SSKJ – Lenin je mrtev, Gramsci deluje

31
446

druzinski zakonikKristjani nismo po juhi priplavali.* Za seboj imamo 2000 let družbene in kulturne izkušnje. 2000 let izkušnje takorekoč tehnične rabe jezika in oblikovanja pojmov. Dobro vemo, da lahko ena besedica na dolgi rok premakne goro. L. 325 se je pod budnim očesom cesarja Konstantina odvil koncil v Niceji. Zavrtel se je okrog grške besede homooúsios, ki jo slovenimo enega bistva. Ali je Sin enega bistva z Očetom? Niceja je rekla, da je, in še danes vsako nedeljo po naših cerkvah tako recitiramo. Na efeškem koncilu, nekaj let pozneje, so škofje razpravljali, ali se sme Marijo imenovati Mati božja (gr. Theotókos). Bilo je vroče. Med razpravljavci je prišlo celo do klofutanja. A zmagalo je, da Marija sme biti imenovana Mati božja.

Nicejsko in efeško dogajanje se je verjetno že takrat komu zdelo črkarska pravda. Vendar brez umestitve teh dveh besed v krščanski kredo, bi ne bilo zahodne civilizacije, kot jo poznamo. Besedici homooúsios in Theotókos sta namreč povezali človeško in božje počelo v eno na način, kot ni storila nobena civilizacija prej ali potem.

V primeru polemike, ki se je dvignila ob definiciji družine v novem Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), zato ne bom nasedel tistim, ki pravijo, da gre za nepomembno črkarsko pravdo in za še en izbruh hipersenzibilnih klerikalcev. Že zato ne, ker tudi avtorji te definicije v SSKJ niso vpisali nepremišljeno in mimogrede. Definicija je preveč v skladu s teorijo spolov (an. gender theory), preveč je ideološko korektna, da bi lahko govorili o nenačrtnosti in nepremišljenosti.

Očitno se poleg nas kristjanov še kdo zaveda daljnosežnih posledic milimetrskih premikov v besedah in pojmih. Jezik je tudi zanj polje prihodnjih pravnih in političnih zmag. Ne nazadnje je jezik in kulturo kot strateško polje revolucije označil že Antonio Gramsci, italijanski marksistični teoretik in lingvistik izpred druge svetovne vojne. Zakaj bi družbeno spremembo ustvarjali z revolucionarnim nasiljem, če pa jo lahko dosežemo preko monopola nad jezikom, kulturo, mediji in humanistiko? Lenin je mrtev, Gramsci deluje. Moderna levica za svoj uspeh ne potrebuje nergaških sindikalistov, niti ne delavstva na svoji strani, njena udarna pest so služabniki besede tipa sociolog, učitelj, novinar, piarovec.

Gramsci
Antonio Gramsci (1891-1937), eden
najvplivnejših marksističnih mislecev.
(foto: Wikipedia).

Razumem in simpatiziram z akcijo pro-family aktivistov iz 24kul.si, ki promovirajo bojkot Slovarja slovenskega knjižnega jezika. A slednjega ne bom vrgel v smeti. Iz praktičnih razlogov: naročil sem ga, plačal in poštar ga je dostavil še pred naznanilom bojkota. Iz moralnih razlogov: zaradi enega madeža ne bom vstran vrgel cele obleke. Z umazano vodo, ne vrzi vstran tudi otroka, pravijo Italijani. Za Cankarjevo založbo si bom izmislil kakšno drugo kazen. Recimo, da jaz – ki sem eden izmed tistih izumirajočih, ki mesečno precej več evrov kot za telefon in internet potrošimo za nabavo novih knjig – naslednjih pet let ne bom kupil nobenega njenega produkta.

