Štefan Kržišnik, Iskreni.net o sinodi: 5 sadov in 5 zgrešenih priložnosti

1

»Tresla se je gora, rodila se je miš.« Tako nekako so v sekularni javnosti, ki je sinodo o družini gleda predvsem v luči sprememb nauka o ločenih in homoseksualnih, ocenili njen  zaključek.

Toda v resnici je več kot enoletni sinodalni proces prinesel bogate sadove. Tukaj sledi moj izbor petih najpomembnejših. Da pa ne bo vse videti idealno – tudi v resnici ni bilo, opazovali smo lahko vse kaj drugega kot zloščeno predstavo za javnost – pa dodajam še razmislek o petih zgrešenih priložnostih.

SADOVI

1. BLIŽINA »IZGUBLJENEMU SINU«

Prvi in najočitnejši sad sinode je nedvomno želja in odločenost približati se realnemu stanju ljudi, še posebej ranjenih in »izgubljenih«, tistih, ki ne živijo v skladu s naukom katoliške Cerkve.

Ta sprememba se seveda v Cerkvi ni zgodila z včeraj na danes, jo je pa krepil in ji močno utiral pot papež Frančišek osebno, z vztrajnim poudarjanjem usmiljenja in spodbujanjem, da prva naloga Cerkve ni obsojanje, ampak oznanilo Kristusa, ki odrešuje vsakega človeka.

Čeprav so bili nekateri zadržani in v strahu, da bi se s takim načinom izgubila jasnost nauka, pa gre za pristno evangeljski pristop. Gre za pogum, da v osebnem odnosu poslušamo bolečino ljudi. S tem ne sporočamo, da je »vse v redu«, ampak stopamo na pot, da bi naredili korak naprej.

2. POMEN OBLIKOVANJA VESTI

Sinoda se je zelo jasno izrekla tudi o pastoralni metodi, po kateri ta bližina sploh lahko zgodi.

Povzamemo ga lahko v treh besedah: spremljanje (biti s človekom, v osebnem odnosu, prisluhniti, hoditi skupaj po poti), razločevanje (v pogovoru, soočenju z objektivno moralno normo in v odprtosti Duhu sprejemati odločitve gleda na trenutno stanje in dane možnosti) in vključevanje(prizadevanje, da je človek sprejet in del občestva Cerkve).

Gre za metodo, katere bistvena razsežnost je oblikovanje vesti svobodnega, odraslega posameznika. Metodo, ki sicer korenini v stoletjih krščanske tradicije osebnega in duhovnega oblikovanja, a še poseben pomen dobiva v današnji družbi brez trdnih avtoritet in z mnoštvom izbir.

3. ZAVEDANJE PODHRANJENOSTI PRIPRAVE NA ZAKON

Sinodalni očetje so ob zavedanju enakovrednosti duhovnega poklica in poklicanosti v zakon večkrat opozorili na šokantno diskrepanco v formaciji: medtem ko je za mašniško posvečenje potrebnih več let intenzivnega študija in oblikovanja, lahko s tečajem priprave na zakon opraviš v nekaj večerih (ali pa še to ne).

Sinoda je zato dala jasno spodbudo, da se na terenu okrepi priprava na zakon. In to ne samo bližnja priprava, ki sodi v čas skupne hoje, ko sta fant in dekle že odločena za poroko. Potrebno je, da se da se vsebine o zakonu, poroki, ljubezni, spolnosti, plodnosti vnesejo v najrazličnejše programe za mlade in otroke.

Sinoda je obenem pozvala k spremljanju mladih parov v prvih letih zakona, ki so ključna in obenem delikatna; v njih se postavijo temelji trdnega zakona ali pa se ta začne počasi krhati.

4. Z DRUŽINAMI ZA DRUŽINE

Pri obeh razsežnostih formacije iz prejšnje točke (priprava na zakon, prva leta zakona), je sinoda poudarila pomembno vlogo parov, ki že imajo izkušnjo zakonskega življenja. Če je nekoč bilo oznanilo temeljev zakona in družine predvsem v domeni duhovnika, se danes v pastorali krepi v vloga laikov – model »z družinami za družine«.

Ne gre pa samo za koncept »z družinami za družine«, ampak »v družini za družino«. Sinoda je okrepila razumevanje družine kot »domače Cerkve«, kar pomeni, da se prenos izkušnje vere dogaja najprej in predvsem v družini, ustanove (od šole do župnije) pa morajo ta proces podpirati in ga družini ne odvzemati.

Zato je domača družina tudi prvi prostor na področju vzgoje za bodoče zakonsko življenje, za moškost in ženskost, spolne vzgoje …

5. VNOVIČNO ODKRITJE AVTENTIČNE SINODALNOSTI

Če so bili vsi štirje doslej predstavljeni sadovi vsebinski, pa je peti sad metodološki.

Tokratna sinoda je bila zelo drugačna od prejšnjih, že na zunaj: več kot enoletni procesa, dve zasedanji, dva vprašalnikov, odprti pogovori, veliko napetosti, iskanja …

Če so bile prejšnje sinode namenjene bolj izčiščevanju misli, sporočila, na tej sinodi ni bilo tako. Tokrat je bil v ospredju je človek, ki mu je to sporočilo namenjeno: kje je, kako se počuti, kakšno izkušnjo ima, kako se ga sporočilo lahko dotakne?

Poleg »učiteljske Cerkve« smo zato v tej sinodi izkušali tudi »poslušajočo Cerkev«. Iskanje poti naprej na sinodi (sinoda v originalu pomeni »hoditi skupaj«), ni namreč toliko v ponavljanju oznanila, nauka, ampak v poslušanju, ki naj vodi do skupinskega razločevanja.

