Te dni se sprašujem in mislim si, da nisem čisto sam pri tem, ali se iz sedanje zahtevne in težavne politične in družbene situacije res ni mogoče ničesar naučiti. Začel bom z enostavnimi spoznanji tega poletja. Prvič, pokazala se je doslej nezamišljiva lahkotnost, nekritičnost in neodgovornost, s katero se sodstvo in tožilstvo lotevata svoje naloge. Nedopustno dolgi roki od preiskave do pravnomočne sodbe, medijsko razglašene preiskave brez sodnega epiloga tudi po enem letu ali več, neodzivnost na kritične, a večinoma dobronamerne očitke javnosti in stroke, kar vse skupaj ustvarja vtis, da sodstvo nima pravega sogovornika, ker ga niti ne išče niti ne sprejema. Pogovarja se le samo s seboj in ima vedno prav, podobno kot zdravstvo. Ni videti, da bi bila temu kriva samo aktualna politika v ožjem smislu, torej poosamosvojitvene vlade, pristojno ministrstvo, imenovanja v pristojnosti parlamenta, višina financiranja ipd. Problem je v tem, da se je sodstvo v Sloveniji dolga desetletja prilagajalo partijskim potrebam in se naučilo poslušati ter brati med vrsticami samo partijska navodila. Ves ta čas, ki zajema kar nekaj generacij sodnikov in tožilcev, nihče najbrž ni pretirano spodbujal notranjih mehanizmov diskusije in nadzora v njihovih vrstah, če pa že, je šlo pogosto samo za videz diskusije in videz kritike in navidezni nadzor. To poletje nas je boleče spomnilo prav na to, da so za učinkovito delovanje sodstva nujne lastnosti, ki jih ni mogoče privleči kar tako iz klobuka niti uresničiti na ukaz ali po navodilih, na primer iskrenost, transparentnost, dobronamernost, odsotnost zavajanja in sprenevedanja. Žal je tako, da kdor se je dolga leta mojstril v sprenevedanju in ni nikoli imel priložnosti videti, kako bi zgledalo higienično ravnanje v kočljivih situacijah, sploh ne bo opazil, kako daleč v cinizem seže njegovo ravnanje, in kako se je oddaljil od standardov iskrenega ravnanja. Še huje seveda je, če se v ozadju aktivirajo stare poti vplivanja in pritiskanja, ki so enako neopazne in utečene kakor samo sprenevedanje in cinizem. Cinizem pa je rak rana in smrt za zaupanje, ki drži družbe skupaj in omogoča nenasilno življenje v njih. Pred nami se je torej prvič v svoji celoti pokazal velikanski izziv, enako velik kot ustvarjanje lastne države. Primarna in temeljna naloga obeh, države in sodstva je namreč v tem, da krepita zaupanje vase, tega pa ni mogoče doseči z manipuliranjem, medijskimi spini in samopromocijo.
Drugič, volitve, za katere bi težko rekel, da so prinesle kaj bistveno novega. In to kljub temu, da je bilo zdaj že res potrebno ljudem predstaviti nekaj novega. Nova stranka v par tednih, to smo že videli, in videli smo tudi, da to deluje. Saj se še spomnite Državljanske liste? Je kdo morda mislil, da se ljudje niso naveličali starih obrazov, ki jih povezujejo z ekonomsko krizo, tajkunskimi prevzemi, korupcijo, pa lastno nemočjo, da bi karkoli spremenili? Je kdo mislil, da ne bo kaznovan za udeležbo v dosedanji slovenski politiki? Edini, ki od udeležbe v politiki vedno profitirajo, so upokojenci oz. njihova stranka. Za druge pa veljajo drugačna pravila. Že pred časom je nastopil čas za novo pomladno stranko, ali vsaj za nove obraze in nov zagon, nove povezave in nova sodelovanja. Videli nismo ničesar ali zelo malo od tega. Verjamem, da starim obrazom novi nikoli niso preveč všeč, ker jih ogrožajo, ampak vztrajanje pri starih obrazih in izpetih temah naposled prinese izpad iz igre. Enkrat je že izpadla Nova Slovenija, zdaj je izpadla Slovenska ljudska stranka. Da znajo na ti. levici stare sile hitro prepustiti prostor svojim recikliranim novincem, tudi ni novost letošnjih volitev. To so preizkusili že večkrat, nazadnje na letošnjih evropskih volitvah. Nova stranka pride, gre, vsi se ji vljudno umikajo in pripravljajo prostor za vedno nove obraze in stranke. Ni in ni pa mi jasno, zakaj druge stare stranke niso poskušale volitev premakniti v jesen. Morda so zmotno računale na to, da se nove stranke ne bodo imele časa predstaviti in uveljaviti. Če je to res, potem je najmanj, kar lahko rečemo, da je bilo tako ravnanje politično nehigienično, in da jim je čisto prav. Samo predstavljajte si: država je v krizi, potrebujemo resno in dolgoročno vlado, ker s staro nismo zadovoljni in ker ne odraža volilnega rezultata, potem pa se najde nekdo, ki pritiska, da se volitve izvedejo čimprej, da bo ja malo časa za kaj novega, in da se bo sestava parlamenta samo obnovila. No, kakorkoli, ni izključeno, da bi bil tudi na jesenskih volitvah njihov rezultat enak temu, ki so ga dosegli poleti, ali celo slabši. Ko začne slava politikom enkrat polzeti iz rok, polzi čedalje hitreje in tega trenda ni lahko zaustaviti. Vsi se naenkrat ozirajo k novim obrazom, ker je to bolj zanimivo in prinaša upanje, čeprav trhlo. Tudi če bi starim strankam, grdo rečeno, krivično pozaprli vse poslance in jih napol prepovedali, je veliko vprašanje, ali bi jim to bistveno dvignilo volilne odstotke. Morda bi ljudje celo ploskali, ker bi se krivda za sedanje slabo stanje tako elegantno prevalila na vse vpletene v politiko, in bi mirne duše volili nove obraze.