Razumem, čeprav idejno ne simpatiziram z njimi, homoseksualne aktiviste, ki hočejo tudi za svoje skupnosti uporabiti klasično besedo družina. Jezik je živ, besede v njem rastejo, umirajo, se debelijo in hujšajo. In še, če parafraziram papeža: Kdo sem jaz, da bi sodil homoseksualčevo rabo besed?! Ne razumem pa in se mi hudo upira dvoje: 1. zvijačnost v postopku; 2. ideološka likvidacija zakonske zveze kakor tudi očetovstva in materinstva.

Najprej zvijačnost. Ne morem se otresti občutka, da je nekdo zlorabil položaj. Ne govorim o političnem in formalnem položaju, temveč o profesionalnem in moralnem položaju. Nekdo je imel priložnost in moč vriniti svoje prepričanje v tako imeniten in merodajen dokument, kot je SSKJ, ter brez zadržkov to tudi storil. Tiho, tiho, da bi nihče ne opazil. Po gverilsko: vrzi bombo in se potuhni. Katoliški krogi, ki vendarle imamo veliko za povedati o družini, ki imamo več cerkva Svete Družine, ki se ponašamo z več družini posvečenimi civilnimi združenji in, nenazadnje, katerih osrednje glasilo se imenuje Družina, smo bili, jasno da, izključeni. Saj ne pričakujemo vključenosti v smislu, da bi moral kak katoličan po politkomisarsko bedeti nad sestavljanjem SSKJ. Pričakujemo pa vključenost v smislu uvidevnosti, spoštovanja ali vsaj faktografskega upoštevanja katoliške stvarnosti.

In niso v prvi vrsti katoliška pričakovanja. Pomislimo na tisoče in tisoče vsakdanjih uporabnikov in sotvorcev slovenskega jezika, za katere je družina tudi čisto po lingvistični plati pač foter, mati, deca! Ekipa SSKJ je to večinsko rabo neprofesionalno in zvijačno pomendrala. Domnevam, da – kakor je ta leta v modi – v imenu pravic neke manjšine. Tolaži me, da ima zvijača, podobno kot njena sestrična laž, kratke noge.

Sigmund Freud (1856-1939): "Ne bi vedel za kakšno otroško potrebo, ki bi bila  po moči enaka tisti, ki jo imajo otroci po očetovi zaščiti."  (Foto: Max Halberstadt - 1921, Wikipedia).
Sigmund Freud (1856-1939): “Ne bi vedel
za kakšno otroško potrebo, ki bi bila po moči
enaka tisti, ki jo imajo otroci po očetovi zaščiti.”
(Foto: Max Halberstadt – 1921, Wikipedia).

Najbolj zaskrbljujoč je izbris poprejšnje definicije, po kateri je bila družina zakonski par z otroki ali brez njih. S homooúsios in Theotókos smo ustvarili trdno podlago za zahodni humanizem, kaj pa dolgoročno ustvarjamo z eden ali oba starša ter z partner? Beseda Theotókos se je na efeškem koncilu nekaterim zdela bogokletna. Dandanašnji so za nekatere heretične in nevarne besede zakonca, oče in mati. Bosta izbris zakonske zveze ter pozaba očetovstva in materinstva – najprej v uradnem jeziku, nato v prakticiranem, nato pa … – naznanila zarjo končno svobodnega in srečnega človeštva, ali pa smo na poti v dekadenco, kot je še ni bilo? Denimo hrepenenje po očetu. Če ne verjamete meni, verjemite vašemu Freudu: gre za silo, ki vzpostavlja civilizacijo. Ko se ležerno poigravamo s to silo, ko se norčujemo iz nje in jo podredimo naši trenutni politični kaprici, zgolj pripravljamo povratek očeta – ampak tistega temnega in nasilnega očeta. Evropski najstniki, ki v želji po smislu in potrditvi simpatizirajo z ultrapatriarhalno in tiransko Islamsko državo so znamenje.

