Srečanja Slovencev z zgodovino, a kaj storiti v tem zgodovinskem trenutku

8

Čeprav so visoke besede o Slovencih (Kranjcih), ki jih je v pariškem časopisu Quotidiene Charles Nodier zapisal leta 1821 večini bralcev poznane, jih zaradi njihove antidepresijske vrednosti vseeno ponovimo: “… trezen, pobožen, gostoljuben in zmeren v vseh svojih nagnjenjih, velja Kranjec pri vseh drugih ilirskih ljudstvih za pretkanega, ker je v civilizaciji pred njimi. Revolucije, politični neredi so tu neznani, v Ljubljani se po cela leta ne sliši o zločinih, živijo skromno, razkošja ne poznajo, stene imajo pobeljene, okrašene in poslikane s svetniki. Slovenci so ljudje, ki so se najbolj upirali francoski okupaciji in bili po njej najbolj oškodovani. Toda to ljudstvo Ilirije, tako prostodušno v svojih čustvih, tako zgledno v navadah, tako zvesto v svojih srcih in mislih, pa vendar tako nedoraslo vsem vprašanjem, ki se tičejo prave sreče in slave narodov! To je ljudstvo brez morilcev, brez tatov, brez zlih ljudi, kjer si mogel z denarjem na dlani prepotovati vso Ilirijo. To je narod, ki smo ga šele mi Francozi morali učiti, čemu služita ključ in ključavnica. To je narod, ki je z neomajno odločnostjo zavračal našo giljotino.”

Zgodovina in Slovenci

Srečanje Slovencev z Napoleonom in Ilirskimi provincami, ki so ga torej opravili z odlično oceno, je bilo njihovo drugo srečanje, kot naroda z zgodovino. Prvo so, prav tako z odliko, opravili protestantski pisci. Nodier verjetno za to ni vedel, vendar je v Kranjcih (Slovencih) videl zametke naroda, ki se odlikuje z visokimi moralnimi lastnostmi.

Tretje (krvavo) srečanje Slovencev z zgodovino pomeni prva svetovna vojna. Imperij, v katerem so živeli tako, kot jih je 100 let prej videl Nodier, je razpadel. Brez globokega premisleka, delno omamljeni od romantičnega pričakovanja in nepoznavanja Balkana so se pridružili južnim Slovanom v Jugoslavijo. Kljub temu, da jih je jug zadrževal v razvoju, so do četrtega krvavega srečanja z zgodovino, druge svetovne vojne, približno obdržali enak življenjski nivo, kot obmejni predeli prejšnje skupne države Avstrije.

Druga svetovna vojna, ki pomeni za Slovenijo največjo zgodovinsko preizkušnjo, je bial doslej tudi najhujši revolucionarni upor svetovnemu zgodovinskemu toku. Nodierovi dobri Kranjčki preoblečeni v revolucionarje so pod obljubo »raja na zemlji« za ubijanje namesto giljotine uporabili kar kramp. S pomočjo sovjetske rdeče zvezde so zmagali in krvavo obračunali z nasprotniki. Trajalo je skoraj pol stoletja, da se je ta revolucionarni plaz, ki je prekril velik del Evrope in Azije, izčrpal.

Nodierovi fantje so spoznali pomembnost trenutka in v petem srečanju z zgodovino, brez posebnih žrtev Slovenijo osamosvojili. Pridružili so jo Evropi in sprejeli njeno valuto. Bila so to leta rasti in velikega hitenja vse do nekaj let nazaj, ko smo v gospodarskem pogledu skoraj dohiteli povprečje Evrope.

V tem času se je skoraj mimo nas državljanov odigral največji dogodek v slovenski zgodovini – predsedovanje Evropski skupnosti in spet z odličnimi ocenami. Vmes je šel neopazno v preteklost tudi trenutek, ko je slovenščina postala eden od uradnih jezikov EU, ko je jezik Trubarja in Prešerna postal formalno enakopraven jezikom največjih evropskih narodov. Svetovne gospodarske razmere so bile ugodne in naše blagostanje je skoraj neopazno rastlo. V ozadju so bile lastnosti Kranjcev, ki jih je Nodier mojstrsko ocenil v svojem zapisu.

Ves čas pa smo vlekli za seboj Nodierovo pripombo, da naši predniki niso bili dorasli vsem vprašanjem, ki se tičejo prave sreče in slave narodov. Dokler smo bili uspešni ta hiba ni izstopala. Pokazala pa se je, ko je v zadnjih letih nastopila svetovna kriza, ko na vrata trkajo državni in tudi drugi dolgovi. Dobra vila Nodierove prostodušnosti nas je zapustila, zagrnila nas je tema. Ne vidimo poti naprej. Vidimo samo še žalost, zapušča nas spomin. Strici iz ozadja postajajo vse bolj učinkoviti in povečujejo zmedo. “Nedoraslost vprašanjem, ki se tičejo prave sreče in slave narodov” je vse bolj očitna.