Tretjič, v zvezi z volitvami je mene še najbolj presenetilo ravnanje medijev, ki so izjemno hitro in skoraj v en glas nekritično podprli in promovirali nove stranke in bili pri tem tudi zelo uspešni. Kot bi se vsi dogovorili, da imajo starih obrazov dovolj, in da je treba spoštljivo in celo naklonjeno narediti prostor novim. Četudi ti novi niso tako novi, so si rekli, tega ne bomo preveč poudarjali, tudi če ti novi niso nič bolj pošteni od starih in si kaj zaračunajo dvakrat, tega ne bomo preveč ponavljali, ker so vendarle novi in ker je tako brskanje po malenkostih del stare politike in starih medsebojnih obtoževanj in prepirov. Kot da bi imeli mediji naenkrat prepirov in obtožb dovolj, poleti nehajo poročati o primeru Patrije in se z najbolj nedolžnim obrazom obrnejo k novi sceni, novemu mandatarju in se mu vljudno poklonijo. Je odgovor v tem, da kriza očitno tudi njim ne dopušča več blefiranja in navideznega zavzemanja za uravnoteženo poročanje in kritični premislek? Novi gospodarji so tu, zato pohitimo, da bomo prvi v vrsti za njihovo naklonjenost??
Mar niso taisti mediji dolga leta vztrajno zanikali svoje očitne politične preference in trdili, kako je njim do poročanja in raziskovanja? Da oni sicer nimajo nič proti desnici in obrazom slovenske pomladi, ampak kaj, ko so ti tako nerodni in jim gredo – še sami ne vedo zakaj – zelo na živce? Saj ne bi bilo nič narobe, če bi že davno priznali, kako jim gre na živce določena politična opcija in kako vsi združno ne prenesejo nekaterih obrazov. Tako bi ljudje vsaj lahko verjeli, da novinarji vedo, kaj počnejo in da si to tudi priznajo. Nič od tega, njihova povsem nereflektirana in nepriznana antipatija do določene politike je udarila na plan povsem brez kontrole, celo z mero privoščljivosti in sovraštva, za katerega ni bilo nobenega povoda, in ki je tipični rezultat dolgoletnega hujskanja in iskanja grešnega kozla. Povedano po domače, če ne bi bilo Patrije in Janše, bi si ti nesrečniki morali najti novo žrtev, kakor so se nekoč povsem brez rezerve lotili Peterleta, Omana, Strgarja in Pučnika. Po logiki: kar nam ni všeč, sesujemo, smešimo, ponižamo in osramotimo. Drugo vprašanje seveda je, kako so se ti politiki tega branili in kako so odgovarjali na provokacije, s katerimi je bilo letošnje poletje prizanešeno vsem novim obrazom. Tudi tu nam je letošnje poletje ponudilo novo spoznanje: zaman je javkanje in dialog z ljudmi, ki si ne morejo priznati lastnega sovraštva niti si ne prizadevajo, da bi razčistili z njim. Potreben je nov medij, najbrž več novih medijev, ki bodo gojili intelektualno ostrino in pogum za kritiko najprej tistih političnih opcij, ki so jim bližje. Po grešnih kozlih, ki jih je vedno dovolj pri naših nasprotnikih, zna namreč tolči vsak.
Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD) v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores, Radijem Ognjišče, spletnim medijem Časnik in drugimi sodelavci za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
