Stavkam »šolnikov« na rob

6
1020
Jože Mlakar: "Stavkovne aktivnosti šolskega sindikata so posvečene skoraj izključno povišanju plač." Foto: Radio Ognjišče
Jože Mlakar: “Stavkovne aktivnosti šolskega sindikata so posvečene skoraj izključno povišanju plač.” Foto: Radio Ognjišče

Stavkovne aktivnosti šolskega sindikata so posvečene skoraj izključno povišanju plač.Eden od pogojev za večjo samostojnost in neodvisnost šol je tudi osvoboditev od politično in ideološko okuženega šolskega sindikata.

Izraz »šolnik«, ki se je razširil v vseh medijih, posebno na televiziji, je žaljiv in ponižujoč. Že od nekdaj smo uporabljali besedo učitelj. To je splošen izraz in zajema vzgojitelje v vrtcih in dijaških domovih, učitelje v osnovnih in srednjih šolah, univerzitetne profesorje, inštruktorje oziroma učitelje varne vožnje in v določenih primerih tudi starše, čeprav jim pripisujemo predvsem vzgojno vlogo.

Zato bomo govorili o stavki učiteljev in ne šolnikov, saj ne pometajo šol. To je naloga čistilk, ki jih ne moremo imenovati učitelji, opravljajo pa izredno pomembno nalogo, ki ima na učence tudi pomemben vzgojni vpliv. Analogno uporabljamo kot splošni izraz besedo učenci, ki zajemajo otroke na vseh stopnjah izobraževanja od vrtcev do univerz, vmes pa še vajence in udeležence vseh vrst tečajev in usposabljanj.

Stavka, v kateri udeleženci zahtevajo višje plače, je nekaj običajnega. Trenutne stavkovne aktivnosti SVIZ-a so posvečene skoraj izključno povišanju plač. Stavkajoči delavci različnih področij se poleg višjih plač zavzemajo še za izboljšanje delovnih razmer, za skrajšanje delovnega časa, za večjo varnost pri delu in za pravičnejše plačilo glede na izobrazbo in obseg dela. Poglejmo, kakšno je stanje v slovenskem šolstvu na posameznih področjih navedenih zgoraj.

  1. Plače slovenskih učiteljev so v primerjavi z zahodno in srednje evropskimi državami za polovico nižje.
  2. Delovne razmere so na naših šolah dobre, primerljive z vsemi evropskimi državami.
  3. Tedensko število ur pouka posameznega učitelja je med najnižjimi v Evropi in znaša približno 20 ur. Na Nizozemskem, v UK, Nemčiji, Belgiji in še kje drugje znaša učna obveznost od 25 do 27 ur. Učitelji ostajajo v šolah tudi do 17. ure. So pa bistveno manj obremenjeni z delom doma
  4. Postavka pravičnejšega plačila glede na obseg in kakovost dela je v slovenskih šolah povsem zanemarjena. Tedenska oziroma splošna obremenitev posameznih učiteljev je zelo različna. Izstopajo učitelji, ki so dolžni glede na predpise in tudi iz pedagoških ter didaktičnih načel sestavljati, popravljati in ocenjevati pisne izdelke kot so šolske naloge, testi, eseji ipd. Zelo so obremenjeni tudi učitelji naravoslovnih predmetov kemije, fizike in biologije, če nimajo laborantov. Premalo so plačani razredniki, ki imajo veliko administrativnega dela, poleg tega so bolj kot drugi zadolženi za vzgojno komponento šolskega kurikuluma ter za varnost svojih učencev. Mnogi učitelji, po navadi tisti najbolj delavni, so pogosto zadolženi za razne projekte, ekskurzije, proslave in druge dejavnosti. Plačilo teh učiteljev je v mnogih primerih odvisno od dobre volje ravnatelja ter od razpoložljivega denarja. Prav ponižujoče slabo so plačani ravnatelji. In končno: povsem zanemarjeno je ocenjevanje in plačevanje učiteljev glede na kakovost dela.

