Stavkovne aktivnosti šolskega sindikata so posvečene skoraj izključno povišanju plač.Eden od pogojev za večjo samostojnost in neodvisnost šol je tudi osvoboditev od politično in ideološko okuženega šolskega sindikata.
Izraz »šolnik«, ki se je razširil v vseh medijih, posebno na televiziji, je žaljiv in ponižujoč. Že od nekdaj smo uporabljali besedo učitelj. To je splošen izraz in zajema vzgojitelje v vrtcih in dijaških domovih, učitelje v osnovnih in srednjih šolah, univerzitetne profesorje, inštruktorje oziroma učitelje varne vožnje in v določenih primerih tudi starše, čeprav jim pripisujemo predvsem vzgojno vlogo.
Zato bomo govorili o stavki učiteljev in ne šolnikov, saj ne pometajo šol. To je naloga čistilk, ki jih ne moremo imenovati učitelji, opravljajo pa izredno pomembno nalogo, ki ima na učence tudi pomemben vzgojni vpliv. Analogno uporabljamo kot splošni izraz besedo učenci, ki zajemajo otroke na vseh stopnjah izobraževanja od vrtcev do univerz, vmes pa še vajence in udeležence vseh vrst tečajev in usposabljanj.
Stavka, v kateri udeleženci zahtevajo višje plače, je nekaj običajnega. Trenutne stavkovne aktivnosti SVIZ-a so posvečene skoraj izključno povišanju plač. Stavkajoči delavci različnih področij se poleg višjih plač zavzemajo še za izboljšanje delovnih razmer, za skrajšanje delovnega časa, za večjo varnost pri delu in za pravičnejše plačilo glede na izobrazbo in obseg dela. Poglejmo, kakšno je stanje v slovenskem šolstvu na posameznih področjih navedenih zgoraj.
- Plače slovenskih učiteljev so v primerjavi z zahodno in srednje evropskimi državami za polovico nižje.
- Delovne razmere so na naših šolah dobre, primerljive z vsemi evropskimi državami.
- Tedensko število ur pouka posameznega učitelja je med najnižjimi v Evropi in znaša približno 20 ur. Na Nizozemskem, v UK, Nemčiji, Belgiji in še kje drugje znaša učna obveznost od 25 do 27 ur. Učitelji ostajajo v šolah tudi do 17. ure. So pa bistveno manj obremenjeni z delom doma
- Postavka pravičnejšega plačila glede na obseg in kakovost dela je v slovenskih šolah povsem zanemarjena. Tedenska oziroma splošna obremenitev posameznih učiteljev je zelo različna. Izstopajo učitelji, ki so dolžni glede na predpise in tudi iz pedagoških ter didaktičnih načel sestavljati, popravljati in ocenjevati pisne izdelke kot so šolske naloge, testi, eseji ipd. Zelo so obremenjeni tudi učitelji naravoslovnih predmetov kemije, fizike in biologije, če nimajo laborantov. Premalo so plačani razredniki, ki imajo veliko administrativnega dela, poleg tega so bolj kot drugi zadolženi za vzgojno komponento šolskega kurikuluma ter za varnost svojih učencev. Mnogi učitelji, po navadi tisti najbolj delavni, so pogosto zadolženi za razne projekte, ekskurzije, proslave in druge dejavnosti. Plačilo teh učiteljev je v mnogih primerih odvisno od dobre volje ravnatelja ter od razpoložljivega denarja. Prav ponižujoče slabo so plačani ravnatelji. In končno: povsem zanemarjeno je ocenjevanje in plačevanje učiteljev glede na kakovost dela.
Med zahteve, ki bi jih morali učitelji nasloviti oblasti, prištevamo še:
- Večjo avtonomijo šol, da šole same oblikujejo svoj kurikulum. Država oziroma šolska oblast naj postavi samo splošna načela. Nobenega strahu ni, da bi šole »zašle na krivoverska pota«, saj bi se lahko zgledovale po najboljših rešitvah v svetu in doma ter se tudi posvetovale med seboj. Pri tem bi se sprostile ustvarjalne moči učiteljev in drugih v šolstvu udeleženih oseb in institucij. Prevelika pristojnost šolskih oblasti ustvarjalnost učiteljev samo ovira.
- Ustanovitev učiteljske zbornice, ki bi zastopala šole in učitelje pred oblastjo in hkrati varovala njeno avtonomnost. Učiteljska zbornica naj bi imela tudi nekatera strokovna pooblastila: organizacija in izvedba strokovnih posvetovanj in konferenc, izdelovanje meril za napredovanje učiteljev v nazive in plačilne razrede ipd.).
- Svobodo pri oblikovanju lastne idejne in nazorske opredelitve šol glede na prevladujočo nazorsko usmeritev staršev, učencev in okolja. V UK, na Irskem, v Avstriji in še kje so šole z – pogojno rečeno – bolj desno in krščansko usmeritvijo in šole z levo oziroma social demokratsko orientacijo.
- Pravico do proste izbire učnih in vzgojnih doktrin posameznih šol in šolskih centrov.
- Večja udeležba staršev in predstavnikov lokalnih skupnosti v šolskih svetih in drugih organih. Lokalne in regionalne skupnosti naj bodo obvezane tudi za dodatno financiranje šol.
- Izenačenje pravic in obveznost zasebnih in državnih šol.
Vse to bi prispevalo k poenostavitvi in pocenitvi upravljanja šol. Zmanjšal bi se negativni vpliv birokracije. Državne in oblastne institucije morajo zaupati šolam in učiteljem, saj sami najbolje vedo, kako poučevati in vzgajati naš mladi rod. Tudi ljudje, ki so na oblasti, pričakujejo od nas, da jim zaupamo. Eden od pogojev za večjo samostojnost in neodvisnost šol je tudi osvoboditev od politično in ideološko okuženega šolskega sindikata.
