Srečna krivda

Foto: Flickr
Foto: Flickr

Pretekli teden sem se udeležil že tradicionalnega povelikonočnega romanja v Medžugorje. Gre za vseslovensko romanje s skupnim programom in tudi splošnim molitvenim namenom, ki je bil letos posvečen pravičnosti slovenskih mož. Verjetno ne samo zaradi stereotipa, da je cerkev prostor zgolj za ženske, medtem ko gredo (gremo) moški v gostilno in počakajo (počakamo) do konca maše. Marsikje se to tudi dogaja, ni pa to pravilo. Poanta molitvenega namena je bržkone v tem, da je krščanska duhovnost v zadnjih desetletjih padla pod prevelik vpliv družbenih tokov, ki težijo k izgubi identitete moškega in ženske. A »pravičnost« je mišljena predvsem v duhu, kot jo navaja Sveto pismo: namreč, tudi sveti Jožef je bil pravičen, torej Bogu všečen mož. Pravičnost namreč ni samo golo izpolnjevanje nekih zakonov, kot so to počeli npr. farizeji, pač pa veliko več. V krščanski perspektivi pravičnosti ni mogoče razumeti brez božjega usmiljenja, ki slavi zmago nad sodbo. In prav zadnjo nedeljo, s katero se je zaključila velikonočna osmina, smo tudi praznovali nedeljo božjega usmiljenja, ki jo je uvedel papež Janez Pavel II., torej prav tisti papež, ki je na to nedeljo tudi uradno postal svetnik.

Verjetno je bila Božja previdnost »kriva«, da sem se takoj po prihodu iz Medžugorja v noči s petka na soboto samo nekaj ur zadržal doma, nato pa nadaljeval pot proti Rimu. Na dogodek, ki osebno ni bil prav nič udoben in podoben kakšnemu turističnemu izletu. Namreč, razglasitev papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. je v večno mesto pritegnila skoraj milijon romarjev, moja malenkost pa se je »zataknila« v gneči že pred peto uro zjutraj nekje na začetku znamenite »Ceste sprave«, ki vodi od Tibere direktno na Trg sv. Petra, tako da sem lahko z razdalje opazoval mogočno kupolo osrednje vatikanske bazilike (mimogrede: to ni prava rimska stolnica, status slednje ima še vedno lateranska bazilika) ter velik ekran v neposredni bližini, preko katerega sem lahko iz množice spremljal dogajanje. In ni bilo lahko – nekako sem se prerinil k tistim, ki so noč preživeli v odejah in spalnih vrečah kar na ulicah, in tam ostal kar sedem ur. Ob tem ni manjkalo tudi neprijetnosti, od suvanja do prerivanja. In morda je prav to tudi šola ponižnosti, kajti če tovrstne neprijetnosti darujemo Bogu, lahko postanejo blagoslov. Tudi za duhovnika, ki je spremljal našo skupino – prihaja namreč iz župnije, ki je v zadnjem času medijsko zelo razvpita, ker se je njena, še ne povsem zgrajena cerkev, znašla na dražbi (pogovor s tem duhovnikom si lahko preberete v novi Družini).

Ko smo se pozno popoldne skoraj neprespani vračali proti domu (vmes smo imeli še slovensko mašo v papeškem zavodu Slovenik), sem se v sebi že zavedal, da se po tednu dni odsotnosti vračam v slovenski »zverinjak«. Že naslednji dan je bilo to povsem jasno, saj je slovenska javnost končno dočakala odločitev višjega sodišča v zadevi Patria: trojica Janša-Krkovič-Črnkovič je kriva! Čeprav je marsikdo potihem pričakoval, da bo morda vendarle zmagal zdrav razum, smo takšno odločitev lahko pričakovali. To pa seveda ne pomeni, da je politične kariere za Janšo konec. Povedano drugače: zdi se, da so si v dilemi, ali raje potrditev obsodbe (in s tem pravnomočnost) ali vrnitev v ponovno odločanje, na pomladni strani raje želeli prve možnosti. Pritrditev višjega sodišča sodbi, ki jo je lani izreklo okrajno sodišče, namreč bolj pripomore k preglednosti in tudi odpira možnost pritožbe na višje organe, zlasti na ustavno sodišče. Glede na kritike, ki jih je doživela lanska (ob)sodba v zadevi Patria s strani pravne stroke (v zadnjem času je bil zlasti kritičen profesor kazenskega prava dr. Ivan Bele), obstaja precejšnja verjetnost, da bo zadeva Patria že v kratkem postala mlinski kamen slovenskega pravosodja.

Vendar pa se tu spet pojavi vprašanje, koliko časa se bodo ti postopki vlekli. Vzporedno politično dogajanje namreč nakazuje zelo verjetne predčasne volitve to jesen. Potem ko je Milanu Kučanu nekoliko spodletelo zaradi neubogljivega Zorana Jankovića, je pravnomočna obsodba v zadevi Patria ter »kovanje« novih strank edino, kar še rešuje »strice« pred porazom. V rokah imajo argumente, da lahko spodkopavajo legitimnost največje opozicijske stranke. Seveda do tedaj, ko bo v zadevi Patria s strani višjih instanc padla drugačna odločitev. Prav zato se botrom tranzicijske levice z volitvami mudi. Zavedajo se namreč, da si z novimi volitvami, kjer Janše ne bo več zraven, zagotovijo vsaj nova štiri leta vladanja. Če pa bi jih prehitela morebitna razveljavitev sodbe v zadevi Patria, pa bi to za postkomunistično nomenklaturo pomenilo nič manj kot »der Untergang« (kot je izvirni naslov filma o Hitlerjevem propadu).

In na koncu: kako naj sedanje slovensko dogajanje povežem s svojo zadnjo romarsko turnejo? Po pravici moram povedati, da zaradi potrditve sodbe v zadevi Patria ne žalujem preveč. Morda tudi zato, ker se zavedam, da je morda to najboljša pot, da se slovenska družba in še posebej pravosodje očisti. Zadeva Patria je bila namreč tu le vrh ledene gore. Primerov sojenja glede na »razredno« pripadnost je namreč bistveno več, kot smo to sploh pripravljeni priznati. Tudi sojenje četverici JBTZ leta 1988 bi bilo morda obrobni dogodek, če ne bi le-ta nosil v sebi velik moralni naboj v borbi s krivično oblastjo (ne samo z JLA, ampak tudi s slovenskim komunističnim vrhom ter Udbo kot njegovo udarno pestjo). Zato bo zadeva Patria zelo verjetno postala »felix culpa« (srečna krivda), ki bo pripomogla k dokončnemu izhodu iz suženjstva komunistične okupacije. Do takrat pa prosto po premierki: »Šou mast gou on.«