Kaj pa zdaj?

1. Mediji naj prenehajo s svojim napihovanjem krize. Naj se naučijo seštevanja preteklih plusov in sedanjih minusov in o tem poučijo tudi svoje odjemalce.

2. Poenotiti se je treba o tem, da so reforme potrebne, izvajati pa jih moramo počasi. Tistih, ki obljubljajo hitre in učinkovite rešitve, ne smemo poslušati.

3. Dolgoročno je treba uzakoniti neposredne ali vsaj pol-neposredne volitve.

4. Na noge je treba postaviti pravno državo.

5. Država naj bo kolikor je mogoče socialna, vendar je treba poskrbeti, da s socialnimi ugodnostimi ne bi razmetavali.

Foto: Wikipedia

 


8 KOMENTARJI

  1. Spoštovani gospod Cvelbar, zelo dober članek z zanimivo razgrnitvijo srečanj Slovencev z zgodovino. Predvsem pa pogumni napotki, kako naprej. Upam, da jih bo kdo le upošteval, tako na desnici kot levici.

  2. Ob brabju tega razmišljanja so mi prišle na misli besede Sv. Frančiška Ksaverija , ki jih se mi sicer vedno prisotne.
    Anekdota pravi, da je enrkat Frančiša nekdo vrpašal, zakaj ne udari, ko ga tako izivajo. Pa je Frančišek odgovoril, da ne bi rad izgubil v potezi, to kar gradi 20 let.

  3. Žalosten sem, da je avtor spregledal najsvetlejšo slovenske zgodovine, če odmislimo obdobje po ustanovitvi samostojne Slovenije. To je obdobje Karantanije, ko smo bili vzor vsem narodom sveta. Podobno tudi pozneje do 1, svetovne vojne.

    Slovenci se moramo končno oprijeti zdrave samozavesti in priznati naše krvne prednike. Ne pa pristajati na to, da svoje prednike priznavamo do določene dedne verige, naprej pa rečemo: Ne vi pa niste naši predniki. Pa čeprav vemo, da ste imeli slovenske priimke, imena, kraje, hribe, reke…

    Ali se še nismo zavedli, da drugi narodi tega ne počno. Zakaj se mi ne zgledujemo po nkjih in z zdravo samozavestjo in ponosom priznamo. Tu smo vseskozi živeli vsaj 1400 let, če ne več in imeli civilizirano zgodovino.

  4. Zdrava samozavest nas lahko poenoti in pospeši naš moralni in gospodarski razvoj.

    Zdravo samozavesten gospodar ve kaj je potrebno storiti v družini, da ta moralno in gospodarsko napreduje.

    Obvlada tudi veščine kako navdušiti družinske člane, da prispevajo vse kar je v njihovi moči, da se združijo ustvarjalne moči družine oz. naroda in uresničijo pozitivni cilji.

  5. Ni pozabil le Karantanije,… Ob bok Trubarju in Prešernu so po vrednosti njihovih del celo v prednost škofa Anton Martin Slomšek z zelo zaslužnim požrtvovalnim delom za blagor duš, z dalekovidnim prenosom škofijskega sedeža v Maribor ohranil mesto Slovensko in s to potezo pripravil teren, da je imel general Maister kaj braniti, Anton Bonaventura Jeglič z ustanovitvijo prve slovenske klasične gimnazije v Šentvidu, in general Rudolf Maister, ki je v legendarni akciji brez smrtnih žrtev v eni noči “obranil” Maribor. Potem so tu še Janez Evangelist Krek, politik Anton Korošec Korošec, oba za Slovence izredno pozitivni osebnosti, ki so bili od maskiranih sovražnikov slovenstva – komunistov z izjemo Primoža Trubarja in Prešerna vsi zamolčani.

  6. Nodier je pisal oceno o vernem katoliškem ljudstvu. Ko bo to ljudstvo doživelo novo evangelizacijo in se bo ponovno vrnilo k veri svojih prednikov, bo opis naroda na sončni strani Alp spet lahko podoben Nodierovemu. Komunizem bo takrat že počival tam, kamor spada: na smetišču zgodovine.

  7. Kaj storiti v tem zgodovinskem trenutku?

    Kaj neki le? Začeti v tem in V VSAKEM TRENUTKU odločati se za DOBRO in ne za zlo. Pa ne čakati, da se bodo drugi pričeli tako obnašati, vsak sam mora to pričeti!

    In ne se slepiti: navadno je odločitev za dobro povezana s trenutno bolečino, neprijetnim stanjem, da je pozneje veliko, veliko lepše in bolje. Kot je odločitev za dobro navadno povezana s trenutnim ugodjem, da je pozneje velika in strašna groza.

Comments are closed.