Med zahteve, ki bi jih morali učitelji nasloviti oblasti, prištevamo še:

  1. Večjo avtonomijo šol, da šole same oblikujejo svoj kurikulum. Država oziroma šolska oblast naj postavi samo splošna načela. Nobenega strahu ni, da bi šole »zašle na krivoverska pota«, saj bi se lahko zgledovale po najboljših rešitvah v svetu in doma ter se tudi posvetovale med seboj. Pri tem bi se sprostile ustvarjalne moči učiteljev in drugih v šolstvu udeleženih oseb in institucij. Prevelika pristojnost šolskih oblasti ustvarjalnost učiteljev samo ovira.
  2. Ustanovitev učiteljske zbornice, ki bi zastopala šole in učitelje pred oblastjo in hkrati varovala njeno avtonomnost. Učiteljska zbornica naj bi imela tudi nekatera strokovna pooblastila: organizacija in izvedba strokovnih posvetovanj in konferenc, izdelovanje meril za napredovanje učiteljev v nazive in plačilne razrede ipd.).
  3. Svobodo pri oblikovanju lastne idejne in nazorske opredelitve šol glede na prevladujočo nazorsko usmeritev staršev, učencev in okolja. V UK, na Irskem, v Avstriji in še kje so šole z – pogojno rečeno – bolj desno in krščansko usmeritvijo in šole z levo oziroma social demokratsko orientacijo.
  4. Pravico do proste izbire učnih in vzgojnih doktrin posameznih šol in šolskih centrov.
  5. Večja udeležba staršev in predstavnikov lokalnih skupnosti v šolskih svetih in drugih organih. Lokalne in regionalne skupnosti naj bodo obvezane tudi za dodatno financiranje šol.
  6. Izenačenje pravic in obveznost zasebnih in državnih šol.

Vse to bi prispevalo k poenostavitvi in pocenitvi upravljanja šol. Zmanjšal bi se negativni vpliv birokracije. Državne in oblastne institucije morajo zaupati šolam in učiteljem, saj sami najbolje vedo, kako poučevati in vzgajati naš mladi rod. Tudi ljudje, ki so na oblasti, pričakujejo od nas, da jim zaupamo. Eden od pogojev za večjo samostojnost in neodvisnost šol je tudi osvoboditev od politično in ideološko okuženega šolskega sindikata.

6 KOMENTARJI

  1. Gospod Jože,
    popolnoma se strinjam z vami, da je v SLO šoli ogromno zadev postavljenih narobe. Nekaj ste jih našteli, jaz jim pa dodajam po mojem mnenju najpomembnejšo:

    Punčka gre z ogromnim navdušenjem prvič v šolo. Čez nekaj let hodi v šolo le še zato, ker mora. Po srednji šoli pa za učitelje zahteva minimalca.

    Seveda pa ta problem samo učitelji ne morejo rešiti. To je problem cele družbe. Ja, slab učitelj je problem cele družbe, ki ga s slabimi plačami ne bomo rešili.

  2. V Sloveniji so plače (in pokojnine) povsod najmanj pol nižje kot na Zahodu, ne le pri učiteljih. Toda na Zahodu se zavedajo, da je za višje plače potrebno imeti močno gospodarstvo. Zato ga spodbujajo. Pri nas se na gospodarstvo gleda kot na ne bodi ga treba ali zgolj kot na molzno kravo. Zato imamo še vedno 40% gospodarstva v neproduktivnem državnem sektorju, obremenjenega z visokimi davki in mnogimi administrativnimi ovirami. Po drugi strani pa hipertrofiran javni sektor. Rezultat tega so tudi plače učiteljev. Še te plače temeljijo na tujih kreditih.

    Svetononazorska pluralnost je misija nemogoče, dokler so učitelji vzgajani in izobraževani v okolju izrazite ideološke indoktrinacije. Nobena skrivnost ni, da je prav med učitelji največ ideološko pohabljenih. Seveda namerno.

    Če bi želeli urediti položaj šolstva in učiteljev, bi morali tako rekoč vse spremeniti. Predvsem državo postaviti na zdrave temelje.

  3. učitelje varne vožnje
    ——–
    No, tu pa potem neham poslušati, čeprav se zdi pameten članek. Neham zaupati v besedo avtorja.

