60 let od prve stavke v socialistični Jugoslaviji

0
Stavka v zasavskih premogovnih revirjih ovrgla dolgoletno prepričanje, da socializem v svojem bistvu zagotavlja miren in postopen razvoj.

Stavka, ki je potekala od 13. do 15. januarja 1958. leta v slovenskih rudarskih revirjih, je bila tedaj, v socializmu, nekaj povsem nepričakovanega, saj naj bi bil »štrajk« v državi, kjer so delovna sredstva, tovarne in rudniki v lasti delavcev, teoretično nemogoč.

Pa vendar! Zgodilo se je. 13. januarja 1958 je popoldanska izmena delavcev v jami Pesko v Trbovljah prenehala delati. O dogodku v rudniku so bili kmalu obveščeni vodstveni organi rudnika. V nočni izmeni, okoli 23. ure pa so obvestili še republiški sekretariat za notranje zadeve. V hrastniškem rudniku so začeli stavkati naslednji dan, v Zagorju pa 16. januarja ob pol štirih popoldne. V prvi organizirani množični stavki v socialistični Jugoslaviji je tako v vseh treh rudnikih stavkalo okoli 5.200 rudarjev.

Rudarji so se odločili za stavko zaradi nizkih plač, ki so bile posledica takratnega administrativno-planskega gospodarstva zaradi neustreznih cen premoga, nezadovoljni pa so bili tudi zaradi razmer v revirjih in negotove prihodnosti rudnikov.

Stavka, a tudi demonstracija proti birokraciji in gospodarskemu sistemu

Domačinu Mihi Marinku, ki je bil sekretar CK ZKS, predsedniku izvršnega sveta RS Stanetu Kavčiču in direktorju rudnikov Lojzetu Ribiču so rudarji na pogajanjih povedali, da ne gre za klasično stavko, ampak za demonstracijo proti birokraciji in gospodarskemu sistemu, kar je bilo v tistih časih prav tako nezaslišano.

Slovensko in jugoslovansko politično vodstvo je bilo zaradi stavke šokirano, saj je ta stavka ovrgla dolgoletno prepričanje, da socializem v svojem bistvu zagotavlja miren in postopen razvoj.

Stavka je močno razdelila slovensko partijsko vodstvo glede načina reševanja zaskrbljujočih nastalih razmer, saj si oblast ni smela privoščiti presenečenja.

Po navodilu Ivana Mačka je milica tajno nadzorovala dogodke, na Trojane pa so s tovornjaki poslali oboroženo milico in vojsko JLA, za vsak primer …

Napetost je iz dneva v dan nevarno naraščala, zato sta se Stane Kavčič in direktor rudnikov Lojze Ribič odločila za tvegano potezo in še pred odločitvijo zvezne vlade v Beogradu rudarjem obljubila izpolnitev njihovih zahtev. Tako so rudarji 15. januarja 1958 prenehali stavkati.

Kako malo je manjkalo, da bi prišlo do prelivanja krvi, potrjuje izjava Edvarda Kardelja, ki je 24. januarja 1958 na plenumu CK ZKS dejal: »Mislim, da je bilo zgolj naključje, da tudi v Trbovljah ni bilo treba intervenirati z orožjem!«