Stane Granda: Konec vojne ali zmaga?

3
584

Stane Granda: Konec vojne ali zmaga? Foto: Klaus Vladimir KlisKonec vojne, ki je kot taka nenormalno stanje družbe, je ravno zaradi tega bil za vsakega človeka, tudi tistega, ki ga je občutil kot novo okupacijo, velik prelom. Vojno je treba ocenjevati ne le v domačih razmerah, ampak evropskih in svetovnih, sicer takoj nasedemo zlorabam, ki jo prikazujejo kot partizansko zmago nad Nemci. Tudi o izidu vojne se ne velja prepirati. Ni ga mogoče primerjati s posameznimi bitkami in spopadi, ki lahko v daljši časovni perspektivi dobijo drugačen značaj.

Zmaga nad nacizmom zasluga Angloamerikancev in sovjetskih armad

Temeljna dejstva so povsem jasna. Če ima kdo na protipartizanski strani potrebo, lahko poudarja tudi spopad pri borovoljskem mostu, ki jim po vojaški plati ni v sramoto. Ker je zmaga nad nacizmom predvsem zasluga Angloamerikancev in sovjetskih armad, poudarjanje slovenskih in jugoslovanskih zaslug, ob vsem spoštovanju do žrtev in prestanega trpljenja, ni najbolj resno.

Poudarjati zmago, pomeni v današnjih razmerah predvsem poudarjanje zmage revolucije v državljanski vojni. Pri ocenah zgodovinarjev, pa je treba izhajati predvsem iz starih modrosti, ki pravijo, ‘da finis coronat opus’, to je da konec daje značaj opravljenemu delu in ‘abusus non est usus, sed corruptela’ – zloraba ni uporaba, ampak pokvarjenost. Problem razpravljanja o koncu vojne ali zmagi, poudarjanja enega ali drugega, pri Slovencih ni stvar faktografije, ampak glede na vse, kar se je dogajalo, humanitete, odnosa do svetosti življenja na eni in ideološke pripadnosti na drugi strani.

Vir: Povzetek razprave dr. Grande znanstvenem posvetu v prostorih Državnega sveta RS z naslovom  LETO 1945-70 LET POTEM, ki je ob 70 letnici konca druge svetovne vojne potekal v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo, Nove slovenske zaveze, Slovenskih katoliških izobražencev in Zbora za republiko.  

3 KOMENTARJI

  1. To je to.

    Ko bi tedanja komunistična partija imela v mislih osvoboditev Slovenije po zdravi pameti s čim manj žrtvami, bi počakala, da svoje storije mednarodne zahodne vojaške sile in Rusija, ne pa da je zasledovala le svojo slo po oblasti in na ta način povzročila na desettisoče nepotrebnih žrtev in uničenje velikega dela slovenske kulturne dediščine ter onemogočila vzpostavitev demokracije.

    Če primerjamo zlo, ki ga je storil okupator z zlom, ki ga je storila komunistična partija, lahko zaključimo, da je slednje zlo imelo zaradi dolgotrajnega delovanja še hujše negativne posledice za slovenski razvoj.

    Imamo dvoje vrst okupatorjev: zunanjega in notranjega.
    Notranji okupator je bila komunistična partija, ki je izvajala teror nad drugače mislečimi, torej nad tistimi, ki so si prizadevali za demokracijo.
    Notranji okupator je vedno hujši, ker ga je težje premagati, saj ni mogoče uporabiti nasilna sredstva kot do tujega okupatorja.

    Če primerjamo zlo, ki ga je povzročil okupator

  2. Zadnji stavek, glede faktografije drži. Problem pa bo gledati na zgodovino skozi humaniteto ali tudi skozi svetost življenja. Ostane nam ideološka pripadnost. Ostane nam politični pogled. Zmaga krivice, zmaga utopije, zmaga zasužnjevanja. To moramo obžalovati in tega se lahko samo sramujemo, da je trajalo in še kar traja. Proti temu vpije prelita kri. Potem ne bo prelita zaman. Ne moremo pa s krvjo politično obračunavati med seboj, ali celo meriti velikosti zla. V tem ni prihodnosti, razen lastnega groba.

  3. Če je res to o demokraciji, potem so ti drugi sanjali o neki drugi utopiji. Ki se je potem tudi res utopila, da o njej komaj lahko sploh govorimo. In še danes se ta “demokratična stran” skuša ponašati z neko super demokracijo, ki je niti švicarji ne zmorejo. Otročje in brez pameti.

Prijava

Za komentiranje se prijavite