Stavka sitih!

Foto: nas-stik.si.
Foto: nas-stik.si.

Nastop generalnega direktorja Holdinga slovenskih elektrarn-HSE gospoda Košoroka in predstavnika sindikata energetike gospoda Sevčnikarja na TV 1 je pomemben in prelomen dogodek. Napoveduje namreč, da se je stroka v HSE, skupaj s sindikatom v energetiki, odločila, da preide s stopnje prepričevanja o smotrnosti izgradnje TEŠ 6, v drugo stopnjo, ki naj zagotovi dolgoročno vključitev te negospodarne enote v elektroenergetsko oskrbo Slovenije, seveda s ceno, ki na trgu EU nima mesta.

HSE je v tej prvi stopnji skoraj prepričala javnost o pravilnosti, tudi neoporečnosti izgradnje in gospodarnosti, vendar pa tega ni dokazala, kar tudi ne more. To dejstvo jih ni zadovoljilo in zaustavilo. Vedo, da je škoda že tu in je nepovračljiva, pa tudi, da jo lahko z razumnim vključevanjem nove enote v proizvodnjo vsaj omilimo. Taka možnost je za davkoplačevalce koristna, za HSE, posebej za TEŠ in premogovnik pa le preteča nevarnost, ki bo prinašala namesto dobička le izgubo. To možnost pa je treba preprečiti z dolgoročno »strategijo«, ta naj utrdi pridobitve, ki naj bi jih zagotavljala prednostna vloga energetike v gospodarstvu.

Ta drža naj bi bila pravilo sredi EU z odprtimi mejami in tržnim gospodarstvom! Je pa lahko le šala, ki odkriva protislovje te strateške vloge, saj bi ta zahtevala ohranitev zalog premoga, ne pa njegovo pospešeno izkopavanje.

Zapravljena milijarda, ki je brez haska odtekla mimo, je tako rekoč že podružbljena, nam davkoplačevalcem so jo podtaknili kot vse zavožene rešitve, ki jih upravlja država, teh pa ni malo. Lahko bi se nadejali, da bo sledilo obdobje miru, vendar ne, zmagovalci zahtevajo več. Načrtujejo, da pokrijemo še kakšne 4 milijarde izgube, ki jih bo v prvih 20 letih obratovanja pridelala ta enota. HSE sam te izgube namreč ne more prikriti, tudi vsa proizvodna podjetja skupaj bi to škodo težko izravnala, bila bi pa vsekakor manj boleča in manj očitna. HSE išče rešitev prav v smeri porazdelitve izgube na vsa proizvodna podjetja, na vse »stebre«, zanemari pa trg, uvoz cenejše električne energije.

Predstavitev stavke je po mojem mnenju le prvi prizor v igri, ki naj bi nas prepričala, da je škoda upravičena, da jo mora elektrogospodarstvo sprejeti, državljani pa plačati, sicer sledi stavka in izklapljanje potrošnikov. Vsekakor nekaj nezaslišanega! Siti izsiljujejo lačne! Igra obeh nastopajočih je bila pravzaprav zabavna, napoved stavke pa še zelo previdna. Na eni strani generalni direktor, ki dokaže, da stavka ni upravičena, na drugi strani zagovornik zaposlenih, ki to sicer priznava, hkrati pa pojasnjuje, da zahtevajo le dolgoročno rešitev za energetiko, ta pa naj bi najbrž zagotovila ohranitev sedanjih predpravic, kljub izgubam, ki jih povzroča elektrarna zaradi previsokih vlaganj in predragega premoga. Zanimivo pri tej napovedi je tudi dejstvo, da težav ni v celotni energetiki, omejene so le na TEŠ!

Sporočilo predstavnika sindikata o dolgoročni rešitvi, ki naj je ne bi bilo, je neprimerno, žaljivo in generalni direktor bi mu moral odločno oporeči in nam povedati, da jo že imajo, kako bi se pa sicer smeli odločiti za novo enoto. Novo enoto je potreboval HSE, njegovo vodstvo se je odločilo za njeno izgradnjo in na osnovi tega »dolgoročnega načrta« dokazalo njeno upravičenost. V tem dokazovanju je sodelovala stroka v HSE, še posebej stroka iz TEŠ in Rudnika Velenje, seveda ob podpori vseh znanstvenih ustanov s področja energetike, državne uprave in večine javnih medijev, tudi TV 1. Seveda je zato razumno, da sta se nastopajoča oglasila najprej na TVS in napovedala drugo stopnjo vlaganj, ta bo vključila poravnavo škode, ki jo bo povzročilo obratovanje nove enote in rudnika.

