Zanikovalci genocida v ogledalu Srebrenice

29
1152
Srebrenica: Leva oblastna elita in Erdogan točijo krokodilje solze.

V dvajsetem stoletju so nekatere večinske ali politične skupnosti v svojih državah sistematično uničevale vse (tako ljudi kot njihove jezike, kulture, simbole, religije idr.), da bi se dokopale do oblasti, državo in družbo pa ukrojile po svoji ideologiji. Gre za nov pojav, poimenovan genocid. V praksi se je porodil v Otomanskem imperiju in dopolnil v Ata Turkovi republiki (1894-1922). Zgodovinar Vincent Duclert (La France face au génocide des Arméniens, Fayard, 2015) pokaže, da je odločilni element pri nastanku genocida »politična volja, da se postavi na noge posebna organizacija za iztrebljanje ‘mikrobov’, tj. Armencev in Asiro-Kaldejcev. Lahko sicer govorimo o prvem genocidu v današnji Namibiji (nad Hereri leta 1904), toda na splošno je veliki genocid, ki je odprl stoletje genocidov, prav genocid krščanskih Asiro-Kaldejcev in Armencev.«

Za genocid je mednarodna skupnost priznala tudi sistematični pomor Bošnjakov v Srebrnici julija 1995. O tamkajšnji spominski slovesnosti so naši dominantni mediji obširno poročali. Karmelina Husejnović je na 24ur popisala pretresljivo izpoved Mevludina Orića (49), ki so ga krogle po čudežu zgrešile.

Ušel sem smrti

»Prišel sem na vrsto v šesti turi, pripoveduje Mevludin. S tovornjakom so nas pripeljali na neko livado in nam dejali: ‘Dol, dol! Postavite se v vrsto, postrojite se!’ Nismo videli, ali smo se postavili prav, saj smo imeli zavezane oči. Postavili smo se nekako po občutku, svojega bratranca sem prijel za roko. Rekel je: ‘Postrelili nas bodo.’ Pomiril sem ga, da ne bodo. In takoj, ko sem to rekel, so začeli streljati. […] Bratranec je padel name, zadeli so ga. Jaz nisem čutil, da bi me ustrelili, nič me ni bolelo.

Ampak lahko bi me še petkrat zadeli, če bi mi bilo namenjeno. […] Tovornjaki so kar naprej vozili nove ljudi. Slišal sem, da je eden skušal zbežati, a so ga ubili. Enemu pa je uspelo, preskočil je železniške tire in zbežal s kraja. Takrat so vojakom naročili, naj gredo še enkrat nad trupla in vsakega ustrelijo v glavo. In tako so še enkrat streljali enega za drugim. Mene so znova zgrešili.«

Mevludinova zgodba, ki jo je nič kolikokrat ponovil v medijih, trikrat tudi pred haaškim sodiščem, me je globoko pretresla. Nedvomno tudi zato, ker me je spomnila na moje pogovore z žrtvami genocida, ki so ušle smrti. Malodane enaki pričevanji sem slišal v devetdesetih letih v Clevelandu. Tam sem srečal rojake, ki jih je komunizem oropal doma. Med njimi sta bila nekaj posebnega Milan Zajec (1925-2013) in France Dejak (1925-2003). Posebnega zato, ker so ju verniki rdeče zvezde ustrelili v Rogu.

Rešila sva se iz brezna

Podobno kakor Mevludin sta Dejak in Zajec pripovedovala, kako sta se rešila iz brezna.

»Žrelo jame so stražili podnevi in ponoči, tudi ponoči so streljali v jamo s strojnicami in metali vanjo bombe, je povedal Zajec. Vpitje umirajočih je bilo nepopisno. 5. junija je zavladala zunaj popolna tišina. Nas šest, ki smo bili lažje ranjeni in smo še lahko hodili, smo čakali trenutka, ko bi lahko zlezli iz jame. Tretjega dne smo namreč našli še drug stranski rov, ki je bil dolg kakih 10 metrov, vendar po njem ni bilo nobenega izhoda. Nekomu izmed nas se je posrečilo, da je priplezal do roba jame, tam pa so ga zagrabili trije partizani in vprašali: ‘Šta si ti, Rupnikovac ili Nedičevec?’ Odgovoril jim je: ‘Domobranec sem.’ Čez kakih deset minut je tiho, brez strela padel v jamo mrtev. Zaklali so ga. Tako nas je ostalo še pet, ki smo lahko hodili.

