Sredi minljivosti upanje

1

snegSkozi okno svoje sobe sem to jesen večkrat opazoval drevesa na tržnici. Vsak sunek vetra je odpihnil nekaj listov, ki so padli na tla in nato brez sledu izginili pod kolesi avtomobilov ali v kontejnerju. Kdo sedaj pomisli na odpadlo listje in kdo ga pogreša?

Odpadajoče listje na drevju je podoba za naše odhajanje iz zavesti in spomina ljudi, iz prostora, ki ga takoj zasede kdo drug. Pri eni od zadnjih večernih sv. maš v naši cerkvi sem pomislil, kako bi bilo, če bi danes vstopili v cerkev tisti naši bratje in sestre, ki so umrli v zadnjih petih letih. Nemara nas njihova prisotnost ne bi ne vznemirila ne presenetila; vsaj ne večine, ker se bolj ali manj samo površno poznamo. Zdelo bi se nam samoumevno, da so tu, saj nikoli nismo zares vedeli, da jih dejansko ni več. Večina od njih je namreč odšla tiho, brez sledu, tako da njihovega odhoda sploh nismo opazili. Zato niti ne vemo, da jih ni več v cerkvi. In ne vemo, da jih ni več med živimi, kajti v naši zavesti niso navzoči ne kot živi ne kot mrtvi, zato nam je vseeno, ali so tu, ali so v večnosti, ali so v domu za ostarele, ali ležijo onemogli na svojem domu. Za nas jih ni, čeprav so še nekje. Čeprav jih ni, je kot da bi nekje še bili. Niso bili del našega življenja, saj se nikoli niso srečala naša čustva, z njimi se niso prepletle naše misli. Ob hipnem spominu nanje se v nas nič ne zgane. Kot da nam je zanje vseeno, kot za odpadlo listje; ko enako srepo zremo vanj, pa naj bo na drevju ali na tleh, ali pa v jesenski vlagi razmazano pod kolesi avtomobilov. Vseeno zato, ker v svoji človeški omejenosti ne zaobjemamo ne svoje usode, ne usode naših najbližjih, kaj šele usode tistih, ki jih poznamo samo bežno.

»Kakor jesensko listje na drevju smo«, je na kraški fronti prve svetovne vojne prešinilo Giuseppeja Ungarettija (1888–1970), italijanskega pesnika. Vedel je: ko bo orožje potihnilo, bodo pokopali mrtve in pospravili ruševine. Tisti, ki se bodo rodili takoj po končanem rušenju, ne bodo nikoli občutili groze, ki se je na istem mestu odvijala tik pred njihovim rojstvom. Ne bodo se zavedali, da kot otroci stopajo po zemlji, prepojeni s krvjo. Ne bodo se obremenjevali s pripovedmi, da so še pred nedavnim na njihovih poljih ležali mrtvi. Vse to bo zanje brezosebna in oddaljena preteklost, za katero ne bodo pokazali nobenega zanimanja. Kar je minulo, bodo prepustili mrtvim. Kdo je za kaj umrl, kdo je bil žrtev in kdo krvnik, ne bodo raziskovali, ker bodo imeli sami s seboj dovolj skrbi. Tisti, ki bodo po vojnem klanju ostali živi, bodo odšli na delo, tisti, ki bodo odrasli, se bodo ženili in možile, ne meneč se, da bi tisti, ki jih je raznesla granata, lahko bili še tu. Komu bodo mar mladostne sanje med vojno pokopanih, komu mar za imena, vklesana na spominske plošče padlim v tej ali oni vojni, mimo katerih hitimo brez kakršnih koli občutkov.

Premajhni smo, da bi nosili v spominu drug drugega, razen najbližjih domačih; prešibki smo, da bi postali kaj drugega kot odpadajoče listje z dreves na tržnici. Svet ostaja, ne vemo sicer kako dolgo, vendar ostaja, mi pa drug za drugim odhajamo. Tega mimohoda za vedno odhajajočih ne more ustaviti nihče, pa naj se piše Franklin Roosevelt, 32. predsednik ZDA (1882–12.04.1945) ali Elizabeth Taylor (1932–2011, 79 let), pa naj bo brezdomec ali celjski grof s štiridesetimi gradovi v svoji lasti.

Ta tok teče za naše dojemanje vsako leto hitreje. Če nam je dano živeti osemdeset let, se zdi, da je prvih 20 let življenja daljših kot preostalih šestdeset. »Čas odhaja«, je zapisal nesmrtni Dante Alighieri (1265–1321), »in človek se tega ne zaveda«, je dodal. Nesmrten se Dante zdi nam, zaradi poezije, ki jo je ustvaril; sam pa je še kako bridko občutil, da čas in on z njim neizprosno toneta v mrak večne pozabe.

Sloviti grški filozof Heraklit iz Efeza (550–480 pred Kristusom) je to temeljno izkustvo izrazil v stavku »panta rei, vse teče«. V nekaterih kapucinskih samostanih so imeli nekoč velike ure z nihalom, na katerem je kot opomin pisalo: »Vulnerant omnes, ultima necat – Vse (ure namreč) ranijo, zadnja ubije«.

