Ste tudi vi razočarani nad opozicijo? Ni potrebno jamrati, raje iščimo rešitve!

29
515
Sindikat delavcev migrantov (https://sobotainfo.com/)

V prvem delu svojega prispevka »Ste tudi vi razočarani nad opozicijo?« sem nakazal dve smeri rešitve sedanjega zapletenega in na videz brezupnega položaja, v katerem se je znašla pomladna stran. To sta obnova civilnodružbene podlage slovenske pomladi ter duhovna prenova slovenstva.

Obnovitev civilne družbe

V zadnjih letih se je med simpatizerji slovenske pomladi močno razpasla miselnost, da lahko stavimo le še na volitve in na stranke, ki nas zastopajo. Hkrati pa se pozablja, da so pomladne stranke (izvirnih Demosovih strank tako rekoč ni več) zrasle iz humusa civilne družbe. Spomnimo se Nove revije, Revije 2000 oz. Krščanskega socialnega gibanja, pa Odbora za varstvo človekovih pravic (ki je bil preveč heterogen, da bi se razvil v stranko), Slovenske kmečke zveze, ki je bila sprva stanovska organizacija, neodvisnega delavskega gibanja v Litostroju ter med strojevodji na železnici, ekološko gibanje, itd. Na drugi strani so bila t. i. nova družbena gibanja, ki so predstavljala podstat »mlade levice« kot dediča revolucije leta 1968, zanje je odgovornost prevzela ZSMS.

Vse te organizacije so se leta 1989 nato združile v Zbor za ustavo, ki je nasledil neformalno ustavno gibanje, temelječega na t. i. pisateljsko-sociološki ustavi iz leta 1988. Tako se je v izteku osemdesetih let močno okrepilo civilnodružbeno gibanje, nad katerim SZDL kot krovna organizacija »pluralizma samoupravnih interesov« ni mogla več prevzeti nadzora, čeprav je imela tudi svoje zaveznike (denimo, Peter Kovačič Peršin iz Revije 2000 je bil bolj naklonjen nestrankarskemu pluralizmu, to stališče je zavzemal tudi tedanji funkcionar SZDL in kasnejši dolgoletni vodja zveze sindikatov Dušan Semolič). Hkrati pa je leta 1989 nastala večina strank, ki so tvorile jedro kasnejše koalicije Demos, čeprav takrat zakonski okviri še niso dovoljevali večstrankarskega sistema, a je vladajoča nomenklatura v duhu »sestopa z oblasti« ter »socializma po meri ljudi« dovolila tudi to. Treba ji je priznati, da je kljub temu, da se je še malo pred padcem berlinskega zidu zaklinjala k socialističnemu samoupravljanju, hitro zavohala nevarnost in stopila korak nazaj, še preden je v Romuniji pod streli rabljev padel diktator Nicolae Ceauşescu.

To, kar pomladno opcijo najbolj pesti, je poleg naivnega prepričanja, da je Slovenija kljub vsem problemom resnično demokratična država (kar vključuje tudi občasen »deal« z nasprotno stranjo), predvsem pomanjkanje resne civilne iniciative oz. civilnodružbene podstati, ki bi bila odporna na stalno protistrankarsko razpoloženje, ki ga širijo režimska glasila, ter na invazijo »novih obrazov« za enkratno uporabo, seveda pod taktirko vedno enih in istih stricev ter »tršic« iz ozadja. Seveda je jasno, da se takšna civilna podstat ne more zgraditi čez noč, pač pa zanjo potrebujemo tudi sposobne in karizmatične voditelje, ki ne prihajajo iz vrst poklicne politike, pač pa iz ljudstva. Leta 2004 je denimo z velikim medijskim pompom nastal Zbor za republiko, ki je močno nagovarjal ljudi k spremembam. V današnjem času pa bi komaj še lahko našli kakšno delujočo civilno organizacijo, ki bi si upala pozvati ostale k sodelovanju ter pozvati ljudi na ulice in trge. Še Odbor 2014, ki je namenjen predvsem borbi za pravno državo proti spolitiziranosti in skorumpiranosti pravosodja, se je precej uspaval, čeprav je slovensko sodstvo še vedno zelo smrdeč Avgijev hlev (naj ob tej priliki izpostavim primer še vedno zaprtega in obsojenega dr. Milka Noviča, ki je kolateralna žrtev mafijskih navez sodstva z »balkanskimi bojevniki«).