  4. Kot učitelj se lahko načeloma strinjam z vsem napisanim, tudi s komentarji, Še nekaj stvari bom dodal. Marsikaj od tega, kar je napisanega, je možnega že zdaj, kot na primer ponujanje izbirnih vsebin. Učiteljsko zbornico smo ustanavljali že nekajkrat, pa se je potem vedno zapletlo pri vprašanju, kdo bo vodil, kaj bo predstavljala… Smo edini poklic, ki nima svoje zbornice. Ne vem, če je razlog samo v tem, da ni volje med učitelji. Morda tudi kaki drugi organizaciji, ki trenutno zastopa učitelje, ne odgovarja, da je nimamo, saj bi lahko predstavljala konkurenco prvi. Ne poznam dobro podatkov o plačah v drugih državah, tudi o številu ur ne (ponekod jih imajo več, ponekod (Danska) pa manj. V bogatejših državah imajo učitelji tudi asistente, ki jim hodijo fotokopirat material. Okoli vsega, kar naredijo, znajo delati velik cirkus. Na primer – na Danskem smo se morali enkrat cel dan izogibati enemu učitelju, ki se je pripravljal na maturo iz Danščine. Jaz se na maturo (na ustni del) pripravim v pol ure, pa je čisto ok. V Angliji imajo za vodjo oddelka razpis, zaposlijo zunanjega učitelja, ima 60% obveznost in 50% višjo plačo. Dela pa skoraj isto kot naši vodje aktivov (razen več sestankov pri ravnatelju). Učitelji so na zahodu na šoli res do petih, vendar so tam vsi po pisarnah do petih, tako da jim to ni nič nenormalnega. Naše šole so res dobro opremljene, in to po celi državi, česar ne moremo trditi za šole po vseh zahodnih državah. Čedalje več nas je, ki skušamo med svojimi šolarji razvijati podjetniškega duha. Na državni in regijski ravni v splošnih šolah največ na tem področju delajo Agencija Spirit, Primorski tehnološki park in Razvojni center Novo mesto, vključuje se tudi MIZŠ. Lahko rečem, da smo po metodah, ki jih uporabljamo, v svetovni špici (ne nujno tudi po uspehih, saj delamo pretežno po šoli). Vendar se tudi to spreminja.

    Seveda se prevečkrat soočamo z dejstvom, da otroci hodijo v šolo največkrat, ker morajo hoditi. Hodijo po ocene, ki jih bodo pripeljali na želeno gimnazijo, kjer bodo dobili želene točke za vpis na želen faks, ki jim bo dal želen poklic. V to mnogi vlagajo ogromno truda. Vse ostale aktivnosti so samo njihova dobra volja. Pogosto si rečejo – bo to prispevalo k točkam? Ne? Potem se ne splača truditi. To je grozljiva stran našega izobraževalnega sistema, s katerim se soočajo povsod po razvitem svetu. Vendar se pojavljajo tudi ponujene rešitve. Za implementacijo bo potreben čas, vendar še šolstvo pač tak sistem, da ne smemo preveč hiteti.

    Na koncu še naš odnos s sindikatom. Sam nisem član. Po eni strani me sicer včasih grize vest, češ oni se borijo tudi za mojo plačo. Toda po drugi strani si je ne morem spogajati sam, torej drugače ne gre. Pri zadnjih stavkah me je najbolj motilo to, da se dolgo časa ni dogajalo na področju sindikalnega aktivizma nič, potem pa se je kar naenkrat oglasil Štrukelj s “kadar je dovolj, je dovolj” in na komando bi morali vsi mi postati jezni. Če rečem, da je to povsem skregano z zdravo pametjo, bom zelo zmeren. Vendar govorim v svojem imenu.

    • Ko sem bil davnega leta 1977 na enomesečnem podiplomskem obisku na eni izmed priznanih angleških univerz, me je najbolj presunilo, da so se tam študenti učili in borili za pridobitev znanja, ker so se zavedali, da brez znanja ne bodo mogli kandidirati na trgu dela. Bil sem presenečen, kako so se študenti pripravili na predavanja, kako so znali spraševati in iz profesorjev izvleči znanje. Mi smo se učili za ocene na izpitih. Kot kaže, je pri nas še danes tako.

      Toda v Angliji so študij morali plačati, tako domači kot tuji. In študenti so za svoj denar hoteli čim več dobiti. Tudi na področju izobraževanja tisto, kar je “zastonj”, očitno ni veliko vredno. Socializem pač ni rešitev za razvojne težave.

      Napačna motivacija je gotovo ena večjih težav našega šolskega sistema. Ta pa ni odvisna od same šole, temveč od tržno ali dogovorno naravnanega splošnega gospodarskega in družbenega sistema. Zaostajanja na mnogih področjih, nam kažejo, da nismo na dobri poti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite