Sredinskost spet na zemljevidu

Po vsakih volitvah se zasvojenci z njimi navdušeno vržemo na politični zemljevid Slovenije, kakršnega je izrisalo pravkar minulo glasovanje. Vsaj od leta 2008 pa do referenduma o družinskem zakoniku je bila slika dokaj statična. Na vzhodu je prevladovala desna, na zahodu leva sredina. Odkar je po letu 2006 Ljubljano začaral Jankovićev urok, je bila levica tako rekoč obsojena na uspeh, če že ni bila volilna udeležba izjemno nizka. Izjema so bili tudi »reformni referendumi« leta 2011, ko je takratna vladna večina že pokala po šivih.

Nov zemljevid Slovenije

V tem smislu je prvi krog tokratnih predsedniških volitev prinesel osvežitev. Seveda je bila določen dejavnik izrazito nizka volilna udeležba, kakršne na glasovanjih podobne teže Slovenija doslej ni poznala. Zato je vsaj teoretično še mogoče, da bo zemljevid čez tri tedne ponovno tak, kot smo ga vajeni. A navsezadnje nas je arbitražni referendum pred dvema letoma in pol naučil, da se je po Jankovićevem prvem uspehu začelo »standardno stanje« kazati že ob udeležbi malo nad dvema petinama volivcev, kar je per negationem potrdilo odločanje o družinskem zakoniku. Tokrat je kljub prihodu (še vedno nenavadne) skoraj polovice volilnega telesa na volišče prišlo od odmika od običajne slike.

Boruta Pahorja in Danila Türka res ločijo na pogled sorazmerno skromne štiri odstotne točke. Vendar daje izzivalčevemu uspehu precej leska dejstvo, da so se njegovi glasovi po Sloveniji razporedili precej enakomerneje in da si je predsednik omembe vredno razliko zagotovil samo v volilni enoti Ljubljana Center, sicer pa za las – z nekaj več kot odstotno točko prednosti – slavil le še v sosednji bežigrajski enoti. Kar pomeni, da Pahorju ni uspelo streti Jankovićeve premoči nad prestolnico, zaradi katere je volitve dvakrat izgubil Janez Janša. Še posebej izrazito je tehtnico v prid tekmeca, tedaj ravno Pahorja, nagnila leta 2008. Kljub temu je povsem izločil vpliv tega uroka na ostalo Slovenijo. Zaradi omenjenega ni zgolj pobral bolj ali manj jasne relativne večine v vseh preostalih šestih volilnih enotah (številka, ki se je nazadnje posrečila Janševim relativno davnega 2004, medtem ko so zmage liberalnih demokratov v vseh osmih volilnih enotah že prazgodovina). Praktično nikjer ni niti občutneje padel pod mejo tridesetih odstotkov, čeprav je samo v obeh »domačih« novogoriških okrajih dosegel absolutno večino.

Omejeni Türkov bazen

Predsedniku je po drugi strani slaba tolažba, da je kar v osmih volilnih okrajih že v prvo prepričal nadpolovično večino volivcev. Večina jih je namreč na širšem ljubljanskem območju. Seveda so zaradi svoje teže, pa tudi zato, ker je v njih volilo v povprečju več ljudi kot na državni ravni, poskrbeli vsaj za spodoben Türkov izid in za obvladljivo nasprotnikovo prednost. Ampak nasproti jim drugače kot pri Pahorju stoji cela vrsta okrajev, kjer ni za šefa države volila niti četrtina volivcev. Tu in tam kje še petine ni uspel prepričati. V tem smislu je izzivalec tudi z ozirom na drugi krog še v boljšem izhodiščnem položaju, kakor bi se dalo sklepati na prvi pogled.

Posebej pomembno je, da se je lahko z delno izjemo omenjenih ljubljanskih okrajev uspešno boril tako v značilno levih kot v značilno desnih okrajih. V slednjih je bil še uspešnejši. Z lepo prednostjo je zaradi svojega izvora slavil v okraju Ajdovščina in Milanu Zveru denimo povsem dihal za ovratnik v Ribnici in Mozirju. Tudi v drugem škofjeloškem okraju se je njegov zaostanek gibal v razumnih mejah. Po drugi strani je kot po tekočem traku osvajal relativne večine tam, kjer desna sredina običajno prevladuje, a manj izrazito, tako v Cerknici in Logatcu, na Vrhniki, v Šmarju pri Jelšah, Šentjurju ali Slovenskih Konjicah. Na neki način je v teh okrajih ponavljal zgodbo nekdanje Slovenske ljudske stranke iz leta 1996 in njenega predsedniškega kandidata Janeza Podobnika iz leta 1997, ki sta prav tako v teh okoljih beležila lepe uspehe.

Seveda ostaja predsednikovo močno orožje rezerva volivcev, ki jih prvič h glasovanju ni bilo. Razvidno je namreč, da je kljub povprečno višji udeležbi v »njegovih« okoljih ta v njih padla bolj kot v Pahorjevih. Po drugi strani pa ni verjetno, da bi lahko igranje na karto vnovične izrazite polarizacije volilnega telesa ustavilo val prodora sredinskosti, ki smo mu bili priča v nedeljo.

Foto: Volilna komisija