* Gornje besedilo je bilo objavljeno kot pro et contra v Večeru 18. 10. 2014, str. 10., na temo definicije družine v novi izdaji SSKJ ter pobude 24kul.si, naj bojkotiramo slovar. Drugačna stališča od mojih je zagovarjal dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec. Najina prispevka sta bila objavljena pod skupnim naslovom Slovenščina ideologizirana? Slikice in napisi pod njimi so dodani na tem blogu.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


31 KOMENTARJI

  1. Kakšna stališča zastopa dr. Kozma Ahačič? Menda je jezikoslovec na Univerzi, je protestant in je bil tudi sodelavec Tretjega dne. Ali lahko še od njega dobimo mnenje.

    S Cestnikom se strinjam. Nekaj podobnega govori dr. Justin Stanovnik, da so komunisti ugrabili in zlorabili jezik, pomen besed, okupirali so besede, pojme, jih spremenili v svojo ideološko monopolno tvorbo.

    Ni jim več treba vladati avtoritarno v tem fevdalnem aparthaidu. Saj se ljudje že sami cenzurirajo in skušajo biti politično korektni, da jih kolektiv sprejme, da obdržijo službe itd.

  2. Nisem poznal tematike, tako da sem šel pogledat na 24.kul; če prav razumem je problem tole:
    “Do sedaj je bila družina razumljena kot skupnost zakonskega para z ali brez otrok oz. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi. V novem SSKJ pa je v slovarskem sestavku kontroverzna razlaga pojma družine. Avtorji so družino po novem opredelili kot “skupnost enega ali obeh staršev z otroki”, čemur sta dodani enostarševska in istospolna družina.”

    Res ne vem, zakaj bi bila takšna razlaga kontroverzna? Kot prvo vključuje enostarševske družine, ki so pač zelo pogosta realnost (tako da sem presenečen, da takšne oblike družine ni bilo v prejšnih izdajah).
    Kot drugo pa bi lahko, ko se bo legaliziralo istospolne poroke, prvotna definicija veljala tudi za homoseksualne družine (zakonska skupnost z otroki). Torej so v novi izdaji največ pridobile enostarševske družine.

    Iz članka:
    “In niso v prvi vrsti katoliška pričakovanja. Pomislimo na tisoče in tisoče vsakdanjih uporabnikov in sotvorcev slovenskega jezika, za katere je družina tudi čisto po lingvistični plati pač foter, mati, deca!”
    In družina še vedno ustreza tej definiciji. Ne pride mi na misel, na kakšen način so lahko te tisoči prizadeti, če se definicija razširi in se preko vključitve novih skupin zgolj utrdi. Sam poznam par starejših žensk, ki so proti tedanjim standardom kot samohranilke “spravile gor” kar nekaj odličnih ljudi. In čeprav niso kazale, jih je vedno prizadelo, da se je na njih gledalo kot nekaj manjvrednega, nekaj kar ni družina.

    • S tem ko se definicija družine razširi se hkrati tudi spremeni. Nova definicija negira biološko komponento družine. Za človeški razvoj mentalno trdnost, človek potrebuje rodovnik, zavest od kod prihaja, kod so njegovi starši. Dosedanja definicija družine je vsebovala te komponente. Starša sta bila oče in mati, otroci, ki so bili v reji ali posvojeni niso izgubili sled za svojimi straši. Tudi če ne poznajo bioloških staršev, lahko v odraslih letih odkrijejo to, ko rešujejo svoje travme lastnega izvora.
      Nova definicija nasprotno začenja otroško življenje brez rodovnika: otrok lahko prijaha v skupnost dveh odraslih oseb od anonimnih staršev iz banke semen neznanih moških. Torej nov pomen družine negira temeljno komponento lastnega izvora, brez katere se človek degradira v potrošniško žival.

      • Priznam, da o celotni zadevi ne vem veliko, vendar se mi zdi vaše izvajanje malo pretirano. Če ne drugega je možno “življenje brez rodovnika” kot ste ga opisali tudi pri originalni SSKJ definiciji. Dve odrasli osebe preko semenske banke dobita dojenčka; po obeh definicijah sta kot skupnost staršev in otroka pač družin.

