V Drežnici nad Kobaridom se je rodil 29. maja 1886 starosta zamejskih duhovnikov v Italiji msgr. Anton Rutar. V Gorici je obiskoval gimnazijo, kjer je leta 1907 maturiral. Razmišljal je o študiju medicine, pa se je raje odločil za bogoslovje. Kot duhovnik je služboval v Tolminu nato pa ga je nadškof Sedej poklical v centralno semenišče, kjer je bil ekonom, pod- ravnatelj, knjižničar in profesor pastoralke. Z vstopom Italijanov v prvo svetovno vojno so bogato knjižnico in bogoslovce, jeseni leta 1915 preselili v cistercijanski samostan v Stični, kjer so ostali vse do 01. maja 1918. V Gorici je bilo semenišče porušeno, fašistična oblast pa je bila do Rutarja sovražna, ker so bili prepričani, da je semenišče gnezdo sovražnikov režima. Kmalu so Italijani v javnosti prepovedali govoriti slovensko, mnoge slovenske duhovnike pa so izgnali. Tako so 27. maja 1934 Rutarja poklicali na kvesturo, kjer so ga obtožili, da je v semenišču zatiral italijanske bogoslovce. Za kazen je bil pregnan v Perugio, kjer se je zdravstveno izčrpal. Leta 1961 je bil upokojen, svojo duhovniško službo pa je nadaljeval v Gorici. Msgr. Rutar je vse življenje skrbel za zamejske Slovence in se zanimal za njihovo kulturo. Bil je med ustanovitelji Goriške Mohorjeve družbe, upravnik Goriške straže, tesne stike pa je imel tudi z buditeljem Beneških Slovencev Ivanom Trinkom.
Starosta zamejskih duhovnikov v Italiji
