Stavkajoči šolniki

PISMO BRALKE. Da ima vsak človek pravico do stavke, je vsem jasno. Ravno v teh dneh je slišati veliko protestov, usmerjenih proti vladi s strani sindikatov in zaposlenih v izobraževanju. O upravičenosti in smiselnosti stavke bi lahko razglabljali na dolgo in široko, kakor tudi o političnih namenih sindikata, stanju v šolstvu v primerjavi z drugimi državami, številu učencev v razredih, normativih in plačah, posledicah stavke, razdelitvi bremen krize, in tako dalje. Vsekakor si vsi želimo, da bi se stanje v šolstvu izboljšalo in ne poslabšalo, pri čemer pa bi morali nujno najprej govoriti o vzgoji in vrednotah, kakor tudi o dolžnosti tako otrok, kot tudi učiteljev in staršev, in šele potem o normativih. Splošno mnenje o upravičenosti stavke je tako razširjeno, da jo podpirajo celo starši, kljub temu, da ta kratko potegnejo prav njihovi otroci, in kljub temu, da je vlada umaknila predloge o zvišanju normativov in povečanju učnih obveznosti. Pri zaposlenih je zavladal splošen strah, da bi se v primeru izvedbe vladnih predlogov šolstvo popolnoma sesulo, in da učitelji nikakor ne bi zmogli take obremenitve. Marsikaj od tega vsekakor drži, vendar človek se sprašuje, kako zmorejo vsi ostali, ki so zaposleni v zasebnem sektorju, kjer nenehno odpuščajo in ne zaposlujejo novih delavcev, kjer nižajo plače, ne izplačujejo nadur in krčijo vse mogoče pravice.

V vsem tem vrtincu smo starši od profesorice na glasbeni šoli dobili obvestilo, da vaja orkestra v sredo zaradi stavke odpade, in da bo zato nadomeščanje pouka še to soboto. Otroci so tudi povedali, da bi sicer učiteljica rada delala, vendar ne sme, ker so jo že zadnjič prijavili (kdo, komu in na kakšni podlagi, mi ni znano). Nekoliko presenečena nad rešitvijo, sem se vprašala: kaj pa pravica do dela? Če učiteljica ne sme delati, ji je kršena pravica do dela, ki ji je zagotovljena z Zakonom o stavki. (1. člen: »Delavec se prosto odloči o svoji udeležbi v stavki«, in 5. člen: »Stavkovni odbor in delavci, ki sodelujejo v stavki, ne smejo delavcem, ki ne sodelujejo v njej, preprečevati, da bi delali«). Temu vprašanju pa sledi še eno: Ali ima učitelj, ki se odloči za stavko, pravico zahtevati od otrok, da nadomeščajo pouk na drug dan. Logičen odgovor je, da ne. Ko pa sem svojo odločitev, da moj otrok ne bo prišel k pouku v soboto, povedala nekaterim staršem, sem doživela plaz nestrinjanja, ogorčenosti, pa tudi brezbrižnosti.

Ni moj namen iskati krivca za vse naše težave v državi, sprašujem pa se, kje je naša zdrava pamet. Zakaj molčijo vsi tisti, ki pridno delajo in potrpežljivo že dalj časa prenašajo večji delež posledic krize, ki je niso sami zakrivili. Zakaj se ne oglasijo starši in zahtevajo, da učitelji opravijo svoje delo in ne rešujejo težav šolstva na plečih otrok. In še zadnje vprašanje, ali nismo sposobni videti, kam nas vodijo stavke in protesti, in da naši otroci in naš izobraževalni sistem sploh nista v ospredju prizadevanj sindikatov?

Lučka Poznič Pestotnik

Foto: Sviz