Minilo je sto let od rojstva, deset let pa bo kmalu minilo, ko je Stanko Janežič umrl. Stanko Janežič se je veselil življenja, čeprav ga je večkrat teplo. Bil je prijazen in preprost, čeprav po človeških merilih pomembna osebnost. Na duhovnih vajah za študente je skoraj vedno zapel kakšno pesem iz pravoslavne liturgije. Pesmi so kar vrele iz njega – to se vidi tudi po tem, da jih je – poleg vsega drugega dela – napisal za kar devetnajst knjig pa še za štiri knjige pesmi v prozi.
Rojen je bil 4. avgusta 1920 v Pavlovskem Vrhu v kmečki družini kot najmlajši, štirinajsti otrok. »Imel sem zelo lepo, veselo otroštvo, ki še vedno odzvanja v mojih pesmih.« Oče je bil ugleden vaščan, vsa družina pa zelo povezana s Cerkvijo.
Stanko Janežič je na šolanje imel lepe spomine
Ljudsko šolo je obiskoval v domači vasi, prvi razred meščanske šole v Ormožu, v Mariboru pa klasično gimnazijo. Stanoval je v dijaškem semenišču. Večina fantov, ki je takrat stanovala tam, se je odločila za duhovniški poklic. Kot gimnazijec je tudi začel pisati pesmi in jih objavljati najprej v rokopisnih listih, potem pa tudi v tiskanih revijah. Na ta leta ima lepe spomine:
»Zelo razgibano je bilo dijaško, ali kot smo takrat rekli, študentsko življenje. Imeli smo svoje liste tako v dijaškem semenišču, kjer sem stanoval, kot tudi na gimnaziji. Imel sem odlične profesorje, med njimi naj omenim dr. Franca Sušnika, ki je bil mentor tistim, ki smo se posebej zanimali za literaturo. Ko sem bil maturant, smo pripravljali almanah Majolika. Bil sem celo njen urednik in ko je bila 1940 natiskana, smo jo prodajali po mariborskih ulicah.«
Med bogoslovjem in slavistiko je zmagalo bogoslovje
Po maturi leta 1940 je stopil v mariborsko bogoslovje. Že čez pol leta se je začela druga svetovna vojna v naših krajih. Stanko Janežič je z nekaj prijatelji pobegnil v Ljubljano. Tam je premišljeval, da bi najprej študiral slavistiko, pa se pozneje v Mariboru posvetil bogoslovju, a se je odločil kar takoj za bogoslovje. Nekateri mariborski bogoslovci so dobili takrat zatočišče pri jezuitih pri cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani. Študij je končal med vojno, ob koncu vojne maja 1945 pa se je »pod vtisom okolja in zaradi krutega ravnanja komunistov« z nekaterimi bogoslovci umaknil na Koroško, od tam pa odšel v Italijo, kjer je bil 17. junija 1945 posvečen v duhovnika. Nove maše, ki je za vsako župnijo in družino velik praznik, ni mogel obhajati doma. V tem času, torej v letih od 1944 do 1946, je pisal tudi dnevnik, ki ga je leta 1998 izdal v knjigi z naslovom Moj prvi dnevnik.
Stanko Janežič na Tržaškem izdal prvo pesniško zbirko
Kot duhovnik je najprej deloval med primorskimi Slovenci na Tržaškem. Najprej je bil kaplan v župnijah Prosek in Kontovel, kjer je predvsem učil verouk, potem je postal upravitelj župnije Osp, ki je bila takrat na območju Svobodnega tržaškega ozemlja. Na Tržaškem je leta 1951 izšla tudi njegova prva pesniška zbirka z naslovom Romar s kitaro. Izdal je še osemnajst pesniških zbirk in štiri zbirke pesmi v prozi, ki izžarevajo ljubezen do domače pokrajine in družine, voljo do iskanja resnice in globoko duhovnost. Poleg pesmi je od leposlovja pisal tudi poezijo v prozi in pripovedno prozo, seveda pa tudi teološka in filozofska besedila – napisal je štirinajst knjig s teološko vsebino. Jože Zadravec je v spremni besedi k zbirki Poti med goricami o njegovem literarnem udejstvovanju zapisal:
»Karkoli že piše, poezijo ali prozo, esej ali razpravo, teološko ali filozofsko razmišljanje, vse je odsev njegove dobrotljive ljubezni do Stvarnikove skrivnostne lepote, moči in bližine. Že od nekdaj je čutil, da je pesnjenje, pisateljevanje, v tesni sorodstveni navezi z duhovništvom. ‘Duhovnik je služabnik lepe in dobre besede, posebej še svetopisemske, najbolj pa učlovečene Božje Besede – Logosa, to je Kristusa. Prav tako je pesnik in pisatelj služabnik besede – človeške, materine, narodove. To služenje besedi v spoštovanju in ljubezni je nekaj najlepšega in najvzvišenejšega v življenju, je ustvarjanje z Bogom, velikim Stvarnikom vsega, kar obstaja.’«
Doktoriral je v Rimu, študiral še v Parizu, nato spet med tržaške Slovence
Leta 1954 je odšel študirat v Rim na papeško univerzo Gregoriano in na Vzhodni inštitut, kjer je leta 1960 doktoriral iz bogoslovja z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem. Med študijem je veliko potoval po zahodni Evropi in se izpopolnjeval na pariškem Institut Catholique.
Po vrnitvi v Trst je bil župnik v Mačkoljah, pri Sv. Ivanu je vodil ekumenski center, bil kaplan pri Sv. Vincencu in pridigal pri radijski maši za Slovence, ki so jo prenašali iz stolnice sv. Justa, pozneje pa iz župnijske cerkve v Rojanu. Bil je tudi duhovni asistent slovenskih skavtov in slovenskih krščanskih izobražencev. Vedno se je zavedal, da opravlja tri poklice: poklic duhovnika in teologa, prosvetnega delavca ter književnika. Kot teolog se je posvetil predvsem ekumenskemu dialogu. O tem področju je napisal tudi več teoloških strokovnih del, sodeloval v ekumenskih pogovorih, na simpozijih in drugih prireditvah.
Po vrnitvi v domovino je bil bogoslovni profesor in duhovni pomočnik
Jeseni 1969 se je vrnil v Slovenijo in postal na mariborskem oddelku Teološke fakultete profesor za osnovno in ekumensko bogoslovje, poleg tega je bil še spiritual Slomškovega dijaškega semenišča, prefekt v bogoslovju in duhovni pomočnik v raznih župnijah.
Leta 1988 je znova začel izhajati Dom in svet in Stanko Janežič je postal njegov urednik. Vsako leto so izdali zbornik, v katerem so sodelovali zlasti slovenski avtorji, ki so živeli v tujini.
Dejaven je ostal do smrti 10. septembra 2010 v Pavlovskem Vrhu.
Slike so iz knjige Slovenski književniki, rojeni od leta 1920 do 1929.
