Srednjeveška trilogija v Ljubljani

1

 

 

Umestitev_prvega_ljubljanskega_Škofa_Žige_Lamberga_leta_1463Slovenska starejša zgodovina je v javnosti pogosto zapostavljena, saj prevladuje zasidran predsodek o dolgočasnem, zategnjenem, zaostalem in pregovorno mračnem srednjem veku. Odprt vpogled v starejša poglavja narodne zgodovine pa nam ponuja precej drugačno podobo, polno dinamike in barvitosti. Nazoren primer za to je zgodba ustanavljanja ljubljanske škofije in imenovanje prvega ljubljanskega škofa pred natanko 550 leti.

Dinamično ozadje

6. junija 1463, torej pred natanko 550 leti, se je zaključila trilogija ustanovitve ljubljanske škofije. Tistega dne je namreč papež Pij II. Sigismunda Lamberga, iz znamenite kranjske plemiške rodbine Lambergov, imenoval za prvega ljubljanskega škofa. Lamberg je takrat ob zatonu »mračnega« srednjega veka živel bogato intelektualno in duhovno-versko življenje. Izobraževal se je v Italiji, kjer je v Padovi doktoriral iz cerkvenega prava, svojo humanistično izobrazbo pa poglabljal na cesarskem dvoru na Dunaju, kjer je bil dvorni kaplan in cesarjev miloščar. Tam je prijateljeval s slovitim humanistom Enejem Silviom Piccolominijem, kasnejšim papežem Pijem II. Anekdota o njunem prijateljstvu pa pravi, da je Lamberg Piccolominiju napovedal, da bo nekoč postal papež, ta pa mu je odgovoril: Če bom kdaj papež, te bom imenoval za škofa. »Prerokba« se je uresničila in Pij II. je Lambergu v Rimu osebno podelil škofovsko posvečenje.

Ustanovitev ljubljanske škofije v prvi vrsti ni bila posledica pastoralnih potreb, ampak geostrateških razmerij takratne družbe. Cesar in papež sta v štiridesetih letih 15. stoletja spletla zavezništvo, izhajajoče iz skupnih interesov, ki je nato trajalo skoraj 400 let. Papežu so stali nasproti zagovorniki omejevanja papeške oblasti v prid koncila, cesarjevo avtoriteto pa so slabili uporni vladarji državic, ki so sestavljale cesarstvo. Obema, prvemu kot glavi (zahodne) Cerkve in drugemu kot cesarju, je povrh tega pretila turška nevarnost. Med vplivnejšimi snovalci konceptov za reformo Cerkve in cesarstva je postopno prevladalo prepričanje o nujnosti sprave med papežem in cesarjem in njunega zavezništva, saj da je le papež lahko porok cerkvene edinosti in sta lahko le papež in cesar nosilca miru in enotnosti. Papež je takrat, da si je pridobil naklonjenost evropskih kronanih glav, slednjim podelil precej privilegijev in Habsburžani so tako dobili privilegij imenovanja domala vseh škofov v njihovih dednih deželah. Od takrat izvira izrazita nadvlada dvora nad Cerkvijo v habsburški monarhiji oz. t. i. državno cerkvenstvo, ki je trajalo vse do razpada monarhije. 

Nenaravna oblika nove škofije

Cesar Friderik III. (1440–1493) je imel na naši zahodni meji »odprto fronto« s smrtnimi sovražniki – Benečani, ki so od začetka 15. stoletja obvladovali Furlanijo in s tem tudi oglejskega patriarha, ki je bil vse od 9. stoletja cerkveni suveren južno od Drave. Cesar ni dovolil, da bi patriarh vršil jurisdikcijo nad ozemljem, kjer je bil on svetni vladar, zato si je prizadeval ustanovil škofijo, ki bi mu bila podrejena. Brez večjih težav bi na celotnem ozemlju oglejskega patriarhata, ki ga je obvladoval, ustanovil novo škofijo, kar je podpiral tudi papež, a cesar je imel drugačno računico. Na svojem ozemlju je želel imeti razdrobljeno škofijo, ki bi jo lažje nadzoroval in od tod nenaravna oblika nove ljubljanske škofije, ki je bila sestavljena iz šestih med seboj nepovezanih otokov. Poleg tega pa je želel, da bi bilo na habsburškem ozemlju še zadostno število župnij oglejskega patriarhata, da bi imel vpliv tudi na patriarha, kar bi mu še posebej koristilo, če bi Benečanom uspel odvzeti Furlanijo. Pogoji za ustanovitev nove škofije so dokončno dozoreli, ko je Frideriku III. uspelo priboriti dediščino za leta 1456 izumrlimi celjskimi grofi in ko je leta 1460 v Gornjem Gradu preminil opat tamkajšnje benediktinske opatije in je Friderik III. izposloval, kar ni šlo brez težav, da so bile posesti in premoženje benediktinskega samostan v Gornjem Gradu uporabljene za gmotno osnovo novoustanovljeni ljubljanski škofiji.

 

Škof Lamberg svetnik?

 

Prva naloga škofa Lamberga je bila uveljavljanje škofove jurisdikcije na župnijah novoustanovljene škofije, kar je bilo povezano s številnimi zapleti. Od svojih duhovnikov je zahteval stanu primerno življenje in njihove prestopke strogo kaznoval. Mnogo duhovnikov se je, da bi se izognilo kazni, umaknilo na župnije oglejskega patriarhata, kjer so lahko živeli svoje ustaljeno življenje. Novi škof je tudi od svojih vernikov zahteval vestno izpolnjevanje verskih dolžnosti. Zaradi strogosti so ga Ljubljančani celo tožili cesarju in kdo ve, morda od takrat izvira zamera, da ljubljanskim oblastem še danes ni mar za ljubljansko škofijo in da po Lambergu v Ljubljani ni poimenovana nobena ulica ali trg. Lamberg, razgledan humanist, v Ljubljani in Gorenjem Gradu sicer ni mogel uživati takega intelektualnega razkošja kot na Dunaju ali v Padovi, je pa še naprej ohranjal stike s svojimi prijatelji v tujini in se stalno izobraževal.

Umrl je leta 1488 v Ljubljani, po besedah Janeza Gregorja Dolničarja v »sluhu svetosti /…/ To je bilo potrjeno s silnim čudežem, ko so njegovo sveto telo v novejšem času, blizu sedanjosti, v kateri pišem, namreč 1674, ko so popravljali kor svete ljubljanske cerkve, našli  nestrohnjno, hkrati  s snežnobelim zagrinjalom tega svetnika, kakor bi bilo pravkar stkano. « Leta 1678 so sorodniki Lambergovo truplo prenesli v družinsko grobnico na grad Kamen, o njej pa danes na razvalinah gradu ni sledu.

1 komentar

  1. Zanimivo branje, je pa res, Ljubljančani so ena posebna sorta ljudi. Ulico bi imenovali po diktatorju,a Lambergu nič, v zahvalo, kar je naredil za to deželo.

Comments are closed.