Mimogrede: leta 2014 smo znova podpisovali majniško deklaracijo. Ponavljali smo verze Daneta Zajca »Pride čas, ko ni več časa«. In kaj se je zgodilo v teh treh letih po deklaraciji? To je retorično vprašanje.

In konec koncev: da se lahko takšno civilno gibanje za spremembe sploh lahko razvije, moramo najprej ozavestiti in revidirati svoj lasten pogled na državo ter politiko. Pri nas nimamo »levice« in »desnice«, pač pa imamo mafijo na oblasti. Mafije ne zanima, kako glasujejo volivci, pač pa volivcem dirigira, kako se morajo obnašati. Mafija zato poskrbi, da so rezultati volitev »pravi«. Tudi zato pravim, da demokratična procedura še ni zadosten pogoj, da je država zares demokratična. Lahko govorimo kvečjemu o demokraturi, kot je to stanje pred davnimi leti opisal eden najbolj znanih slovenskih literatov Drago Jančar. Da bi lahko dobili pravo demokracijo brez kršilcev človekovih pravic, jo moramo najprej zahtevati. In to zelo odločno.

Mimogrede, na to, kako pomembna je okrepljena civilna družba, je v 19. stoletju opozarjal že francoski mislec Alexis de Tocqueville, ko je opisoval nevarnosti, ki so prežale na ameriško demokracijo, med drugim tudi t. i. mehki despotizem, ki se kaže v razkoraku med podivjano birokratsko Državo ter pasivnim državljanom, ki je v svojem individualizmu sposoben skrbeti zgolj za svoj lasten vrtiček, ostalo pa ga ne zanima. Tudi to moramo imeti v mislih ob dejstvu, da strankam nalagamo preveliko odgovornost za vpliv na politične in družbene razmere.

Duhovna prenova Slovencev

Za Slovence velja, da smo krščanski narod. Vsaj v teoriji, če že ne v praksi. A hkrati smo tudi narod z najmočnejšim protikatoliškim refleksom. Ne glede na to pa se zadnje čase znova utrjuje krščanska identiteta in sicer pod vplivom pritiska islama preko migrantskih tokov. Tu gre seveda le za identiteto, ne pa tudi za praktično krščanstvo. Za katoliško Cerkev sicer velja, da je v času komunističnega režima kot sovražnik št. 1 imela velik interes za eksodus iz komunizma v stanje, kjer bo »svobodna Cerkev v svobodni državi«. Zato je v času slovenske pomladi odigrala pomembno vlogo – tu velja izpostaviti ne samo dejanj ljubljanskega nadškofa in primasa Cerkve na Slovenskem dr. Alojzija Šuštarja ter predsednika komisije Pravičnost in mir dr. Antona Stresa, pač pa tudi številnih molitvenih pobud po celotni Sloveniji ter med Slovenci po svetu. V zadnjem času pa se je vez med Cerkvijo in bolj odkritim civilnodružbenim delovanjem precej zmanjšala, omejila se je le na akcije pred referendumi, s katerimi smo zavrnili posege v družinsko zakonodajo. A kaj, ko nasprotna stran ni nikoli odnehala in vedno našla nove možnosti za tovrstne posege.

Tu pa se akcije Cerkve tudi končajo. Po vsakem končanem referendumu se je značilna predreferendumska hiperaktivnost znova vrnila v »normalne« tirnice. Molitev za domovino se nekoliko okrepi le enkrat letno pred dnevom državnosti. Pred volitvami in referendumi pa pobud v to smer skoraj ni mogoče zaznati. Še ko je nadškof Stanislav Zore objavil poziv k udeležbi na volitvah, je šel ta poziv mimo ušes večine Slovencev. Nekaj je jasno: povezanost med krščanstvom ter pristaši pomladnega gibanja je zadnje čase močno upadlo, čutiti je razočaranje in zamere do Cerkve, hkrati pa se krepi miselnost, da se moramo zanesti zgolj na lastne moči in razum, nič pa na Boga. Koliko uspeha prinaša takšna miselnost, lahko vidimo na vsakem koraku.