        Prav tako ne vem, na kakšen način lahko povežete razširjeno definicijo družine z nezmožnostjo posvojenih otrok da zvedo, kdo so njihovi biološki starši?

        • Problem je v tem, da pojem druživa predstavlja starša in otroke. Ko rafiniramo družino straši niso več po definiciji starši. Lahko so to ljudje, ki so na trgu kupili otroka in zaradi teh sicer zelo obrobnih primerih (za enkrat) je potrebna zaščita pojma družine. Tudi na balkonu postavimo ograjo zaradi mejnih primerov, da se obvarujemo eventualne nesreče. Na splošno pa balkon ne potrebuje ograje.
          Da je problem iskanja svojega porekla, ljudi ki niso poznali očeta zelo travmatičen je znano. V Evropi obstaja močno gibanje ljudi ,ki so rojeni pod kod X, ko je identiteta darovalca semena varovana. Enako velja za matere, ki ob rojstvu zapustijo otroka. Skratka človek vse življenje išče svojo identiteto tudi v svojem poreklu. Nova definicija družine bazira na drugačni definicija starša, ko podobno enako, kot pri teoriji spolov, ker spol ni biološki ampak sociološki, tako straši postanejo tisti, ki vzgajajo otroke, ne tisti, ki jih rodijo. Gre za izničenje biološke komponente. Povezanost otrok in staršev pa je zgolj biološka vez, kajti tudi slabi starši še vedno ostanejo straši. Starši, ki so reditelji pač nimajo te vezi z otroci, ki pa je temelj človekove osebnosti.

          • Zakaj tako poudarjeno bramba nespremenljive kategorije družine, namesto uveljavljanja recimo otrokovih pravic?

            Slednje je bolj univerzalno, saj vsi otroci niso vrženi v družino tipa oče + mati + deca, nekateri kasneje to obliko izgubijo, ostane jim nekaj drugačnega.

            V tekmi naravnost proti vključenosti, univerzalnosti z etičnega stališča naravnost gladko izgubi. Še prav posebej od Kristusa naprej.

          • Mislim, da zato, ker otrok ne more uveljavljati nobenih pravic izven družine. Pravice staršev so pravica otrok in ne obratno.

  3. Danes posebej v urbanih okoljih veliko ljudi živi samih v stanovanjih s psom ali mačko. Verjetno bi tudi mnogim od njih psihološko godilo, da njihovo skupno življenje z živaljo opredelijo kot družino. Zakaj torej SSKJ ni ustregel tudi njim z definicijo družine, če imajo družbeno inkluzivnost za vrhovno vodilo? Zakaj torej njih inkluzivistični reformatorji jezika vendarle diskriminirajo?

    Tam kjer družina v zavesti ljudi ni več, kar je naravno: mama, oče in otroci, tam ni razloga, da ne bi bila družina karkoli. Karkoli je pa sinonim za razvrednotenje. Morda je to razvrednotenje tudi skriti ( avtodestruktivni) namen.

    Naša civilizacija je zrasla na tradicionalni družini kot njeni temeljni celici. Brez nje ne bo obstala.

    • Me spominjajo vaša vprašanja na debate, ki jih imamo včasih glede istospolnih porok in te ljudje izzovejo; če se lahko poročita dva moška/ženski, zakaj ne še moški/mačka ali močki/puding? Argument je butast in žaljiv; ne toliko do homoseksualcev kot do vseh poročenih ljudi, saj je zakon (tudi v sekularnem smislu) potrditev ljubezni in zaveza skupnega življenja.

      Primerjava takšnega razmerja z človeško-živalsko skupnostjo je zato popolnoma neustrezna, tako glede zakonskega kot družinskega življenja.

    • Morda zato, ker psi, mačke niso ljudje? A je res tako težko na nekaj tako samoumevnega pomislit?