Poslušanje pa se dogaja na več ravneh, kakor je lepo opisal papež v nagovoru ob 50. obletnici sinode (praznovanje je bilo prav med zasedanjem sinode o družini): gre za poslušanje ljudi, Božjega ljudstva, nato duhovnikov, medsebojno poslušanje škofov na sinodi in seveda poslušanje Božjega glasu – vse dokler ni dosežena harmonija s tem, v kar kliče Gospod.

ZGREŠENE PRILOŽNOSTI

1. SINODA ZA »STAREJŠEGA SINA«?

Če je sinoda naredila velik korak naprej pri sprejemanju in spremljanju »izgubljenega« sina, pa se zdi, da je kar malo pozabila, da je usmiljeni oče iz prilike o izgubljenem sinu imel doma še enega sina, starejšega. Ta je bil na nek način tudi »ubogi«. Njegovo blagostanje je bilo samo navidezno, v resnici pa ni živel ne življenja v polnosti ne odnosa z očetom.

In nemalo takih sinov in hčera je med zakonci, ki živijo v »urejenih zvezah«, na videz lepo in zgledno družinsko življenje, v resnici pa »evangelij družine« ni prekvasil njihovega življenja, zakramenti pa niso vir duhovne moči in svežine.

Prav je, da se je sinoda ukvarjala z obrobjem, dala prednost tistim, ki najbolj trpijo. A prav bi bilo, da bi več pozornosti namenili tudi tistim, ki so »notri«, stanju jedrnega katoliškega občestva, ki je – zlasti na Zahodu – na področju zakona družine neevangelizirano in mlačno. Prav zaradi stanja tega občestva je Cerkev v svojem oznanilu zakona in družine v svetu tako šibka.

2. ODGOVOR NA KRIZO ZARADI KONTRACEPCIJE IN ZAPRTOSTI ŽIVLJENJU

Sinodalni očetje so presenetljivo malo pozornosti namenili vprašanju rodovitnosti zakonskega odnosa in odprtosti za življenje v družinah danes . Ta tematika je bila v obeh delovnih gradivih in v razpravi na obeh sinodah celo čisto na koncu, po vseh drugih vročih temah.

Iz sinodalnih besedil se zdi, da so se na sinodi teh vprašanj sicer lotevali na načelni ravni, pri tempotrdili tradicionalni nauk in nauk okrožnice Humane Vitae,  še zdaleč pa se niso spustili v realnost in se o njej intenzivno pogovarjali (tako kot denimo pri vprašanju ločenih) ali morda celo opravili kakšno temeljitejšo refleksijo, kaj se je v svetu in v katoliškem občestvu zgodilo po spolni revoluciji oziroma izidu Humanae Vitae.

Pa vendar gre za temeljno vprašanje družinskega življenja danes, na Zahodu celo za osrednjedružbeno-civilizacijsko vprašanje. V zaključnem poročilu so škofje vprašanje rodovitnosti s konca prestavili malo prej, takoj za tematiko priprave na zakon, in ji s tem dali ustrezno mesto. A nekih resnih pastoralnih usmeritev za delo na tem področju v prihodnje ni videti, kar jasno priča o premajhni teži, ki jo je imelo to vprašanje na sinodi.

3. HOMOSEKSUALNE OSEBE

Pri vprašanju pastorale odnosa do homoseksualnih oseb je drugo zasedanje sinode naredilo celo korak nazaj. Kakor je videti iz končnega poročila (in kakor so povedali posamezni škofje), problematike homoseksualnih zvez širše sploh niso obravnavali, ampak so se lotili samo vprašanjadružin, v katerih je oseba z istospolno usmerjenostjo.

Po eni strani je ta zadržanost razumljiva, še posebej po prvem zasedanju sinode, ko so bila v vmesno poročilo vneseni poudarki, ki niso odražali dogajanja na sinodi, kar je sprožilo upor s strani večine škofov. S strani javnosti pa so se ustvarila nerealna pričakovanja, ki so generirala nove pritiske. Nekateri so menili, da tematika homoseksualnosti sploh ne sodi na sinodo o družini.

Vendar je umik te problematike z mize zagotovo izgubljena priložnost. Ne samo zaradi homoseksualnih oseb, ki potrebujejo bližino Cerkve in njeno pastoralno skrb, ampak tudi zaradi prizadevanj po ohranitvi in zaščiti razumevanje zakonske zveze in družine v družbi – to pa, vsaj na Zahodu, ne bo mogoče samo s pomočjo preštevanja v parlamentih in na referendumih, ampak samo z evangeljskim odgovorom na resničnost, ki jo živijo in doživljajo osebe z istospolnimi nagnjenji.

Več lahko preberete na Iskreni.net.

 

1 komentar

  1. Zelo dobro poročilo. Torej je bila rodovitna sinoda.

    “Problem je, da ni avtoritet. Izbire pa preveč.” Tale stavek je kot od kakega komunističnega nostalgika in ga propagira Vesna Godina in tista kriminalistka v SP Dela, ki je bivša žena od Žižka (imena pozabljam).

    Papež Frančišek mi je v večini zelo rodoviten.

    Glavni problem zahodne Cerkve vidim v “fevdalnosti”, gospodovalnosti, togosti, STAREJŠEM SINU, ki si ne upa živeti, ki panično “brani nauk”, “ima vedno prav”, “vse ve”, špila Očeta in ni zmožen ljubiti.

    To govorim tudi iz izkušenj, saj sem najstarejši otrok v družini. Sicer sem se očetu edini uprl, a na drug način prišel nazaj. Res so problem statični, “živi” mrliči.

Comments are closed.