Pred časom sem sprožil pobudo o ustanovitvi stalnega molitvenega gibanja za spreobrnjenje in mir, podobno kot ga imajo na Hrvaškem (Pokret krunice za obraćenje i mir). Interesa za to je bilo zelo malo, praktično nič, ne glede na to, da je bila Evropa v preteklosti že nič kolikokrat rešena turške nevarnosti prav zaradi molitvene verige. Tudi v novejšem času smo lahko priče velikih čudežev – denimo v petdesetih letih v Avstriji, ko so se iz nje umaknile sovjetske čete, potem ko je pater Petrus Pavlicek organiziral močno molitveno verigo. Uspeh povojnega razvoja Avstrije se skriva prav v molitveni podpori, ali kot je zapisano v svetopisemski knjigi psalmov: »Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji; če GOSPOD ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži.« (Ps 127,1)

Slovence, še zlasti »borce za pomlad«, tepe prav ta miselnost, da se borimo mimo Boga in da ni molitvene podpore, ker je tudi osebnega odnosa z Bogom zelo malo. Prav tako se veliko premalo bere Božja beseda, skuša se ugasiti tudi duha preroštva. S tem se pravzaprav kar sami obsojamo na neuspeh in se izpostavljamo posmehu nasprotniku, ki svojo identiteto gradi na borbenem ateizmu. Nemalokrat je celo opaziti, kako se mnogi katoličani zatekajo k nekrščanskim duhovnim praksam, dušni pastirji pa se na to ne odzivajo, ker niti sami niso dovolj poučeni o tem. Ne poznamo pomena slavljenja in krsta v Svetem Duhu, ne poznamo pomena eksorcizmov in osvobajanja, ne poznamo učinkov posta. Znamo pa jamrati in jadikovati. Prav zato smo slovenski katoličani najbolj potrebni spreobrnjenja – seveda spreobrnjenja v smislu pomena grške besede »metánoia«, ki pomeni celovito spreobrnjenja srca, spremembe mentalitete, kot je nakazana v pozivih Janeza Krstnika (prim. Mt 3,2: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!«) in samega Jezusa (prim. Mt 4,17).

Torej, tudi če smo razočarani nad trenutnimi dejanji opozicije, nimamo nobenega razloga, da bi se prepustili pasivnosti in otopelosti. Jezus, tako kot svojim učencem, danes tudi nam zastavlja vprašanje, ali želimo tudi mi oditi (prim. Jn 6, 60-64a.66-69 ). A h komu naj pojdemo?

29 KOMENTARJI

  1. Zakaj pa drugim uspeva? Avstrijcem, Madžarom, Poljakom, Čehom?
    Ali smo proučili njihove pristope?

    Največji problem je lagodno življenje, ki ga nenehno servirajo komercialne televizije tako, da živijo ljudje nenehno v fantazijskem svetu. Na ta način pa ne znajo več živeti odgovorno v realnem življenju.

  2. Podobno je s pretiranim športom, ki odvrača človeka od realnega življenja.

    Zaradi tega je vlada namenila on dan še dodatnih 3.6 mio.
    Za duhovno kulturo pa že nekaj let bistveno manj kot druge vlade.

    Še predsedniški kandidat je rekel, da je najbolj ponosen na Slovenijo, ko dosega športne uspehe.

    Kaj pa na naravne zaklade in lepote Slovenije? Ti so trajni, športni uspeh pa je danes, jutri pa ga ni več.

    • “Podobno je s pretiranim športom, ki odvrača človeka od realnega življenja”

      Se popolnoma strinjam! To je sicer znano kot “beg”. Kot beg od problemov npr. v zakonu. Je pa beg lahko tudi obisk maše, molitev in še marsikaj. Kako je že pisano? Aha, tako:

      … pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. (Mt 5,24)

  3. Oblast se poslužuje formule- kruha in iger.

    Opozicija pa bi lahko dodala k temu nekaj novega, kar bi zainteresiralo ljudi.

    Čudno je res, da je toliko katastrofalno neurejenih področij ( zdravstvo, pravosodje, mafija, banke, infrastruktura…), ljudi pa se ne da prepričati za spremembe.