      Še dobro, da nisi za primer vzel kar pohištva.

  4. Če bi se država umaknila iz subvencioniranja družin,
    bi 99% teh problemov odpadlo. To so problemi, ker izhajajo iz socialističnega mišljenja, da mora država vsem pomagati.

    Ljudje hočejo pristaviti svoj lonček, da bi dobivali subvencije: za homoseksualne “družine”, za enostarševske družine ( ki jih večino opranih jemlje za samoumevne – ker postajajo ti odnosi prevladujoči in so že v osnovi zelo škodljivi za otroka), za družino enega čudaka s psom ali mačko.

  5. Vsa ta zgražanja v zvezi z prenovljeno definicijo pojma družine v SSKJ so pihanje v veter.

    Veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je v osnovi iz leta 1976, torej je bil sprejet še v času SFRJ in ki ima na življenje ljudi veliko bolj konkreten in večji vpliv kot nek SSKJ, že desetletja določa, da je “družina življenjska skupnost staršev in otrok…”. Tako da v praksi zakonska zveza pri tem ne igra nobene vloge več. Tako da novi SSKJ očitno v tem primeru ni naredil nič drugega kot pomen pojma družine prilagodil temu, kar v družbi de facto velja že vsaj skoraj 40 let.

  6. Govoriti o istospolnih družinah je totalna bedarija. Zakonska zveza je v temelju heteroseskualna, njen smisel je v poenotenju različnosti moškega in ženske, ker ta enotnost ni očitna. Pri istospolnih ni tega temelja. Ravnotako pri istospolnih ni razloga, da ne bi recimo trije stopili v tako zvezo, medtem ko to šteje za kaznivo dejanje pri zakonski zvezi.
    Smiselno ni mogoče najti nobene povezave med istospolno zvezo in zakonsko zvezo.

  7. Pa bi 24kul recimo Sveto Družino sploh pripoznali kot družino?

    Zakonska zveza je bila menda nekonzumirana in tako vprašljivo veljavna (to je danes po cerkvenih zakonikih razlog za izničenje, kar menda pomeni, kakor da zakona nikoli ni bilo), mati je rodila dete kar brez sprejetih sklepov efeškega koncila, oče je bil hkrati odsoten, kot vseprisoten, zraven pa je svetil še nek možakar dobre volje namesto očeta.

      • Tule je mogoče malo preveč sarkazma o štemplju efeškega koncila, kaj sme pisati v osebni izkaznici. Brez tega Marija pač ne bi bila Mati Božja.

        Ali pa tudi ne, saj je zelo podobno, brez štemplja kul24 mama, tata, dete in pa snop koruze pač ne bodo družina.

        Trapanje pa je recimo zame izjava, da lahko otroci pravice uveljavljajo samo v družini, torej da so sirote brez pravic in zlorabam v družini rečemo norma.

          • Ne razumeti je mogoče tudi brez naloge.

            Zato sprašujem lokalnega filozofa, kaj je bolj etično, se zavzemati za družino, ali za otrokove pravice

            In sprašujem lokalne varuhe postave, ali je po njihovi definiciji Sveta Družina sploh družina?

            Pričakujem pa več paranoje, kot pa odgovorov.

    • Ne razumem dileme glede otrokovih pravic. Idealno okolje za otroka sta ljubeča oče in mama. V manj idealnih okoljih se poskuša temu idealu približati, kolikor se da. Seveda si želimo teh invalidnih okolij čimmanj.

      Glede dileme o Sveti Družini bi bilo pa vsekakor zanimivo slišati kakšno strokovno mnenje.