Ker je vse to, kar smo rekli, neusmiljeno res, kaj nam preostane? Kaj potem pomenijo besede preroka Jeremija: »Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi in Judovi hiši.« Na katere dneve meri Jeremija? Kdaj bodo nastopili dnevi, kot zatrjuje Jeremija, ko »požene Davidu mladika pravičnosti«, Davidu, ki bo »delal prav in pravično v deželi.«

Ko prebiramo to adventno Božjo besedo, ki sredi minljivosti vsega oznanja upanje, se zavedamo, da dan – ko bi Dante preklical svoj bridki vzdih »čas odhaja«, ko bi Heraklit uvidel kaj drugega, kot resnico, da »vse teče«, ko bi bil napis nad samostanskim nihalom, da zadnja ura ubija, netočen – na tem svetu, v času našega zemeljskega življenja, nikoli ne pride. Toda ljudje kljub zavesti, da se vsakemu izmed nas neizbežno približuje konec, ne obujemo, ne odlagamo delovnega orodja misleč, da se ni vredno truditi; nasprotno, večji del svojega življenja smo polni ognja, veselja, delavnosti, igrivosti, razposajenosti in strasti, prežeti z željo po ustvarjanju in prežeti s hrepenenjem po novih spoznanjih. Neutrudni smo in naveličanost nas hitro mine, tudi jeze se brez večjih težav otresemo, vse zato, ker hočemo živeti.

Kako to, da nas spoznanje o našem skorajšnjem koncu ne zlomi, ampak vsemu navkljub neizmerno radi živimo? Za to stanje v naši duši ni prave psihološke razlage. Obstaja pa razlaga, ki izhaja iz razodetja, iz Božje Besede, pa če se te razlage zavedamo ali ne, če vanjo izrecno verujemo ali ne, namreč razlaga, ki pravi, da sta Božja ljubezen in Božje upanje izlita v naša srca. Ljudje smo namreč sposobni ljubiti in upati, tudi če se svet v nas, okoli nas in pod nami podira. Kajti ljubezen in upanje, ki sta izlita v nas, nista od sveta, ampak iz Boga. Ljubezni in upanja nimamo v sebi zaradi našega pozitivnega odnosa do življenja, zaradi našega pozitivnega mišljenja, ampak iz Bogu, ki po svojem Svetem Duhu prebiva v nas. Po veri – ki je milost, dar od zgoraj, in šele drugotno naša odločitev, po veri, ki jo po milosti prinesemo na svet in z njo na skrivnostni način sodelujemo – prestopamo na Božjo stran, na kraj neminljivosti. Ljudje v resnici nikoli nismo samo v tem minljivem svetu, kjer vse odhaja v pozabo, zato v resnici nismo podobni jesenskemu listju. Ko se zdi, da odhajamo v temo podzemlja, nas Gospod ohranja v svojem spominu, ki je ljubezen, ki nikoli ne mine, ker je večna, vseobsegajoča. To je torej advent: zaznavati večno razsežnost svojega upanja in sredi odhajanja prestopati tja, kjer je Gospod. Namreč tisti Gospod, pri katerem ni časa in prostora, ker je on vse v vsem.

Dokler smo v telesu, kot pravi sv. Pavel, kot prestrašene ptice gledamo znamenja na soncu in luni in zvezdah, in ginemo od strahu, zaradi nebeških sil, ki se majejo; a ob tem, ko nas je groza bučanja morja in valov, se naša duša polni z uzrtjem Gospoda, Sina človekovega, ki prihaja na oblaku z veliko močjo in slavo. Vera, ki je v nas, je nad časom, ki se zdi, da nam uhaja. Po veri, ki jo imamo, že obstajamo zunaj minljivosti. Četudi svet in njegovo poželenje preideta, mi ostajamo, držeč se skale, Kristusa. Tako je res prav nasprotno, kar smo rekli v začetku: mi ostajamo, svet pa odhaja.

Tisti, ki ste bili kdaj na evropskem molitvenem srečanju z brati iz Taizeja, ali pri kakšni drugi taizejski molitvi, poznate pesem: »Nada te turbe, nada teespante; quiena Dios tiene, nada le falta. Nada te turbe, nada teespante: solo Dios basta. To so besede mistikinje Terazije Avilske (1515–1582) in pomenijo: »Nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne prestraši, Bog ti je dovolj.«

Ne glede na vse krivice, ki jih doživljamo in na neuspehe, ki nas prizadenejo, danes na nedeljo Karitas sprejemamo spodbudo sv. Pavla, ki pravi: »Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro« (Gal 6,10). Delajmo dobro po svojih najboljši močeh, kajti po veri in dobrih delih smo že danes onstran minljivosti.

Besedilo je nagovor na prvo adventno nedeljo, leto C.

1 komentar

  1. Zelo lepo in dobro napisano.
    Bil sem 1x v Teizeju, kar je močno okrepilo mojo vero. To sem bil po 2 obiskih novoletnih srečanj v Münchnu in Wroclawu.

    Ta pesem je ena najmočnejših
    https://youtu.be/HMiyHknj3Rg

    Ta način molitve še danes uporabljam.

    Te dni odhaja moj oče.

Comments are closed.