  4. Tudi zaradi napak.
    Referendum za drugi tir ni uspel, ker ni bilo pravo referendumsko vprašanje, saj so ljudje na splošno bili za drugi tir, ne pa za negospodarno trošenje denarja.

    Opozicija bi imela kandidata za predsednika v drugem krogu, če bi imela skupnega kandidata.

    Največ škode si opozicija napravi:
    – ker ni enotna
    – ker bolj kritizira kot pa ponudi boljše rešitve.
    – ker premalo vključuje mlade.

    Ljudje imajo kritiziranja in medsebojnega nagajanja čez glavo, želijo si boljših ustvarjalnih rešitev.

    Skratka, medsebojno fer politično konkurenco, v kateri se ne bo čakalo, da se stvari še bolj zakomplicirajo, seveda na škodo skupnega dobrega.

  5. In med ljudmi delovati z užitkom.

    Prav tako redno medijsko. Pa ne na zagoneten suhoparen birokratski način, ampak na ljudski način.

  6. Demokracija ne deluje, če volivci nimamo izbire komu osebno podeliti oblast na volitvah, kar nam preprečuje sedanji partijski proporcionalni volilni sistem, kar je diktatura strankarske strankokracije, namesto demokracije.

    • Desnica ne zmaguje, ker Cerkev politično ne deluje?
      A naj nastopi na volitvah in prevzame tudi odgovornost, kot stranke?
      Janeza Janša pa ja vendar podpira Cerkev in Cerkev Janeza Janšo.
      To se vidi in sliši v medijih, kako se dopolnjujea predsednik SDS Jnaša in moralni teolog dr. Ivan Štuhec.
      Cerekv pa nič moti oz. ni motilo kratenje ustavnih pravic, ne pri krivični privatizaciji,ko smo bili državljani opeharjeni pri delitvi družbenega premoženja, ne pri kratenju lastninskih pravic – neplačevanje in kraje socialnih prispevkov, ne kratenje ustavne pravice do osebne izbire kommu volivec podeli mandat za oblast in se tako ohranja partijski volivni sistem, ke že desetletja povzroča negativno selekcijo kadrov, kar je poguba za vsako družbo in državo. Sposobni ne najdejo praveg mesta v družbi. Na slovenski desnici je le pokojni dr. Andrej Bajuk, bivši predsednik NSi, doslej edini dokazal to odgovornost in zrelost. Edini doslej je kot predsednik stranke takoj nepreklicno odstopil, ko je stranka izgubila na volitvah, ker je sam vedel, kaj je prav in se temu ni izmikal, da bi spraševal druge, kaj naj stori, ko je stranka izgubila tekmo za oblast.
      Zato bi moral biti dr. Andrej Bajuk vzor za politično odgovornost, pa je ta vzor neopažen žal pristal v pozabi, tudi na desnici, ki naj bi bila predstavnik slovenske politične demokratične pomladi.
      Kdaj bo slovenska desnica pokazala, da pozna odgovornost za rezultate, bolje kot slovenska levica, in je zaupanja vredna, da na volitvah dobi mandat za oblast?

  7. Kaj ljudi odbija od volitev in ne cenijo politike, niti demokracije?
    To, da vodje strank okoli sebe sami zberejo pogosto podpovprečne in kimavce, ki so v proporcionalnem sistemu seveda gladko vedno izvoljeni, ko uspe lista stranke!
    A tem izvoljencem potem ni nič mar za volivce, hvaležno strežejo predvsem vodji stranke, ne pa volivcem! Volivce zanemarijo, jih o ignorirajo, ne komunicirajo z volvcim.. Poslanske pisarne so prazne, stikov z volivci in njihovimi problemi skoraj ni.
    To je povedal tudi dr. Hubert Požarnik, kot predstavnik DEMOSA ob obletnici DEMOSA, na posebni oddaji na TV1, in sicer kot glavno hibo vseh političnih naslednikov Demosa, kar je strahotno žalostno!
    To je negativna selekcija, v vseh strankah, sposobni pa se izogibajo takšni politiki oz. “kimavski družbi”! Problem so proporcionalni volilni sistem in kandidatne liste strank, kjer kandidate razvrstijo in postavijo partijski veljaki, in tako določijo kdo bo lahko izvoljen, kot v komunizmu!!!
    Zato na volitvah ne volim nobene liste, saj nimam možnosti izbere, komu lahko osebno podelim moj (preferenčni) glas, mandat za oblast.
    Ne razumem desnice, njenih (katoliških) strankarskih vodij oz. poslancev, ki so na volitvah v evropski parlament voljeni po proporcionalnem volilnem sistemu s preferenčnim glasom, ki ga je na zadnjih volitvah uporabilo 70% volilnih udeležencev.
    Vsi predsedniki strank za volitve v DZ uporabljajo partijski volilni sistem, s katerim so oni vedno izvoljeni, -poskrbijo zase-, če strankina lista zmaga, kar ni v skladu z ustavo. To je vladavina strankokracije, ne pa demokracije.