      • Pravica do odraščanja v kar se da spodbudnem okolju gre otroku in nikomur drugemu (nihče recimo nima prednostne pravice do posvojitve otroka, “vrstnega reda” pri tem in podobno). Če je to okolje družina, v katero je bil rojen, ali pa vsaj en od roditeljev dobro skrbi zanj, potem tako navadno ni problemov. Kadar pa tega ni, potem mu je potrebno poiskati najprimernejše okolje zanj. Prekladanje med rejniki do polnoletnosti recimo ni vedno najboljše okolje za otroka, ki rabi in si želi stabilnosti in čustvene pripadnosti.
        Skratka naslovnik pravic ni družina po takšni ali drugačni definiciji, ampak otrok, tudi kadar nima družine in je prepuščen recimo “tetam” iz CSD. Pravica je tako univerzalna, ne glede na družinski ali kakšen drugačen status. Vse morebitne olajšave in spodbude gredo otroku in z otrokom in so v primeru zlorab tudi iztožljive.

        • Antropološko, psihološko ali kakorkoli drugače gledano je najbolje za otroka zdrava družina, to je moški + ženska + otroci. V takem okolju otrok najbolj uravnoteženo dobi, kar potrebuje.

          Seveda je potrebno nekaj pojmov okoli zdrave družine še razčistiti, ampak dolgoročno je to za naše otroke najbolje. Sicer vse skupaj vodi k večji atomiziranosti in ranljivosti družbe. Ranjena družba je veliko bolj vodljiva, tako s strani države, kot korporacij.

          Kolikor opažam v svoji okolici, problema s sirotami sploh ni. V resnici je v vrsti za posvojitev je veliko zelo kvalitetnih družin, ki ponavadi tudi prednostno dobijo otroka. Mogoče je problem s starejšimi otroki, ampak dvomim, da homoseksualci ciljajo nanje.

          • To je problem naše politike rejništva. Ne predstavljam si, kako bi alternativne oblike skupnosti pomagale pri rešitvi tega problema.

            Treba je ločiti med posvojitvami in rejništvom. Ti si govoril o posvojitvah.

            Zakaj je huje, če je veliko dobrih družin v vrstah za posvojitve?

          • Huje je, ker N. Mikić pravi, da je večkrat izrazila željo, da jo dajo v posvojitev, pa je bila 12 let v rejništvu.

            In nihče ni omenil kakšnih alternativnih oblik skupnosti kot rešitev (ali kakorkoli drugače), govorili smo o uveljavljanju pravic otrok brez družine (in alternativnih oblik skupnosti), kot etično morda boljši alternativi poudarjanju družine in pravic vezanih na družino (kar pa družine seveda nikakor ne razvrednoti).

  8. SSKJ je prežet s komunizmom. Jaz imam tistega od DZS leto 1994 in zaradi tega je tudi zadnji, ki sem ga kupila. Če se malo poigramo in pogledamo
    Npr beseda:
    ,,partija,, : politična organizacija, stranka; zlasti komunistična: partija je imela odločilno vlogo med NOB. (Kjub temu, da je to očitno vsem jasno na zatožni klopi ni bilo nikogar od članov, ki bi odgovarjali za pomor nesojenih).
    ,,Partizan,, in vse izpeljanke: povsod je v povezavi s pogumom, junaštvom borbenostjo,… ujeti partizani niso ničesar izdali,….
    pribesedi ,,domobranec,, je povsem drugače: Nad dolino so zagospodarili Nemci in Domobranci.
    volíti vólim … / voliti komunistično, socialistično stranko (pri vseh tavžentih strankah so se spomnili ravno te?
    V glavnem: ,,Na zahodu nič novega,,

  9. Vse čestitke p. Branku Cestniku za njegov trud in obveščanje slovenskih vernikov o tem kaj se dogaja danes v svetu.
    Skrbi pa me, ker je praktično p. Branko Cestnik edini, ki spremlja cerkvene zadeve tudi na svetovnem in predvsem evropskem nivoju. Kaj se je zgodilo s TEOF, da smo izgubili vse pronicljive mislece, ki so bili včasih slovenski cerkvi pastirji in skrbeli za njeno duhovno povezanost z vsem katoliškim občestvom?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite