Ob odhodu Helmuta Kohla bi bilo verjetno hecno govoriti o prelivanju solz. Še bolj kot pri drugih, ki jim je bilo naklonjeno (pre)dolgo življenje onkraj znamenite psalmistove zamejitve smiselnega človekovega zemeljskega bivanja, se je pri njem videlo, da se je poslovil nekako prepozno. V času, odkar je bil politično upokojen, je spomin na njegove dosežke že precej zbledel, pa tudi njegovi politični dediči so se ga zaradi nekaterih spornih ravnanj, ki so malo po njegovem sestopu z oblasti skoraj potopila njegovo stranko, prejkone sramovali. Tako eden največjih evropskih državnikov 20. stoletja nikoli ni prilezel do vloge, za katero imajo Američani posrečen izraz elder statesman, čeprav je v pokoju preživel dve desetletji in čeprav si je takšno vlogo prislužil, denimo, celo ravzpiti Richard Nixon.
Težko se je spomniti
Celo meni, ki sem nekoč, v času “svoje” revolucije od leta 1989 naprej, Kohla kot mulc in najstnik nedvomno doživljal kot “voditelja svobodnega sveta”, se je po dolgih letih občasnih poročil in slik o osramočenem in nemočnem starčku težko spomniti kanclerja nemške združitve. K temu ni prispevala samo njegova osebna kalvarija, marveč tudi relativno hitri zaton podobe Evrope in sveta iz obdobja njegovih zvezdnih trenutkov. Optimistična vizija stare celine kot motorja globalizacije demokracije, ki sta jo vsak na svoj način predstavljala s politično precej drugače kot teološko delujočim Janezom Pavlom II., se je relativno hitro umaknila ponavljanju zgrešenih avtokratskih eksperimentov s priokusom nedeljskega nacionalizma, ki imajo za svojega guruja oficirčka iz Kremlja, kakršen bi v času okrog leta 1990 lahko služil le za slabo strašilo, na eni strani, na drugi strani pa občutkom krivde zaradi eklatantnega neuspeha razvitega sveta pri zagotavljanju enakomernega svetovnega razvoja, kar naj bi morda odpravilo izogibanje lastni evropski istovetnosti. V globočinah med tema skrajnostma je začasno skrita Kohlova zapuščina, zaradi česar se zdi kot nekaj, kar se nas v bistvu ne tiče. Razliko med “takrat” in “sedaj” še podčrtava izraziti voditeljski vakuum v Evropi našega časa. Če lahko pri Angeli Merkel morda še zaznamo ostanke nekakšne vizije, je skoraj povsem brez sogovornikov. Še več, David Cameron in Theresa May sta s svojimi zgrešenimi odločitvami zadnjih dveh let postala kar prototip povsem neodgovornega voditelja. Nič čudnega torej ni, če se mnogi zatekajo pod kremeljski plašč, kjer najdejo vsaj razkošno, čeprav diabolično parodijo voditeljstva. In papež Frančišek, ki je vsaj toliko političen papež, kot je bil to Janez Pavel II., je sicer sposoben s preprostim pozitivnim sporočilom navdihniti množice. Toda vse bolj se zdi, da je v njegovi predstavi o “enem svetu in enem upanju” več prostora za avtoritarne eksperimente kot za liberalno demokracijo evropskega tipa, katere apostol je bil Helmut Kohl, saj slednjo preveč povezuje z neljubljenim gospodarskim modelom.
Kohl v svojem času
V nekem drugem času je prizorišče povsem pripadalo Helmutu Kohlu. Na notranjepolitičnem področju se je izkazal z izjemno trdoživostjo in voljo do moči in oblasti, v čemer mu je Angela Merkel podobna. Pogoltnil je grenak poraz ob prvem naskoku na kanclerski položaj leta 1976 in se s tveganim manevrom, v uspeh katerega so mnogi dvomili, zavihtel na vrh šest let pozneje s konstruktivno nezaupnico. Črno-rumeno barko je potem krmaril dolgih šestnajst let in presegel Konrada Adenauerja. V tem času je večkrat odložil lastno politično smrt, leta 1989 celo s pomočjo madžarskega odprtja meje za vzhodnonemške begunce. Njegova strategija hitre združitve se je spričo začasne zmage optimizma v okviru vzhodnoevropskih revolucij in šibkosti Sovjetske zveze izkazala za pravilno in si z njo si ni zagotovil samo mesta v zgodovinskih učbenikih, marveč tudi prednost pred previdnejšimi domačimi socialdemokrati.
Predvsem je moral, podobno kot stoletje pred njim Bismarck, razbliniti strahove prijateljev in sovražnikov pred premočno Nemčijo. V tem je uspel tudi zaradi že prej intenzivne gradnje zahodnoevropskega sodelovanja in zlasti poglabljanja francosko-nemških odnosov, kjer je dobra sogovornika našel v socialistih Mitterandu in Delorsu. Enako kot Adenauer je Kohl razumel, da je združena Nemčija, ki se ji ne bi bilo potrebno odpovedati Adenauerjevi navezavi na zahod, možna samo v okviru združene Evrope. Tako je Kohl sočasno poglavitni mentor širitve Evropske unije na vzhod.
Vrh poti nemškega katolištva v politiki
Še eno stvar je potrebno omeniti. Z njim je nekak vrh dosegel vpliv politikov katoliške provenience v nemški družbi. Če je katoličanu Adenauerju uspelo odločilno oblikovati zahodno povojno nemško državo, je katoličan Kohl bistveno prispeval k nemški združitvi. Z ozirom na stanje v 19. in zgodnjem 20. stoletju, ko so bili katoličani v Nemčiji velikokrat še vedno prezirana manjšina, gre za velik preskok. Seveda je potrebno takoj dodati, da je polno politično emancipacijo prinesla že Weimarska republika in da ji je pred Adenauerjem sledila še čudaška kapitulacija oholih pruskih protestantskih aristokratov pred nominalno katoliškim kaplarjem s katastrofalnimi posledicami, med katerimi je bilo tudi dramatično zmanjšanje specifične teže nemškega protestantizma zaradi več desetletij trajajoče komunistične prevlade nad njegovimi jedrnimi območji.
Po Kohlu se je opaznost politikov katoliškega izvora v Nemčiji znova zmanjšala. Južni Nemec Stoiber bi se, če ga ne bi odnesle poplave na vzhodu, sicer skoraj gotovo zavihtel na kanclerski stolček. (In je veliko vprašanje, ali bi se danes še spomnili Angele Merkel.) V zadnjih letih pa je na Nemškem še bolj kot drugod zavel veter nekakšnega grotesknega ultramontanizma nekoliko drugačnega predznaka kot pred stoletjem in pol, ko velik del nemške cerkvene hierarhije in dobršen del “poklicnih katoličanov”, kakor jih v Nemčiji imenujejo nekateri njihovi zavistni soverniki, vidi v Frančiškovem pontifikatu skoraj dopolnitev človeške zgodovine. Tudi ta trend dela iz Helmuta Kohla zgodovinsko pojavo, ki jo je težko približati mlajšim sodobnikom.