    • Treba je voliti to, kar je na voljo. Na naslednjih parlamentarnih volitvah bo ponudba nekoliko večja. Zato se le ojunačite.

      Za spremembo volilnega sistema je potrebno drugo razmerje sil, ki je odvisno tudi od vas.

      Seveda ni mogoče voliti samega sebe (ki bi bil po prepričanju nekaterih edino primeren). Razen, seveda, če sam ne kandidira.

      • V demokraciji je prav iti na volitve. Ni potrebno pa voliti, če nimaš možnosti izbire, ker politiki to ne dovolijo in samo za svoj izbor skrbijo, izbor volovcev ša jim je deveta briga. Pa še sanjajo o večinskem volilnem sistemu, kjer praviloma vodstvo ne odloča, kdo bo izvoljen na listi,temveč odloča število prejetih glasov posameznika i.p.

      • “Treba je voliti to, kar je na voljo.”

        Res je. Pravzaprav drugo je samo, če oddamo neveljavno glasovnico. Ali ima to sploh kakšen učinek? Je to že kdo preučil?

        • Neveljavna glasovnica je sporočilo aktivnih državljanov politikom, da volivec ni zadovoljen z njihovo ponudbo kadrov ali programa.
          To smo počeli še v SFRJ, da bi režim dojel, da ni zaželen.

        • Treba je voliti kar je na voljo? To pa je pot v avtokracijo.
          Neveljavna glasovnica je sporočilo aktivnih državljanov politikom, da volivec ni zadovoljen z njihovo ponudbo kadrov ali programa.
          To smo počeli še v SFRJ, da bi režim dojel, da ni zaželen.

  8. Odkod pa veste koliko,kdaj in kako molimo,kdaj,kje in kako beremo in premišljujemo Božjo Besedo-koliko,kako in kdaj se postimo,kdaj in kako kličemo k Očetu,Sinu in Sv.Duhu? Tega namreč ne počnemo kar vsem na očeh,ampak v svojih sobah in ko se postimo,si ne grdimo obrazov itd.kakor farizeji in hinavci-prim.Mt 6.Vaši “nasveti”in očitki so podobni onim Jobovih prijateljev!
    Če imate dobre namene,jih predlagajte in v soglasju! udejanite znotraj svojega občestva-ne pa na trgih po Lutrovsko “nabijati” svojih nepreverjenih tez-čeprav so to Lutru najbrž podtaknili…
    Mogoče je res,da je ostanek pristnih katoličanov oz.kristjanov v Sloveniji zelo majhen;Bog ve…a za rast so očitki prej strup kot pa primerno gnojilo…

  9. V dobro tolažbo desnici je, da je njena velika zasluga, da je oblast morala marsikaj urediti, česar ne bi, če ne bi bilo pritiska desnice.

    Marsikaj desnica tudi ne bi mogla storiti, ko bi bila na oblasti, saj bi levica angažirala svoje nasilneže s protesti itd., ker ne zna demokratično prenesti poraz.

  10. Za začetek bi bilo potrebno bistveno manj, kot je ustanavljanje novih civilnih družb, duhovne prenove itd. Pomladne politične stranke bi morale narediti to, kar naredijo vse normalne stranke in zrele demokracije, in sicer, da zamenjajo vodstva strank, ki so poražene na volitvah, ki nima več idej in svežine kako nagovoriti volilno telo. Trenutno stanje na pomladni strani je trdna garancija, da bo levica še dolgo na oblasti.

