Slovenijo te dni pretresajo demonstracije, ki jih je dozdevno zanetil upor proti radarjem v Mariboru. Če se je še do nedavnega zdelo, da so ljudje bistveno preveč zabubljeni v svoje udobje in zasebnost, da bi se jim ljubilo kričat na ulice, so zdaj mediji polni poročil o nezadovoljnih množicah, ki se zbirajo po vseh večjih slovenskih krajih. A vedno znova je slišati, da mnogi ne vedo, zakaj pravzaprav demonstrirajo.
Zgodilo se je, da sem bil na Prešernovem trgu, ravno ko ga je prečkala karavana protestnikov. Ta ni bil niti najmanj prazen, v Ljubljani se je namreč začenjal „veseli december“ in ravno takrat naj bi se prižgala praznična okrasitev. Ljudstvo se je trlo ob stojnicah s kuhanim vinom in razno kramo. Vsak je hotel biti deležen prvih koščkov prazničnega vzdušja. In v to množico, ki jo je počasi že polnila zasanjanost zimske idile in zmehčanost od “kuhančka”, se je zarezala kača protestnikov. Možen scenarij bi bil, da bi se ljudje, zbrani v tako velikem številu, ker bi prepoznali, da je tako rekoč nujno demonstrirati, saj gre vendar tudi zanje, odrekli svojemu postopanju po mestu in zapravljanju časa, ter bi še oni povzdignili svoj glas – za pravo stvar gre! Tako bi se karavana protestnikov močno okrepila. A zgodilo se ni nič takeg. Ob prihodu demonstrantov se je praznujoča množica razmaknila (brez policijskega spremstva bi to utegnilo biti malo bolj zapleteno) in se po njihovem odhodu mirno strnila nazaj, kot da se ni nič zgodilo. Ne morem si kaj, da ne bi v tem dogodku videl podobe slovenske družbe. Je že res, zdaj se nekateri razburjajo, ampak to bomo spustili mimo, potem pa živeli naprej svoje udobno, zavarovano življenje. In to verjetno velja celo za večino demonstrantov. Imajo namreč vse, še policija jih miluje, samo jasnega „nasprotnika“, ki bi to lahko res bil, ni. Dobro, v Mariboru so se lotili Kanglerja in njegovih radarjev, a vsak razumen človek pač ve, da je zagotavljanje upoštevanja prometnih predpisov in s tem tudi reda na cesti pač naš skupni interes. V Ljubljani pa se sliši kar kričanje proti vsem hkrati, nekako tako, kakor da bi množice želele uzakoniti anarhijo. V smislu, vsi politiki so itak pokvarjeni. Množice glasno kričijo proti korupciji. Težava pa je v tem, ker se očitno obnašajo, kakor da je korupcija samo problem politike. Kakor da bi bili sami ne vem kako bistveno boljši. Ker, poglejmo resnici v oči, smo vsi približno na istem, pretekli totalitarizem je generacijo za generacijo vzgajal v strahu pred vsemogočno oblastjo, preživel pa si lahko samo, če si se „znašel“ – drugače rečeno, če si bil koruptiven. Če mislite, da je drugače, si lahko privoščite poskus in sredi mesta „izgubite“ denarnico z vašo vizitko in 100€. Me zanima, k0liko boste dobili nazaj. Žal. Tako da družbene spremembe, ki jih imajo demonstranti polna usta, nikakor ne zadevajo samo političnega vrha naše države, temveč vse državljane. Vsi se bomo morali na novo odločiti za poštenost, delavnost, doslednost. Potem nam bo demokratični sistem omogočil, da si bomo sami izbirali, kdo bo naš predstavnik in bodo koruptivni avtomatično odpadli. Politiki so pač izmed državljanov. Dokler pa nas razvpita koruptivnost nekega Z ne moti, temveč nas bolj prepriča njegova „učinkovitost“, potem pač imamo „mafijsko republiko“ in se pravzaprav nimamo pravice pritoževati. Naše orodje so volitve. O tem, kdo pa je naš resnični vladar, pa sem že pisal.
Posebno poglavje v zvezi s temi protesti pa je brezsramno in očitno oživljanje revolucionarne dediščine v vsem njenem (mračnem) sijaju. Ker so pravzaprav te demonstracije prepoznavno komunistične – tajkuni kot generični razredni sovražnik, (podkupljeno) nasilje, zahteve po radikalnem preobratu (revoluciji) in pobiranju premoženja bogatim … Mrazi me od strahu! Naša gospodinja sicer pravi, da bo počilo, ampak jaz vseeno upam, da ljudje ne bodo tako nori. Že tako me čudi, da so tako hitro pozabili, v kakšnem prekletstvu in paranoji smo živeli. V opravičilo sodelujočim pri tej bebavi jugonostalgični farsi sicer lahko rečemo, da jim je totalitarni sistem, kjer je bilo pač nevarno razmišljati s svojo glavo, opral možgane. Ker je ravno totalitarna dediščina – zatrta demokratična kultura – ključni problem, ki je v ozadju; tako v ozadju razširjene korupcije, od „majhnih do velikih“, kakor tudi v ozadju sedanjega otročjega krivljenja oblasti za vse težave, ki jih imamo. V socializmu je povsod bila država in se je zato tudi dejansko tako obnašala. In naučila je ljudi, da tako razmišljajo še sedaj. Torej: jaz bom “mole” vse štiri od sebe, država pa bo „zrihtala“. Tega sicer ne citiram iz nobenega komunističnega manifesta ali statuta, a taka je pač pragmatično zastavljena posledica tega, da je vse od vseh. Demokracija pa pomeni, da prevzamemo odgovornost – pa ne samo na volitvah, potem pa pozabimo, da smo državljani, temveč v vsakdanu; ko v službi kopiram, izmikam čistila ali izdelke, visim na internetu ali na kavah … ni težava samo v tem, da me lahko dobijo ali celo lahko letim na cesto. Glavna težava je v tem, da tako oškodujem svojo firmo in svojo skupnost. Skratka, „kradem“ iz svojega levega žepa.
Dobro, res je, trenutno je na oblasti še vse preveč ljudi, ki so tako ali drugače povezani s totalitarnim režimom – nekaterim je opral možgane (in potem rečejo, da so strokovnjaki), druge pahnil v večno opozicijsko in konfliktno držo, tretjim omogočil nezadržno bogatenje in okoriščanje … Vprašanje, če je zaenkrat sploh možno kaj drugega. Ampak, se bo moralo spremeniti. Verjetno pa ne s tem, da bodo ljudje rjuli po trgih, tepli policiste in metali kamenje. Ker s tem pač dobiš takšno oblast, kot jo imamo sedaj – kakor so pred skoraj sedemdeset leti enkrat že poskusili, pa se je sfižilo. Dvajset let nazaj smo se osvobodili te diktature. Nočemo še enega takega bolnega eksperimenta!
Foto: Aleš Čerin