Večina vpletenih v izgradnjo te enote je smela zaradi nevednosti verjeti v njeno upravičenost. Da je ta izgradnja najboljša rešitev, brez tveganj, bi morali pa vedeti vodstvi HSE in TEŠ, od zunanjih ustanov pa znanstvene stroke elektrotehniške, strojne in ekonomske fakultete. Danes vemo, da izgradnja ni bila upravičena! Izgovori na spremembo pogojev vlaganj v energetiki so odvečni in nesprejemljivi, izgradnjo morajo pač voditi strokovnjaki, ki spremembe pogojev obvladajo. Z vključitvijo v odločanje so to sposobnost zgoraj predstavljeni strokovnjaki potrdili, zgrešena odločitev je zato njihova odgovornost. Krivi so, če so za to resnico vedeli in krivi so, če te resnice niso prepoznali. Teh dejstev ne mara nobeden odkriti in krivce preganjati, zato so spet pred nami in zahtevajo že naslednji obrok.

Verjamem, da gospod Košorok ni neposreden krivec, njegova posredna krivda pa ima enako težo kot neposredna, če ne dokaže, da sta odločanje in odgovornost v HSE neoporečno določljivi. Tega nam seveda ne sme zaupati, ostaja generalni direktor s prednostno nalogo podružbljanja škode, ki jo bo povzročila predraga proizvodnja v Šoštanju.

To je značilen vzorec javnega naročanja, ki ga usmerja državna uprava in se vleče od razvpitih operacijskih miz, mimo številnih podobnih naročil do TEŠ 6 in do zadnje nesreče v šempetrski bolnišnici. Skupni ustvarjalec teh vlaganj je državna uprava in vsakokratna vlada. Ti dve bi morali najmanj zagotoviti, da stroko vodijo uveljavljeni strokovnjaki, ki se ne bi mogli in tudi ne bi izgovarjali z »nisem vedel« ali pa na »spremembo pogojev«. Tega ne zmoreta ali pa nočeta ne državna uprava, ne vlada, mogoče je, da tega tudi ne znata!

Ob šempetrskem primeru pa naj zapišem, da je najprej velika nesreča in neopravičljiva napaka, ki je posledica neurejenega vodenja. Vodstvo v tem primeru ni bilo sposobno določiti mej dolžnosti in odgovornosti med izvajalci, dobavitelji in nadzornimi strokovnjaki. Izgradnjo je vodila državna uprava neposredno, zato je njena posredna krivda največja nedopustna napaka ob tej nesreči in potrditev, da država ne obvlada svojih vodilnih dolžnosti.

Krivca za vse te velike zablode praviloma nikoli ne najdemo, zato ker ga ne iščemo pri glavi, to je v državni upravi. Povprečen strokovnjak bi ga zlahka odkril, vendar tega ne bodo nikoli povabili v skupino, ki ji država naroči, kaj mora ugotoviti. Ta skupina izbrancev bo tako naročeno ugotovitev branila, četudi ni pravilna ali celo nezakonita. Državna uprava ostane izven tega odločanja, zato lahko ohranja videz nedolžnosti. To je tehnologija izvedbe javnih naročil, tudi tehnologija vladanja, ki omogoča, da za škodo ni nihče kriv! Podobno izrojenost pa lahko posplošimo skoraj na celotno družbeno dogajanje.

Odločujoč dejavnik vseh teh javnih naročil je torej državna uprava, ki bi lahko vse te zavožene rešitve preprečila. Tega ni storila, ni zmogla ali pa ni hotela. V vsakem primeru je za večino državljanov nekoristna, zato bi bilo primerno, da jo v prvem koraku zmanjšamo na polovico, prepričan sem namreč, da bo ostala polovica lahko dvakrat več postorila in podobne napake tudi preprečila. Edini pogoj pa je, da odide prava polovica. To rešitev sem že nekajkrat predlagal.

V naših zavoženih razmerah tak ukrep ne bo zadostoval, saj država ni lastnik, ki bi zmogel, znal in hotel s svojim premoženjem razumno gospodariti v korist vseh državljanov. Edini ukrep, ki bi obvladal siromašenje državnih podjetij in nesmotrna vlaganja države je njihova prodaja na trgu, ki bi zagotovila sredstva za vlaganja v nova delovna mesta. V nasprotnem primeru bo ta še preostali del državnega premoženja tudi izpuhtel.

Za rešitev stavke pa predlagam, da razmere v HSE prepustimo trgu, ta bo dal pravi odgovor o gospodarnosti nove enote, ki nam ga hočejo prikriti in izgubo izravnati z državno pomočjo, seveda iz naših žepov. O opravičenosti stavke pa naj povedo svoje mnenje tisoči brezposelnih, ki iščejo delo, vendar ga ne najdejo, tudi zaradi sitih, predvsem pa zaradi presitih, ki so okradli Slovenijo.