Stari, kje je tvoja stranka?

Ukvarjati se z dr. Francem Zagožnom je nekako tako produktivno kot polivati črnilo zaradi tistega slaboumnega povprečnega igralca, ki govori o pozitivni energiji in antifašizmu ter celo predava o ironiji in sarkazmu, žene ga pa samo sovraštvo. Oba možakarja lahko sicer še vedno dvigneta precej prahu, vendar predstavljata v bistvu docela obrobna pojava v naši družbi. In bi jima bilo potrebno posvetiti temu primerno malo ali nič pozornosti. Ker je vsak o njiju zapisan stavek zgolj reklama za njuno čudaštvo.

Večni kalimero

Kar se tiče starca iz Slovenske ljudske stranke, je vrhu tega na dlani, da bo vsak kritični zapis o sebi takoj razumel kot potrditev svojih naziranj in dokaz za novo zaroto “janševcev”, ki da se bojijo ponovno okrepljene SLS. Zato moram takoj zatrditi, da vsaj po mojem mnenju s takšnimi junaki v ospredju SLS ne bo mogla biti ne krepka ne nevarna, ne demokratom ne komu drugemu. Priznam pa, da bi me, če bi v takšnem stanju postala prva ali vsaj odločilna violina, hudo skrbelo.

Zakaj se, če gre za bolj ali manj brezzobega tigra, sploh posvečati v javnosti znova bolj navzočemu patriarhu? Kar se mene tiče, je lahko edini razlog dejstvo, da predstavlja Zagožen zanimiv tok slovenske – recimo ji – konservativne politike, ki je zelo zaznamovala našo sodobno zgodovino in ki je njeni protagonisti kljub vsem zgodovinskim polomijam, med katerimi je tista Zagožnove druščine najmanj tragična, ne nehajo prodajati za suho zlato.

Čeprav je Zagožnu uspelo praktično nemogoče in je najmočnejšo slovensko stranko v borih nekaj mesecih zreduciral na strančico, ki se je lahko samo še topila, ga to ne ovira, da ne bi grandiozno podlegal za Slovence nasploh značilnemu mesijanskemu kompleksu. Sebe kar naprej vidi v osrednjih vlogah, pa najsi gre za uzakonjanje volilnega sistema ali za združevanje ljudske stranke in krščanskih demokratov. Po drugi strani mu še na misel ne pride, da bi kakšen razlog za zaton združene konservativne stranke poiskal tudi pri sebi in svojih, ne  le zunaj. K sreči si je prav po kalimerovsko našel ustreznega intimnega sovražnika v Janezu Janši.

Dva Janševa greha

Kajpak bi bili do zaslužnega slovenskega politika krivični, ko bi rekli, da v starčevskih blodnjah hudiča samo mala, v resnici pa ga nikjer ni. Grosupeljčan je vsaj dvakrat storil nekaj, za kar ga konservativci Zagožnovega kova upravičeno črtijo. Najprej je že leta 1991 in še bolj leta 1992 podlegel paničnemu strahu pred njihovo prevlado, kar ga je končno pripeljalo v sorazmerno kratkotrajno, a usodno španovijo z “liberalcem” Drnovškom. Drugič se je ob sestavljanju Bajukove vlade leta 2000 dejansko vedel nekoliko plenilsko pri razdeljevanju ministrskih mest. Če bi Zagožnovim “žlahtnežem” prepustil kak stolček več, bi bila zgodba verjetno precej drugačna.

A sicer mu za uničenje konservativne konkurence, ki je, kadar ji je to koristilo, občasno visoko dvigala tudi krščanski prapor, ni bilo potrebno niti migniti s prstom, kaj šele, da bi razvijal mračne načrte, kot se tolaži neuspešni predsednik. Konkurentje so se sesuli sami. Ali bolje, nekoliko patetično rečeno jih je sesula zgodovina. Ne smemo namreč pozabiti, da izvirajo njihovi podporniki iz tistih družbenih skupin, ki jih je komunistični režim najbolj črtil in obsodil vsaj na počasno smrt. Pri nekaterih, manjšini, je to le še utrdilo njihovo pregovorno grčavost. Pri večini je rodilo strahoten strah, da bo sledil še zadnji, dokončni udarec. Zato so se skušali pred njim zaščititi z deleženjem pri oblasti, pa naj bo cena zanjo še tako visoka. Za narodov blagor so bili vedno pripravljeni sesti na oblazinjene fotelje.

Vsaj na zunaj so torej izpadli precej bolj plenilski kot po Zagožnovo v plenilskem duhu vzgojeni Janša. Morda je imel slednji preprosto srečo, da ga v vladi dolgo ni nihče hotel. A ob koncu je ostal na prizorišču kot skoraj edina kredibilna alternativa oblasti, medtem ko so si konservativci pridobili nalepko “foteljašev”.

Prastrah pred liberalci

In še en strah, ki ga razodeva Zagožen v intervjuju, je odločilno pisal zgodbo SLS. Zanj in za njegove je predstavljal in predstavlja liberalizem večjo grožnjo od recidivov polpreteklega totalitarizma. Zato ni čudno, da je od slovenskih politikov ob Janši v njegovem imaginariju posebne pozornosti deležen samo še Gregor Golobič. Seveda so tudi Demosovi liberalci ob enem usodnih prelomov v razvoju slovenske države ugledali najhujšo moro v domnevni renesansi klerikalizma in se vrgli v objem domnevno naprednim eksponentom postkomunističnih sil. A če so vsaj nekateri med njimi do danes svoje stališče spremenili, se Zagožen trmasto oklepa vsaj dveh mitov. Mita o nacionalnem interesu, kar ni v njegovi različici nič drugega kot zagovor itak že bankrotiranega sedanjega slovenskega fevdalizma, in mita o “žlahtni” konservativni stranki, za katero naj bi pojem skoval kar sam. Kdo pa drug. Oboje ga dejansko bolj kot z Janšo, ki resda ni imun na čare slovenske novodobnega fevdalnega razparceliranja, povezuje s postkomunističnimi elitami, predvsem z njihovimi starejšimi predstavniki, s katerimi verjetno deli tudi marsikatero socialno konservativno zamisel. Za razliko od njega se ti znajo prilagoditi duhu časa. Kot kaže zadnji prihod nekdanjega predsednika na predstavitev knjige “prijatelja” Rupla, bodo – če že – poskušali “žlahtne” elemente vnašati tja, kjer bo od njih kaj koristi. 

In če tako ravna že nekdanji sponzor “žlahtnosti”, ni nič čudnega, da so se konservativni volivci že zdavnaj trumoma zatekli pod plašč Janeza Janše, kakor se – prosto po Krleži – prazna pivovska steklenica odkotali v smeti. Zagožen je od tam ne bo izbezal.

Foto: Slovenska pomlad