Starši v šoli in vrtcu – konflikt ali priložnost

2
Foto: OŠ Škofja Loka-Mesto.
Foto: OŠ Škofja Loka-Mesto.

Vključevanje in sodelovanje staršev ostaja še vedno velik izziv za vrtce in šole. Interes za sodelovanje bi moral biti na obeh straneh. Interes staršev je seveda jasen. V ustanovi imajo svojega otroko in v njihovem interesu je, da ustanova omogoča kar najboljše pogoje za delo, učenje in razvoj otrok. Interes ustanove pa je tudi razumljiv. V pogojih omejenih virov mora biti zaželeno, da starši, ki jim je to v interesu, prispevajo svoje znanje, veščine in nenazadnje tudi materialna sredstva.

V šolah in vrtcih se pogosto govori, kako so starši nemogoči in kako slabe izkušnje imajo z njimi. V veliki večini primerov se izkaže, da je kdaj bil kakšen starš, ki je zahteval nemogoče in prestopal meje. Takšnega je pač potrebno na primeren način ustaviti in ne zaradi posameznika zapirati vrat vsem ostalim staršem. Šole in vrtci se tudi bojijo, da bodo starši preveč posegali v njihovo avtonomijo. Ta avtonomija je sveta. Pa vendar imajo starši svoje otroke v šoli in vrtcu, pa vendar so različni starši strokovnjak za različna področja, ki se dotikajo šolskega dela. Interes šole ali vrtca bi moral biti sodelovanje s takšnimi starši. V različnih vrtcih in šolah so starši naredili prav neverjetne stvari: uredili vrt z visokimi gredami, naredili otroško igrišče, pripravili delavnice za otroke, …

Različni primeri dobrih praks torej kažejo, da se starši odzovejo in so pripravljeni sodelovati, če so primerno nagovorjeni in se čutijo dovolj kompetentni na področju, kjer so nagovorjeni. Nagovarjanje pa je seveda naloga vrtca oz. šole. Večina staršev se noče izpostavljati in se tudi boji, da bi bili preveč vsiljivi. Pri nagovarjanju staršev morajo biti vrtci in šole pozorni dva dejavnika.

Primernost nagovora

Sodelovanja staršev si morajo iskreno želeti in to željo tudi pokazati staršem. Če je sodelovanje staršev nekaj novega, bodo starši potrebovali zelo jasna sporočila, da mislijo iskreno.

Bolj je nagovor oseben, večji učinek ima. Če vzgojitelj / učitelj nagovori starša, bo to bistveno bolj učinkovito, kot če je nagovor objavljen na oglasni deski. Oglasna deska skupine / razreda je bolj osebna kot skupna oglasna deska trakta ali celotne ustanove.

Starš mora nagovor slišati, opaziti. Zveni smešno, a pogosto starši tega ne opazijo. Osebno opozorilo staršu, da pogleda oglasno desko, je lahko zelo učinkovito.

V precej primerih je potrebno starše opogumiti, da prispevajo in sodelujejo.

Kompetentnost staršev

Če vrtci in šole vedo, kaj starši znajo, v čem so dobri, čemu so predani, jih lahko neposredno prosimo za sodelovanje s tistega področja.

Dobro je, če predhodno poznamo kompetence in interese staršev. To lahko izvemo na obratnih govorilnih urah,ko najprej dajo staršem priložnost da govorijo, z vprašalnikom, ali pa sprotnim beleženjem takrat, ko ustrezno informacijo dobimo v spontanem pogovoru.

Krajši odzivi staršev v javnosti so zelo odvisni od občutka njihove lastne kompetentnosti. Če se ne čutijo kompetentni v pisanju, bodo s težavo prispevali kakšen stavek ali misel na plakat. Če mislijo, da slabo govorijo, se ne bodo oglašali.

Po drugi strani pa so starši pasivni in sploh nimajo interesa, velikokrat pa tudi ne časa in energije za najbolj osnovno sodelovanje. Starši so (smo) odgovorni za kakovost vrtca in šole. Formalno je to urejeno preko predstavnikov v svetu staršev in sodelovanje staršev v svetu zavoda. A to je premalo, je preveč formalno in dopušča večini staršev popolnoma pasivno vlogo.

Tako kot si morajo vrtci in šole izprašati vest glede sodelovanja s starši in njihovega vključevanja, si moramo tudi starši odgovoriti na nekaj vprašanj:

  • Na kakšen način izražam svoje želje in pričakovanja ter ponujam svoje sodelovanje vrtcu ali šoli?
  • Katere so moja znanja, veščine in kompetence, ki bi jih lahko ponudil vrtcu ali šoli?
  • Koliko sem kot starš odgovoren za kakovost dela v šoli ali vrtcu in kako to odgovornost sprejeti.

Sodelovanje staršev v vrtcih in šolah vzbuja nelagodnost in strah tako med starši kot med vzgojitelji oz. učitelji in ravnatelji. Tega nismo navajeni, precej je slabih izkušenj, tudi neznanja, kako se tega lotiti. Če je pripravljenost in dobra volja, pa lahko hitro skozi sproščen osebni pogovor ali pogovor na roditeljskih sestankih odkrivamo nove možnosti in poti sodelovanja. Prostor sodelovanja je odprt in prostora je veliko.

2 KOMENTARJI

  1. Šola je visokotehnološko storitveno podjetje.

    Čas bi že bil, da bi se starši in vsi noramnlo razmišljujoči ( nesocialisti) zavzemali prioritetno, da se šole privatizirajo in šolstvo ostaja javno tako, da učenci, dijaki in študenti dobijo vavčerje od države.

    Tako bi starši in otroci lahko primerjali šole med seboj in zaupali svoje otroke tistim šolam, ki ne delajo indoktrinacije, ki nam gre naživce.

    Dokler pa imamo državno monopolno šolstvo pa so učitelji in ravnatelji in cel šolski sistem zgolj v službi tega, da samo zase poskrbijo in da jih ne sme nihče kontrolirati in ocenjaviti njihovega dela. Pa kje ste že to videli v podjetjih ( razen v socialističnih) da delavci sami sebe ocenjujejo in vrednotijo s t.i. evalvacijami in potem jih na kaoncu leta kar 90% šef oceni z odličnim, le državni sovražniki so prav dobri ali dobri ali pa letijo ven.

  2. Drži. Sodelovanje je enostavno super. Sam nisem znal peči kostanje, a sem vabilo hčerkine osnovne šole pograbil z obema rokama. Čutil se kompetentnega sodelovati v animaciji otrok in biti "a big helping hand" nasploh. In sem se mimogrede naučil peči kostanje. Kdo pravi, da se v osnovni šoli ne moremo tudi starši česa doučiti? 🙂

Comments are closed.