Srenja kot Slovenija ne rabi prestolnice. Rabi farovž.

V prvem členu (osnutka) manifesta Komunističnega foruma SD je zapisano: »Vsak ima pravico, da si zgradi lastno mesto pod soncem.« Pogovor s soavtorjem manifesta in članom foruma, profesorjem za estetiko in direktorjem Mirovnega inštituta Levom Kreftom je objavljen v časniku Delo.

Povzemamo nekaj zanimivejših vprašanj in odgovorov.

Smo bili lani res tako nevljudni in komu nalašč preprečili, da si zgradi mesto pod soncem?

Pri tem navidez liberalnem geslu je pomembna uporniška gesta, ki je značilno mestna oziroma urbana. Šele v mestu dobiš možnost svobodne izbire lastnega življenja. Zato velja tudi stara resnica, da mestni zrak osvobaja. Ko je bila Ljubljana podeželsko gnezdo, si nisi mogel samostojno izbrati življenja; vse je bilo določeno, urejeno po pravilih podeželsko razmišljujoče večine. Ni mit, res je bilo včasih vse zaprto že ob desetih zvečer. Le kmečko ohcet smo imeli, ki pa je sem sodila kot zajec na boben. Možnost izbire je rezultat dolgih urbanih bojev, ki jih je zdaj treba nadaljevati v boj, da živiš, ne da bi izkoriščal druge ali pustil, da drugi izkoriščajo tebe. Osnovna poanta manifesta je neposredna pravica do lastne izbire, ki vključuje pravico do neprofitnega in neizkoriščenega življenja in omogoča obstoj avtonomnih con.

Polagate kaj upanja v sindikate?

Sindikati imajo hibo. Res so se zavzeli za delavce migrante, vendar bolj zaradi nelojalne konkurence domačinom. Moram pa reči, da kljub temu predstavljajo resno politično silo, zame so tudi edina prava politična stranka leve struje. Mi se recimo nismo odločili za ustanovitev stranke, raje za forum, ki bo nerviral socialno demokracijo, bo pa podpiral vsa gibanja, vključno s sindikati.

Lahko delavstvu stojijo ob strani angažirani umetniki? Nimamo Brechta in Majakovskega. Koga pa imamo?

Metelkovo. Kakršna koli že je. Še bolj radikalen je Rog. Opaziti je, da je propustnost za radikalne pristope v umetnosti višja kot marsikje drugje. To se kaže tudi v dejavnosti Delavsko-punkerske univerze, pa v študentskih časopisih, kakršna je Tribuna, ali v Re-artikulaciji, ki jo izdaja skupina Marine Gržinić. Vsi programi so podsubvencionirani in verjetno bi se kot nekdanji študenti počasi že morali zateči na buržujske pozicije, vendar vztrajajo v poziciji, ki je radikalna, ostra, zanimiva in ustvarjalna.

Česar njihovi starejši kolegi, someščani še nimajo na pretek? Kako si v tem smislu razlagati pobudo o obuditvi kmečke ohceti?

Ne bi imeli raje kmečko-gejevsko-lezbične ohceti? Če bodo končno sprejeli družinski zakonik, zakaj pa ne? Parada, recimo, ni zelo atraktivna, je zgolj vsakoletni politični znak prisotnosti, ki se izteče v kamenjanje, pretepanje, konflikte. Ah, Ljubljana je v bistvu pol urbana in pol podeželska.

Toda zakaj nas nihče ne mara? Zakaj smo trni v peti prebivalcem drugih mest in voditeljem strank?

Ne marajo Ljubljane, ker majhna podeželska srenja, kakršna je Slovenija, ne potrebuje prestolnice, ampak farovž. Ko so v socializmu rekli, da kultura ni prioriteta, smo vedeli, da bo zacvetela. Tako bo z Ljubljano: zacvetela bo še bolj, če jo bodo imeli manj radi. Čez kakšno leto bi vendarle lahko preverili, kako se bo Maribor razvijal ob napovednih prireditvah. Mislim, da bo Ljubljana na boljšem, a ne zato, ker je prestolnica, ali ker se vanjo steka denar, ker se že leta in leta ne, ampak ker ima življenjsko moč. Maribor z večjimi težavami vzdržuje mestno življenje, poudarjam, mestno, urbanega namreč sam ne more.

Več: Delo

Foto: Drugi svet