prodreti v srce in ga osvojiti. To je darujoča se ljubezen, ki tudi mene vabi k darovanju.

Treba je imeti pogum, da sprejmemo to ljubezen, potem se začne pisati novo obdobje v mojem življenju.

V življenju vsakega človeka, še posebej mladega, lahko hitro začne divjati nevihta, ko imamo občutek, da je vse brez zveze, brez smisla, da je življenje ena sama igra naključij in usode. Hitro lahko postanemo apatični ali kakor bi rekli danes, depresivni. K temu je veliko pripomogla moderna eksistencialistična filozofija zadnjega stoletja, v kateri je človek postavljen na potapljajočo se ladjo. Filozof Heidegger je smisel življenja predstavil kot: »Vem, da smo vsi na isti ladji in da se ta ladja potaplja. Vendar bom jaz stal na palubi in salutiral, ker izgleda lepše

Sartre mu je na drugi strani ugovarjal rekoč: »Ne, ne, ne! Tudi jaz vem, da se ladja potaplja, vendar predlagam, da gremo v spodnje prostore ladje in odigramo zadnjo partijo pokra.« Miselnost, v kateri je življenje predstavljeno kot potapljajoča se ladja, je domača današnjemu zahodnemu človeku in je čisto nasprotje današnjega evangelija. Učenci so imeli na krovu Jezusa, zato je čoln ostal na površju. Jezus pomiri vihar dvoma in strahu z besedami: »Bodite pogumni! Ne bojte se! Jaz sem!« (Mt 14,27)

Jezus je učence vzgajal za trdoto življenja s preizkušnjami, kar so tudi vse življenje doživljali

Te besede: »Jaz sem« nam zvenijo zelo znane. Kako ne, saj se je Bog z njimi predstavil Mojzesu na začetku Svetega pisma.

Ko nam življenje lepo teče, brez skrbi in težav, niti ne opazimo, kako je naša vera slabotna in krhka. Ko pa pridejo težave, ko se znajdemo sami, ko ne moremo računati nase, takrat se pokaže, ali je pod pepelom še kaj žerjavice naše vere. Sliši se čudno, da ravno v takih trenutkih lahko doživimo božji obisk, kot so to doživeli učenci na morju.

Jezus je učence povabil v čoln, da se z njim prepeljejo na drugo stran. Ni se jim dalo. Bili so utrujeni. Bližal se je večer, obetala se je nevihta in vetrovna noč. A so Jezusa ubogali.

To, kar nas preseneti, je, da Jezus apostolov ne pestuje niti ne boža. Želi, da so se pripravljeni soočiti tudi s trdoto življenja in s preizkušnjami, kajti tu se pokaže, da je z njimi, da jih ima rad in da niso prepuščeni samim sebi.

Tudi apostol Pavel je na svoji koži doživel, da ga Gospod ni samo poklical in ga potem prepustil samemu sebi. Ravno v težavah, ki jih ni manjkalo, je zajemal moč iz odnosa s Kristusom, zato je bil vedno v molitvi povezan z Njim in je neustrašno pričeval za evangelij.

Stična se ne dogaja le na kraju prireditve, ampak tudi na poti, zato je treba vse ponesti v domačo skupnost

Vsakoletna Stična mladih je nekaj posebnega, nekaj novega. Letošnja ni posebna samo zaradi ukrepov, ki so povezani s covidom-19, ampak je jubilejna, štirideseta.

Nisem bil na prvi, a sem bil na tretji, se pravi čisto na začetku. Takrat se me je dotaknilo navdušenje mladih – ne samo, da nas je bilo veliko, ampak je ozračje bilo polno veselja. Zakaj? Ker smo lahko bili skupaj. Ker smo tukaj lahko spoznali nove prijatelje.

To je Stična od samega začetka. Kraj srečevanja. Navezovanja novih prijateljstev. Pa tudi kraj srečevanja z Bogom po zakramentu sprave, po molitvi, predvsem pa pri sveti maši.

Če ima človek včasih vtis, da je naša Cerkev na Slovenskem že malo utrujena, da je po naših občestvih največ starejših, človek tukaj, v Stični, dobi drugačno sliko. Tu se Cerkev na Slovenskem predstavi kot mlada, polna idej in izzivov za jutri. Hvala vam, mladi, za to podobo Cerkve, ki vliva upanje in zaupanje v jutri.

Dogajanje v Stični se ne konča tukaj. To, kar smo doživeli, to, kar se nas je v globini dotaknilo, je treba ponesti domov. V naša občestva, v naša okolja. Samo tako bo Stična postala ne samo enodnevni dogodek, ampak gibanje in pot, ki se nadaljuje in rodi sadove skozi vso leto.

Na mnoga leta, draga Stična mladih, naj to ostane dogodek pomlajanja Cerkve na Slovenskem

Ob tem jubileju se želim zahvaliti vsem, ki so pripravljali in oblikovali Stično mladih skozi teh 40 let, pa tudi samostanu Stična, ki nas vsako leto sprejme z odprtimi rokami. Osebno sem vesel, da sem del te zgodbe. Hvaležen Bogu za vse, kar sem tukaj prejel kot študent, redovnik, duhovnik in danes kot škof. Bodimo vsi del te zgodbe, ne kot številke, s katerimi se ponašajo organizatorji, ampak kot tisti, ki se jih je Stična tako globoko dotaknila, da iz hvaležnosti in veselja za ta dar sami postanejo oziroma postanete tisti, ki skozi leto nadaljujete, da Stična mladih živi in rodi sadove.

Na mnoga leta, draga Stična mladih, ne samo do zlatega jubileja čez deset let, ampak naj to ostane dogodek Cerkve na Slovenskem, ki se vedno znova pomlaja in ki svoje upe gradi na mladih, ki ste naš jutri!

To razmišljanje želim zaključiti z uvodnimi besedami v Posinodalno apostolsko spodbudo papeža Frančiška Kristus živi (Christus vivit): »Kristus, naše upanje, živi in On je najčudovitejša mladost tega sveta. Vse, česar se dotakne, postane mlado, se prenovi, se napolni z življenjem.«

Zato te, Gospod, zbrani tukaj v Stični prosimo: »Utrdi moje korake,« da ne bom životaril in propadal, ampak hodil za teboj in v sebi doživljal, kako se rojeva v meni novo, polno življenje, ki mi ga nobena ponudba tega sveta ne more dati.

Zato, draga sestra, dragi brat, vstani, Gospod te kliče in čaka, da lahko začneš pisati nov list svojega življenja z novo močjo in novim upanjem.