Srečanje sošolcev in sošolk ob obletnici nas lahko zelo obogati

1
David Bašelj (Foto: lasten arhiv)

Življenje je kratko. Kaj pa je 47 let? Nič, če in ko se zaveš minljivosti. Podarimo drug drugemu trenutke, ki bogatijo slehernega izmed nas. Splača se. Ravno nasmeh človeka, ki je v tvoji družbi, te naredi in dela srečnega. Bodimo srečni. Živimo polno!

Skozi življenje nas spremljajo različne vrste obletnic. Okrogli rojstni dnevi, obletnice porok, dogodki, ki nas tako ali drugače zaznamujejo. Sošolci iz osnovne šole imamo letos že 30. obletnico valete. Mogoče za koga nič posebnega, vendar vsakih pet let, ko začnemo priprave na dogodek, živim za to. Odbor, katerega član sem, je tako poln različnih ljudi, a vsem je skupno to, da pripravimo srečanje, ki si ga bodo vsi nekdanji sošolci in sošolke zapomnili za naslednjih pet let.

Pri pripravi dogodka se poglablja prijateljstvo sodelavcev

Ko se tako oziram nazaj, si nisem nikoli mislil, da bodo ravno ti odbori skozi leta utrdili, celo poglobili naše poznanstvo v prijateljstvo. Sploh prijateljstvo z drago sošolko, ki je sedaj motor tega odbora, mi veliko pomeni. V osnovni šoli si nisva bila nikoli tako blizu, kot sva sedaj. Ampak dogodki skozi življenje in organizacija teh srečanj so naju skozi leta izoblikovali v tandem, na katerega sem izredno ponosen ter zaradi njega srečen. S svojimi razmišljanji, ko debatirava o različnih stvareh, mi je odprla oči za marsikaj. Tudi širino sem z njeno pomočjo dobival, saj je nekaj posebnega med nami. Ima tiste vrste energijo, ki te nehote prilepi nase. Tudi takrat, ko so se priprave šele začele, sem dobil občutek, da bo tudi letošnje srečanje uspelo.

Prvo srečanje je trajalo do jutra in bilo malce divje, z leti pa so se začeli umirjati

Prav spominjam se prve obletnice, ki smo jo priredili. Takrat večino nas, ni bila še poročena, večinoma s(m)o začenjali hoditi v službo, bili na pol zaljubljeni, a še zmeraj divji. Temu primerna je bila tudi zabava, ki je trajala do jutra. Še sedaj se spomnim sestre, ki je ravno nabirala solato za kosilo, pa me vpraša: »Kaj pa ti? Od kod si prišel?«
Ko sem ji razložil, sva se samo nasmejala. Povedati hočem, da ni bilo nobene zadrege, vsi smo bili še svobodni, zato naša divja plat ni bila presenečenje, temveč posledica tega, da smo pogrešali drug drugega.
Vsaka naslednja obletnica je bila drugačna. Postajali smo starejši, nekateri poročeni, prvi otroci, gradnja domov, kariere itd. Ni bilo več divjanja, temveč je bilo vse usmerjeno v nas, ne da bi se tega zavedali. Tudi razočaranja, ki jih je kdo imel že do tedaj. Skozi vsa leta je bilo fajn to, da ni bilo nobenega špikanja. Zgolj poslušanje, svetovanje drugemu, druženje z večino, saj se res vidimo vsakih pet let. Zame so bili čarobni trenutki, ko sem vse preštel in videl, da smo še zmeraj vsi. Letos bo žal že eden manj, saj nas je pretresla sošolčeva smrt. Zaveš se minljivosti, zaveš se let. Ko bi glava marsikaj počela, telo pa ti sporoča, da ne more.

Splača se vlagati v program ob praznovanju obletnice, splača se vlagati v odnose

Vsakič smo z odborom pripravili program, da nismo imeli samo srečanja ob hrani in pijači. Neverjeten spomin na dogodke v osnovni šoli imamo vsi. Srečanje z učiteljicami, ko lahko poveš vse in se tudi same veselijo z nami, je neprecenljivo. Vsaka zahvala, ki je prišla ob slovesu, je bila samo potrditev dobrega dela.
Kaže, da je naš odbor po deseti obletnici spoznal, da se splača vlagati v ta srečanja. Da se splača vlagati v odnose. Da se splača vlagati v trenutke, ki bogatijo življenje. Da se splača srečanje dobro pripraviti, da bi vse lepo izpadlo. In od takrat dalje smo ne glede na raznolikost, vsi z veseljem delali za uspeh. Dobili smo se ob kozarčku vina, piva, dobre hrane. Zanimivo in najboljše pri teh srečanjih je, ko se program naredi v zadnjih 15 minutah, vse drugo so naši bolj ali manj zanimivi pogovori o vsem. Koliko smeha in dobre volje doživimo. Pa kako malo je za to potrebno.

Ne firbcanje, prijateljsko zanimanje za to, kako sošolec ali sošolka živi, kaj počne v življenju

Res nisem nikoli v polnosti razumel sošolcev, ki se teh srečanj niso udeleževali. Nisem razumel strahu pred vprašanji, ki bi jih bil kdo lahko deležen. Normalno, da se po toliko letih povprašaš, kje in kako živi nekdanji sošolec. Nobenega firbcanja ni v tem, ker se v naših letih začuti in ve, kdo iskreno misli in kdo ne. Priznam, da sem na začetku težko prenesel pavšalne zavrnitve, toda skozi čas me je minilo. Spoznal sem, da nekaterim res to ne pomeni nič. Da smo si, tudi v tem – različni.
Z veliko ljudmi različnih starosti se pogovarjam. V večini primerov, kar me preseneča, teh srečanj sploh ni ali pa je udeležba tako slaba, da težko govoriš o srečanju. In potem vidiš, spoznaš, da je letnik 1975 res nekaj izjemnega. Da takih ne delajo več😊.
Življenje je kratko. Kaj pa je 47 let? Nič, če in ko se zaveš minljivosti. Podarimo drug drugemu trenutke, ki bogatijo slehernega izmed nas. Splača se. Ravno nasmeh človeka, ki je v tvoji družbi, te naredi in dela srečnega. Bodimo srečni. Živimo polno!

 

1 komentar

  1. Že 60 let je mimo, odkar smo končali osnovno šolo!
    DRAGA SOŠOLKA – DRAGI SOŠOLEC!
    Vre, vre mi smo pa Ribn’čanje po cajlm svajt poznani, da dajlamo nobel žlice in konjiče za otročiče. Ponosni, da smo korenine »pognali« v prelepi Ribniški dolini, kjer poleg dobrega fižola dajlamo še lesene žlice, pa tud robote. Tu smo preživeli otroška leta, tu odrasli, se oblikovali in veseli, z velikimi pričakovanji odšli v širni svet, po kruh in pamet! Že 60 let je mimo od kar smo končali osnovno šolo, kar kliče na snidenje, da si ob dobrem vinu zopet nazdravimo in zapojemo,”vre, vre, vre, naj v Ribnci še dolgo vre”, da bo za vse kruha in veselja. Ponovno naj se snidemo pri našem veselem sošolcu Lojzetu!
    Ribniški jezikoslovec pater Stanislav Škrabec pravi!
    »Le to želim, Slovenci moji, bodimo možje in ne zamerjajmo si odkritosrčnosti!
    Ljubimo resnico, če tudi ni namazana z vsemi sladkimi besedami.
    Med in tržaške fige nas ne bodo rešile,
    resnica le nas more in resnična bratovska ljubezen!«