Z Vinkom Mravljetom sva si napravila zaklonišče ob steni nekega kapnika tako, da sva si naredila steno iz petih, šestih mrličev. […] Govorili nismo veliko, več smo premišljevali. Tudi moliti se nam že ni dalo, le angelsko češčenje smo zmolili skupaj od časa do časa in molitev ‘Spomni se, o premila Devica Marija …’ Te molitve prej nisem dobro poznal, ko pa sem jo slišal druge moliti, sem se je takoj naučil.

Kmalu potem, ko so vrgli nazaj v jamo zaklanega domobranca, se je zaslišalo zunaj kopanje in videti je bilo, da bodo rob jame zaminirali, kot smo tudi pričakovali. Ni minilo pol ure, že je zagrmelo in v jamo so se valile velike skale in kamenje na umirajoče domobrance. To se je ponovilo štirikrat, kajti vsega skupaj je bilo pet detonacij. Nekomu izmed nas je počila mrena v ušesu zaradi pritiska. Vse to se je zgodilo 5. junija dopoldne.

Nam rova ni popolnoma zasulo, ker je bila jama na dnu jako široka; trupla so bila pokrita s kamenjem, pa vendar ne popolnoma; slišalo se je še vedno hropenje in težko dihanje domobrancev. Potem so nametali noter neke bombe, ki so zadimile, da se ni prav nič videlo. Prisluškovali smo iz rova, da bi videli, če je še kaj možnosti za rešitev, ali ne. […] Vem, da sem tisti večer skušal priti iz jame, pa komaj sem se premaknil, sem izgubil zavest.«

Po petih dneh je Zajec ponoči splezal iz brezna po drevesu, ki se je med miniranjem jame zrušilo vanjo. Po skrivanju mu je Stanislav Lenič (kasneje škof) pomagal čez mejo. Svoj križev pot je popisal in naslovil: Ušel sem smrti. Nekaj dni po razglasitvi samostojnosti sem Zajca po maši vprašal, če bo sedaj, ko je Slovenija samostojna, šel domov. Odgovor je bil jasen: »Ne, dokler so na oblasti komunisti!« Njihove zamenjave ni dočakal … A smo jo mi? Odgovor na to tiči tudi v našem odnosu do komunističnega genocida nad slovenskim narodom.

Zanikovalci genocida

Za razliko od Mevludina niso bili ne Zajec in Dejak ne trije ali štirje drugi, ki so se rešili iz brezna, deležni nobene pozornosti po osamosvojitvi. Enako ignoriranje, enako sprenevedanje, enaka cenzura kot v komunizmu.

Zanimivo, Državni zbor, ki noče sprejeti EU obsodbe totalitarizmov s komunističnim vred, se je poklonil srebreniškim žrtvam. Vzorčen primer tega oblastnega sprenevedanja je sporočilo zunanjega ministra Mira Cerarja.

11. julij bi lahko bil navaden poletni dan. Pa ni. Od leta 1995 je to dan bolečega spomina na žrtve genocida v Srebrenica. 24 let je minilo od najstrašnejšega poboja civilistov po drugi svetovni vojni v Evropi. Nedaleč od Slovenije. Poklon srebreniškim žrtvam je moralna obveznost.

Do žrtev.

Da srebreniška tragedija nikoli ne potone v pozabo.

Da odpuščati ne pomeni pozabiti.

Da je zločince potrebno kaznovati.

Je opomin, kam lahko vodi militantni nacionalizem, sovražni populizem in retorika, ki temelji na ščuvanju proti drugim narodom.

Bo kdaj kak dedič komunizma, sploh pa naša oblast, ki je po Ustavi demokratična ne pa komunistična, sposoben začeti svoje sporočilo ob genocidu takole:

Poletje bi lahko bilo navadno. Pa ni. Od leta 1945 je to čas bolečega spomina na žrtve genocida. 74 let je minilo od najstrašnejšega poboja civilistov po drugi svetovni vojni v Evropi. Po vsej Sloveniji. Poklon slovenskim žrtvam je moralna obveznost.

Do žrtev.

Da slovenska tragedija nikoli ne potone v pozabo.

Da odpuščati ne pomeni pozabiti.

Da je zločince potrebno kaznovati.

Je opomin, kam lahko vodi militantni komunizem, sovražni populizem in retorika, ki temelji na ščuvanju proti drugače mislečim.