    • Ni problem v desnih strankah problem je v volivcih. Zakaj ker jim je 70 let strahovlade totalno opralo možgane da niso več sposobni niti razmišljati in vam povem kako razmišljajo ti ljudje vse kar jim povedo na tv ali v tiskanih medijih je za njih sveto. Veš koliko ljudi meni dnevno govori, da ima Janša kliniko v Avstraliji in bolj jim dopoveduješ, da to ni res bolj trdijo, da je to res. In to tudi taki, ki drugače volijo desno. Enkrat mi je ena gospa govorila kako ima Janša mongoloidnega sina. Čeprav sem ji povedala da to ne drži ker ga je moja sestra videla na lastne oči je gospa še vedno trdila da je pač to prebrala na internetu in da to sigurno drži. Ljudje v Sloveniji verjamejo tistemu, kar vidijo in preberejo da bi pa pri sebi to trezno premislijo pa ne ker so navajani, da drugi mislijo namesto njih in da je razmišljanje nevarno in zato bo v Sloveniji toliko časa tako, da jih bo tak način razmišljanja pripeljal točno tam kjer so jim včasih grozili komunisti in njihovi medijski podrepniki, da bodo jedli travo, ker drugega ne bo. Ampak do te trave se bodo spravili sami. Žalostno. Ne vem zakaj se Slovenci iz zgodovine nič ne naučijo , vsako paktiranje s komunisti je privedlo do propada in tudi tokrat je tako.

  11. Razočaran nad desnico, ker zanemarja kulturni temelj slovenskega človeka in naroda. Od tega temelja je odvisna uspešnost in odgovornost na vseh področjih življenja.

    Zgolj festival domovinskih pesmi je le kulturni drobec.

    Zakaj se desnica ne zaveda pomena slovenske kulture in kako je na tem področju ranljiva levica?

    Zakaj venomer opevati le slovensko osamosvojitev, slovensko kulturo pa ne?!

    Kako je mogoče, da to dvoje ni eno in isto?!

    Zakaj desnica ni za področje kulture pripravila konkretne ukrepe?!
    Vlada v svoji kulturni viziji do leta 2050 predvideva le en sam ukrep, ki je – Gostovanje naših skupin v tujini in tujih pri nas.

    Pri tem pa jo ne zanima ali se bo predvajala slovenska kultura in s katerimi ukrepi se bo ohranjala doma v Sloveniji.

    Ali tudi za desnico velja, da eno govori, drugo pa počne oziroma, da ničesar ne stori na področju ohranjanja in negovanja slovenske kulture?!

  12. Ali ni bistvo človeka kultura?

    Ko je človek kulturen, je resnicoljuben, pravičen, pošten, delaven, ustvarjalen, odgovoren, solidaren, sodelovalen, razumevajoč, domoljuben, vrednoten, plemenit…

    Kdo se boji tega in zakaj?!

  13. Tudi podjetniškega duha ni pravega, če ne temelji na pozitivni slovenski kulturi, ki ni obremenjena z mafijoznostjo, škodljivim namenom, neproduktivnostjo, nekonkurenčnostjo, nedobičkom , ampak ki jo krasi kulturni dobiček od katerega imajo koristi njegovi ustvarjalci in skupno dobro – država.

    Kulturni dobiček je sestavni del duhovno vrednotnega kapitala človeka in slovenske skupnosti.

  14. Čeprav venomer jamramo, da v Sloveniji večkrat pogrešamo civilizacijske in domoljubne vrednote, skorajda ničesar ne storimo, da bi te promovirali in vzgajali skozi medije, različna izobraževanja, politiko, podjetništvo, kulturni turizem…

    Ali smo pozabili, da ničesar ne nastane samo po sebi.

    Toliko kot vlagamo, tako kot sejemo, tudi žanjemo!

  15. Ni dovolj, da ( kulturnost) pravičnost pride do izraza le takrat, ko je krivično obsojena kakšna pomembna oseba in domoljubnost, ko gre za odnos do akterjev osamosvojitve.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite