Že četrto nedeljo zapored se ukvarjamo z vprašanjem odnosa med starši in njihovimi odraslimi otroki. Ali je to res potrebno, se bo kdo vprašal. Če imamo otroke radi, potem v odnosu do njih ne moremo delati velikih napak. Toda takrat, ko smo v kaj neposredno vpleteni, je stvar najmanj pregledna. Ko smo v čem čisto znotraj –, in kje smo bolj znotraj, kot v odnosu do otroka, ki je »kost naših kosti in meso našega mesa,«[1] kot pravi prva Mojzesova knjiga –, ne vidimo več jasno, kaj je vzrok in kaj posledica, kaj je dobro za nas in kaj za otroka.
Pred tremi tedni smo ugotovili, da starši svoje otroke sicer neizmerno ljubijo, a jim ljubezen vse prevečkrat posredujejo z izrazi zaskrbljenosti in strahu zanje, namesto z izrazi, ki so lastni izrazom ljubezni. Starši težko uvidijo ambivalentnost svojega odnosa do otrok, ker je ta odnos križanec čiste ljubezni in neprečiščenih pričakovanj. V otroke bolj ali manj nezavedno projicirajo tudi želje, ki se njim niso uresničile. Zaskrbljenost, ki preveva starše, je konglomerat, v katerem ni jasno, kdaj starši ljubijo in kdaj zadovoljujejo svoje potrebe; je nerazločenost vlog, da starši, ki naj bi bili otroku v oporo, v njem sami iščejo uteho. Tako mati, ki naj bi našla zavetje v ljubečem možu, rešuje svojo čustveno krizo v izgorevanju za sina. Oče, ki se odtuji ženi, pa se pogosto odtuji tudi otrokom itd. Zaščita, ki jo otrok potrebuje, se prepleta z zaščito želja in pričakovanj, ki jih imajo starši do svojih otrok. O tem, kako globoko in nezavedno so te prakse zakoreninjene v človeku, bomo spregovorili enkrat v prihodnje, ko si bomo ogledali nekaj arhetipskih primerov iz grške mitologije in Svetega pisma.
Tiha želja otrok je, da bi ob starših občutili oazo topline in se v njej pomirili. Starši pa misleč, da ljubijo, najprej mislijo nase, seveda nevede, zato otroke nadlegujejo s preiskovalnimi vprašanji, kako jim je, in jih bremenijo z otožnimi vzdihi, če ni vse tako, kot mislijo, da bi moralo biti. Največkrat niti ne pomislijo, da z zaskrbljenostjo sledijo svojim otrokom tudi zato, ker otroci niso pripravljen biti ob določeni uri in na določen način tam, kjer si oni želijo, da bi zapolnili njihove čustvene potrebe ali jim bili na voljo za to ali ono opravilo. Starši prepletenosti pristnih skrbi za otroka in skrbi, da jim otrok ne bo na voljo, ko ga potrebujejo, niso vedno sposobni prečistiti, ker so ali osebnostno prešibki ali pa imajo sami s seboj preveč težav.
Otroke jezi, če so starši zanje nervozno zaskrbljeni. Nervoza staršev pa izhaja, kot smo rekli, iz skrbi za otroka in skrbi, da otrok ne bo skrbel zanje. Obenem pa otroke boli, ko vidijo, da staršem, ne glede kakšni so, povzročajo neprijetno vznemirjanje in bolečino. Tako otrokom ne preostane drugega, kot da skušajo starše pomiriti in potolažiti. Vloge se obrnejo na glavo: otroci odigrajo sproščenost v upanju, da bodo starše razbremenili skrbi, jih pomirili in potolažili, namesto da bi starši svoje odrasle otroke, ki se soočajo z izzivi življenja, opogumili jim povedali, da jih imamo radi, ne glede na to, kakšni so, kaj so dosegli in kaj želijo v življenju delati. Kar pa seveda ne pomeni, da bi morali starši molčati, če so otroci očitno zabredli na stranpot. O tem več pozneje.
Pred štirinajstimi dnevi smo rekli, da starši svojega odnosa do odraslih otrok, ki je konglomerat pristne ljubezni in iskanja sebe, ne morejo prečiščevati samo z analitičnim pristopom. Starševska zgolj razumska analiza njihovega lastnega vzgojnega pristopa, in prepletenost vsega tega z njihovimi čustvi, je vedno nezadostna. Vzroka sta predvsem dva: nihče od nas ni v polnosti gospodar svojih čustev, ker je prav v njih skoncentrirana vsa naša neodrešenost, kot bi rekel sv. Pavel, kajti v nas je zapis neštetih temnih prvin, ki so nam analitično trajno nedostopne. In drugič, ker status – biti oče, biti mati, biti otrok – ni samó sociološko in psihološko dejstvo, temveč tudi transcendentno. Kar pomeni, da otroci sicer pridejo po starših, kot pravi Kahlil Gibran, a ne od njih, kajti Bog je njihov Stvarnik. On otroke kliče na pot, na katero starši nikoli ne morejo stopiti in je zato nikoli ne morejo v celoti ne razumeti in ne prav ovrednotiti.
Po vsem tem vidimo, da nas psihologija in sociologija glede najbolj pomembnega vprašanja našega življenja, ki je odnos med starši in otroki, pustita nekje na pol poti. S tem nikakor nočemo reči, da ti dve vedi nista pomembni. Še kako sta pomembni za razumevanje in opis tega odnosa ter za umevanje dejavnikov, ki na ta odnos vplivajo. Preteklo nedeljo smo se zato napotili naprej, in sicer k Sveti Družini, kot kraju, kjer nam Bog razodeva principe zdravih družinskih odnosov. Poudarili smo, da nas Sveta Družina v prvi vrsti ne zanima kot moralni zgled, ki naj ga posnemamo, saj ni povsem jasno, kaj naj posnemamo, in še manj, kako naj to storimo. Predvsem pa nam že na štartu zmanjka volje, da bi si prizadevali za nekaj tako zahtevnega.
Namesto tega bomo iz življenja Svete družine odbrali pet ključnih epizod, ob katerih se bomo uvajali v zdrave družinske odnose. Pred enim tednom smo se ustavili pri prvi prelomni točki za Sveto Družino, pri Jezusovem darovanju v templju. Predstavili smo biblično ozadje darovanja v templju in si postavili cilj, da bomo danes premišljevali, kako darovanje, ki se v prvotno obliki ne izvaja več, živeti danes. Pri tem razmisleku nas bo vodilo načelo, da bomo prakso odnosov ves čas povezovali z duhovnimi prvinami. Naloge se bomo torej lotili v zakramentalnem ključu, ki je v prepletanju človeškega in Božjega, v umeščanju psiholoških načel v presežne relacije, saj so otroci, kot smo že rekli, meso našega mesa in kost naših kosti in hkrati živi kamni v duhovni zgradbi, katere vogelni kamen je Kristus.
Tako smo prišli do krsta, ki je nekakšen ekvivalent Jezusovemu darovanju v templju. A tako kot so mnogi judovski starši s darovanjem svojih otrok v templju predvsem javno deklarirali svojo zunanjo pripadnost veri, narodu in kulturi, in se niso spraševali, kaj to pomeni za vzgojo in njihov odnos do otrok, tako tudi mnogi starši danes, ko prinesejo otroka h krstu, ne razmišljajo, kakšen potencial zanje in za otroka se skriva v krstu. Zadovoljijo se z obredom, fotografijami in krstnim kosilom, da je vsaj na zunaj vse tako kot mora biti.
Če poenostavim: krstni obred moramo najprej ozavestiti, in ga nato pretvoriti v vzgojni model, in model starševstva. Ali drugače: na nek način moramo na novo iznajti, kako naj bomo starši od trenutka, ko je otrok krščen, in kako naj prejeti zakrament usmerja vzgojo.
Cerkev kot inštitucija, ki je odgovorna za vse omenjene naloge, nekako ve, da pri pripravi na krst nekaj manjka. Toda kaj manjka? Nekateri so na letošnjem katehetskem simpoziju, ki je bil posvečen krstu, v dobri veri poudarjali, da manjka praznovanje krstnega dne, čemur naj bi v prihodnje dali prednost pred praznovanjem godu in rojstnega dne. Ne rečem, da to ni pomembno, vendar je to le pastoralni vidik, ki se najgloblje krstne problematike ne dotika.
Na tej točki moram skromno priznati, da sem v zadregi, ali bom znal povedati prave stvari. Čeprav o krstu govori veliko knjig, ne poznam nobene –, seveda tudi zato, ker sem premalo razgledan –, ki bi si vprašanje zastavila tako, da bi nas uvajala v model vzgoje in starševstva, ki bi bil duhovno, psihološko in pedagoško izpeljan iz krsta. Vsi poudarjamo neprecenljiv pomen krsta, a se zadovoljno s teološko razlago in pastoralnimi aplikacijami. Nihče pa se ne spusti, vsaj meni ni znano, na neuhojeno pot, da bi povezal krstno duhovnost in psihologijo, čeprav je prav to naša realnost. Psihologi se držijo svojih načel, teologi pa svojih, kako pa iz tega narediti enovito pot, se očitno zdi vsem preveč tvegano, zato se vsak drži svojega. A ker me to vznemirja že desetletja, hočem vendarle nekaj doumeti, čeprav nisem ne dober teolog in ne kvalificiran psiholog.
V čem je novozavezni krst poglobitev in dopolnitev starozaveznega darovanja v templju? V uvodnem delu krsta starši izrazijo prošnjo, da bi Cerkev njihovemu otroku podelila sveti krst in ga s tem sprejela v svoje občestvo. Krstitelj ponovi otrokovo ime in doda, da ga občestvo sprejema z velikim veseljem. Starši torej otroka izročijo oziroma darujejo krščanskemu občestvu. S krstom se otrok ne včlani v Cerkev, kot bi se včlanil v kako društvo, kajti Cerkev v svoje bistvu ni sociološka skupnost, ena od družbenih skupin, temveč je Cerkev Kristusovo skrivnostno delo, kot je prvi doumel sv. Pavel in to zapisal v 1 Kor 12,27.
Drugi vidik darovanja, podoben tistemu darovanju v templju, je, pritrditev staršev, da se zavedajo in zato tudi sprejemajo dolžnost, da bodo otroka vzgajali v veri in nauku, ki ga je učil Jezusu Kristus. S tem starši pristajajo na novo realnost, ki nastane s krstom; odslej namreč niso več oni prvi vzgojitelji svojega otroka, ampak Jezus Kristus, ki so mu otroka izročili. Iz te izročitve izhaja za starše in botre nova naloga in novo poslanstvo, da bodo otroku v vzgojnem procesu omogočali okolje, v katerem ga bo s svojim naukom, predvsem pa s svojo ljubeznijo, lahko dosegel Jezus Kristus. Otrok je potemtakem pri krstu darovan Kristusu, Kristus pa po Cerkvi otroka vrača njegovim staršem in botrom, in jim s tem, ko jim ga vrača, izkazuje najvišje možno zaupanje, da bodo starši odslej ljubili svojega otroka, kakor ga ljubi on, Jezus Kristus, in mu posredovali spoznanje in nauk o največjih resnicah našega življenja: kdo je Bog, čemu svet, kaj je smisel človekovega življenja in kako doseči izpolnitev naših najglobljih hrepenenj.
»Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede,« pravi dan danes Jezus (Jn 14,23). Vsem, staršem, otrokom, duhovnikom in celotnemu krščanskemu občestvu Jezus danes obljublja Svetega Duha, ki nas bo uvajal v vso resnico njegovega nauka, in pokazal pot in način, kako naj v moči njegove ljubezni živimo drug z drugim.
[1] Prim. 1 Mz 2,23
