Že v nekaj predhodnih razmišljanjih smo se lotili lepe, srebrne obletnice obstoja slovenske samostojne države. Ne samo zato, da bi se je spominjali, ampak da bi opozorili slovenske državnike, naj vendar pomislijo, kaj počnejo. Moti se namreč tisti, ki misli, da nas ne spremljajo. Še posebno so občutljivi za kritično besedo, ki gre v tujino. Te jih je bolj strah kot domače kritike.
Srebrna poroka, srebrna maša … lepi dogodki! Srebrni jubilej države? Toliko gnoja, ki ga zadnje čase nanjo mečejo državljani in politiki, jo lahko zaduši.
Državljane najbolj razburja dejstvo, da vladajoča politika nima nobenega odnosa do države in državljanov. Gospodarstvo, zlasti bančništvo, sodstvo, šolstvo … vse gre navzdol. Vojska in policija dobesedno »crkujeta«, ker zanju ni denarja. Ker letos ni evropskih sredstev, vsa gradnja stoji, o gradnji nujno potrebne železniške proge Koper–Divača ni ne duha ne sluha. Nihče ne vidi in ne ve, če slovenski politiki, ki imajo večino, iz države mislijo kaj narediti ali pa jih zanima samo vladanje. Trenutno je najbolj razvpiti primer naših delavcev iz obmejne Štajerske in Prekmurja, ki se dnevno vozijo na delo v Avstrijo. Doma dela ni, znašli so se in tako pomagali državi, ki ji ni treba izplačevati podpor. Ti delavci dajo »cesarju, kar je cesarjevega« v Avstriji, sedaj pa hoče davek od njih tudi Slovenija, ker tu živijo. Problem ni enostaven, toda država bi morala poskrbeti, da se ljudem ne bi dogajala krivica. Morala bi se dogovoriti z Avstrijo glede davkov. Nič ni naredila, ampak samo požrešno preži. Nek moj kolega, ki je v slovenskem podjetju v Avstriji zgubil službo, je od tamkajšnje države kot brezposelni dobival podporo. Sedaj država od njega zahteva, da plača davek od socialne podpore. Na drugi strani taista država glasno razmišlja, kako bi najvišje plače zvišala, da bi bile visoke, zlasti one preko 10 000 evrov, še višje. V Sloveniji revne ljudi zaradi odnosa države do njih postaja groza. Prekmurci in Štajerci so si hoteli pomagati tako, da so začeli vlagati na nove državne zakone zahteve po referendumu, kar njihovo izvrševanje za nekaj mesecev zadrži. To zakon dopušča. Država pa takih zahtev ne dovoli, ker naj bi šlo za zlorabo referenduma. Seveda je na tem nekaj res. Toda državljani tega ne počno zaradi hudobije, sovraštva do države, ampak vidijo v tem skrajno sredstvo za iskanje pravice, kar pa je najvišje načelo vsake prave, še zlasti demokratične družbe. V Sloveniji pravijo, da je to zloraba prava. Pravičnost je nad pravom! Po pravu se ljudi lahko tudi ubija, krivično kaznuje. Načela pravičnosti to onemogočajo. Državni voditelji ne samo da referenduma ne dovolijo, ampak državljane, ki ga zahtevajo, zmerjajo in žalijo z ulico in podobno, skratka, da so državljani druge vrste, sodrga, ki nima pravice do iskanja pravičnosti! In to ni edini primer! V Sloveniji smo vsak dan bolj »naši« in »vaši«. Zadnji smo vsi, ki se z obstoječim načinom vladanja ne strinjamo, ki zahtevamo izboljšave v duhu tistega, zaradi česar smo se pred 25 leti osamosvojili.
Jubilejni dnevi so pred nami. S kom bo praznovala srebrno obletnico obstoječa vlada? Z državljani, ki se vse bolj bojijo jutrišnjega dne, z državljani, ki se počutijo ponižane in ogoljufane, z »ulico«? Očitno bodo spet vpoklicali svoje borce in bodo z rdečimi zastavami s srpi in kladivi paradirali po naših krajih. Edino ti so za njih pravi ljudje, edino za njih, bolj njihove pristaše, saj so pravi že večinoma pokojni, je dovolj denarja in pravic. V teh dneh, ko so naši kraji ohromljeni od partizanskih proslav, najvišji državni voditelji ne slavijo boja proti okupatorju kot ostala Evropa, ampak organizacijo, ki je to izrabila in dala v imenu svetle in lepe prihodnosti pobiti na desettisoče Slovencev. Zopet slišimo, kako so povojni poboji napaka, ne pa zločin. In to iz ust predsednika parlamenta, ki mora enakopravno obravnavati vse državljane.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji za Slovence po svetu Naša luč.
