Pred 69 leti, 5. marca 1953, so v Moskvi naznanili, da je umrl sovjetski diktator Josip Visarionovič Stalin, ki je skupaj z Leninom kriv za smrt milijonov nedolžnih. Umrl je v 74. letu starosti že nekaj dni pred tem datumom zaradi možganske kapi.1
Srbsko zunanje ministrstvo je izdalo zbornik nekoč tajnih dokumentov o odnosih Jugoslavije in Sovjetske zveze
Stalin je bil strah in trepet vseh, ki so si drznili samo misliti drugače kot uradna politika
Zunanje ministrstvo Republike Srbije je objavilo zbornik dokumentov pod naslovom: Jugoslovensko-sovjetski odnosi 1945–1956, Beograd 2010. V zborniku je objavljena vsa diplomatska korespondenca obeh vpletenih strani. V uredniškem odboru so sodelovali tako srbski kot ruski diplomati in arhivisti.
Dokumenti so bili v svojem času tajni, sovjetski so postali javni šele po koncu Sovjetske zveze in so danes dosegljivi v arhivih in raznih publikacijah. Enako velja za jugoslovanske.
Zgolj kot zanimivost objavljamo drobec iz te obsežne zbirke. V tej korespondenci so predvsem v zgodnjem povojnem obdobju udeleženi tudi Slovenci – politiki in diplomati.
Objavljamo odlomke iz pogovora, ki sta ga imela podpredsednik sveta ministrov Jugoslavije Edvard Kardelj in Josif Visarionovič Stalin v Moskvi leta 1947. To je bil še čas, ko je bila Jugoslavija najzvestejša prijateljica Stalinove Sovjetske zveze. Na vseh področjih je sledila zgledu in navodilom kremeljske politike. V stikih z visokimi politiki se čuti nekakšno pokroviteljstvo sovjetske strani, ki so ga jugoslovanski sogovorniki hočeš nočeš sprejemali. To jim ni bilo težko, saj je bil Stalin zanje nezmotljiv voditelj komunističnega sveta. V poznejšem obdobju po dokončnem prelomu se je seveda vse spremenilo.
Članek je le bežen vpogled v tedanje dogajanje in nima nobene politične konotacije
Poročilo o pogovorih podpredsednika sveta ministrov FNRJ Edvarda Kardelja s predsednikom sveta ministrov ZSSR J. V. Stalinom (Prim. navedeno delo str. 175–184):
Prisotni še: Vjačeslav Molotov, zunanji minister ZSSR, Stanoje Simić, zunanji minister FNRJ, V. Popović, veleposlanik FNRJ v Moskvi.
Moskva 19. aprila 1947
Objavljamo dele daljšega pogovora, predvsem tiste dele, ki se nekoliko dotikajo Slovenije.
Stalin: Ste že dolgo časa v Moskvi? Kako živite?
Kardelj: Okoli tri tedne. Dobro živimo. Vsak dan hodimo v gledališče.
Stalin: Koliko Slovencev je v Jugoslaviji?
Kardelj: Milijon in pol.
Stalin: Koliko pa jih je izven Jugoslavije?
Kardelj: Več kot pol milijona.
Molotov: Jih je še pol milijona izven Jugoslavije? Koliko jih bo ostalo v Italiji in Trstu? Po vaših podatkih jih je na Koroškem okoli 180 tisoč.
Kardelj: Izven meja Jugoslavije jih bo okoli pol milijona. Na Koroškem računamo, da jih bo okoli 120 tisoč.
Stalin: Kaže, da so Slovenci nagnjeni k raznarodovanju (orig.»denacionalizaciji«).
Kardelj: Da, proti Nemcem, a proti Italijanom ne. Pred nekaj desetletji je bilo v Ljubljani in Mariboru več Nemcev kot Slovencev.
Stalin: Mesta v tem pogledu ne igrajo odločilne vloge. V preteklosti, na primer, je bila Riga čisto nemško mesto. Po osvoboditvi so skoraj povsem izginili. Pri tem je glavna vas. Kmetje so v tem pogledu močan faktor, so uporni in se na razne načine prebijajo v mesta.
Kardelj: Da, vi ste o tem že pisali.
Stalin: Koliko pa je Srbov?
Kardelj: Okoli pet milijonov in pol.
Stalin (se smeji): Skupaj s Črnogorci?
Kardelj (se smeji): Da, s Črnogorci in brez njih. Črnogorcev je okoli 300 tisoč. Ta naš ambasador je Črnogorec.
Molotov (se smeji): Bojevito ljudstvo.
Kardelj: V naši vojski je največ generalov Črnogorcev.
V nadaljevanju je stekel pogovor o Albaniji.
Ob koncu daljšega razpravljanja o drugih zadevah se je Kardelj zahvalil Stalinu: Velika vam hvala. V tem razgovoru smo veliko pridobili.
Stalin: Ni se treba zahvaljevati. Še nič niste dobili. Kdaj se mislite vrniti domov?
Kardelj: Čez nekaj dni.
Stalin (obrnjen k Molotovu): V tem primeru bi se lahko še enkrat srečali.
Molotov: Da to bi bilo dobro.
S tem se je pogovor zaključil, trajal je eno uro in dvajset minut.
Kot zanimivost še drobec o kulakih
Zabeležka o pogovoru veleposlanika ZSSR v FNRJ A. J. Lavrentejeva z maršalom Josipom Brozom Titom na Brdu.
14.–15. avgusta 1947
V začetku je tekla beseda o odnosu z Albanijo, potem pa je Lavrentejev zapisal: »Vprašal sem Tita, kako teče odkup žita. Tito je odgovoril, da zaenkrat to v redu poteka, a da se kulaki2 že politično upirajo. V Vojvodini so morali sprejeti administrativne ukrepe: aretacije posameznih kulakov in denarne kazni.
Premier Slovenije Miha Marinko, ki je bil prisoten, je povedal, da se v Sloveniji odpor kulakov kaže v tem, da ne oddajajo vsega žita, ki je predvideno za oddajo, in da te oddaje zavlačujejo, čeprav so količinsko majhne. Da bi pokazali svoj protest, posamezni kulaki prinašajo po tri, dva in celo po en kilogram žita.
Na Hrvaškem so bili po Titovem sporočilu zaradi članstva v teroristični organizaciji obsojeni štirje katoliški duhovniki. Dva od njih sta bila obsojena na smrt z ustrelitvijo.«
Opombe:
1 O smrti Stalina je bilo že veliko napisanega. Obstaja ogromno literature in dvomljivih zapisov o tem dogodku, ki so ga po pisanju Solženicina v Gulagu in tudi zunaj njega nekateri proslavljali, po drugi strani pa je bila smrt »ljubljenca narodov, začetnika filozofije in genialnega voditelja naprednega človeštva …« za mnoge nepredstavljiva katastrofa. Nekaj podobnega se je dogajalo leta 1980 v nekdanji Jugoslaviji ob smrti Josipa Broza.
2 Kulaki: bogati kmetje. V ZSSR so jih po revoluciji razlastili in postrelili ali poslali v izgnanstvo. V Sloveniji pa takih kmetov skoraj ni bilo, zato je ta opazka toliko bolj nesmiselna in kaže na slepo posnemanje sovjetske strani.