Erdogan toči krokodilje solze ob Srebrenici

Kakor toči leva oblastna elita s svojimi mediji krokodilje solze ob Srebrenici, jih toči tudi turški predsednik Erdogan, ki je bil v Potočarih in zapisal:

»Srebreniški genocid, ki se je zgodil pred očmi Evrope in je zahteval 8.372 nedolžnih življenj, ne bo pozabljen do konca zgodovine.«

To zapiše načelnik države, ki že sto let preganja vsakega, ki si drzne omeniti otomansko-turški genocid nad krščanskimi Armenci in Asiro-Kaldejci. Islamist Erdogan ima enaka dvojna merila kakor dediči komunistov. Država Slovenija je tako skupaj s Turčijo ena redkih zanikovalk genocida na svojih tleh. Zgodovinar Vincent Duclert, s katerim sem začel, pravi o negiranju genocida:

»Vsak genocid proizvede proces negiranja, saj genocidni zločinci na vse mogoče načine prikrivajo dokaze svojega zločina. Potem zanikovalci iz tega zločina z njim dopolnijo svojo ideologijo. V primeru armenskega genocida skrbi za negacijo turška država.«

Ko se je pojavil preživeli iz Kočevskega Roga, pa – ?????

Je kaj drugače s komunističnim genocidom nad Slovenci? Sistematično in organizirano so začeli konec leta 1941 pobijati Slovence, za katere so menili, da niso naklonjeni komunizmu. In tako do vrhunca poleti 1945, nato pa se je sistematično pobijanje umirilo v nekaj deset pobojih politične emigracije. Genocidni režim je svojo ideologijo razrednega boja dopolnil z likvidiranjem »domačih izdajalcev«. To samostojna Slovenija goji naprej in tako kakor Turčija genocid še naprej negira.

Da bi se ognil očitku, kako delam krivico dominantnim medijem, bom končal z Mladino. V njej se je Bernard Nežmah – po profesionalnosti in etiki čisto nasprotje tega tednika – ob smrti Franca Dejaka spraševal, zakaj dominantni mediji ignorirajo novinarsko tako zanimivega človeka in njegovo zgodbo.

»Zakaj idealnega materiala za zgodovinski dosje nikoli niso opazili?

Paranoični pogled bi rekel – stara Udba in Zveza borcev vlečeta še vedno vse niti v žurnalizmu. Človek bi v to težko verjel, gre prej za naravni refleks urednikov in novinarjev, ki v njem niso ugledali teme. Toda, ali je naravni refleks res naraven?

Si predstavljate, da bi se našel Iračan, ki bi povedal, da je pobegnil iz puščavske jame, kamor so ameriški marinci zasuli ujete iraške vojake? – Vse TV hiše bi obelodanile njegovo pričevanje.

Še bolj preprosto. Denimo, da bi v Beltincih padel človek v kanalizacijski jašek, se nesrečno zagozdil in bi ga gasilcem šele po nekaj urah uspelo izžagati iz pasti. Slika rešenega bi bila na naslovnicah jutranjih časopisov, televizijske ekipe bi se vključevale neposredno s kraja nesreče, radijci bi iz ure v uro sporočali novosti o reševalni akciji.

Ko se je pojavil preživeli iz Kočevskega Roga, pa – ?????«

29 KOMENTARJI

  1. Ko se je pojavil preživeli iz Kočevskega Roga, pa – ?????

    Naj bo vesel, da ga niso ubili. Sistem je bolj ali manj isti.

  2. Ali imajo vest, zaradi katere se izogibajo boleči resnici?

    Ali pa vesti sploh nimajo in čakajo ponovno na priložnost, da bi počeli takšna zlo dela?

    Oba vzroka st zavržna in obsojanja vredna in v nasprotju s slovensko ustavno demokratično kulturo!

  3. Še en dokaz, da mirno živimo naprej v zločinskem komunizmu, samo da ga imenujemo demokracija.

  4. Med slovenskimi spletnimi mediji, na katerih komentiram, je Časnik še najbolj pluralen. Tudi tu me popljuvate, a se vsaj moji komentarji ne brišejo. Res je v večini debat možno povsem korektno zastopati nasprotujoča si stališča.

    Prav zato bi rad zgornjo informacijo dopolnll. V Srebrenici se ni zgodil en genocid ampak dva. Poleg Melvudina je tam bil še en Orić in sicer vodja teroristične skupine Naser Orić, ki ga bosanska (in mednarodna) sodišča sistematično čistijo vse odgovornosti. Vsi vemo, da so Srebrenico varovali nizozemski vojaki. Le malo Slovencev pa se zaveda, da niso bili vojaki pač pa taborniki. V mestu niso razorožili oboroženih paravojaških formacij, ki so po nočeh pod vodstvom Naserja Orića po okoliških (srbskih!) vaseh pobijale vse, ki so tam še ostali. To so večinoma bili ostareli. Med sistematičnim “čiščenjem terena” so jih v tistih mesecih pobili kar tri tisoč. Iskreno sovražim takratno srbsko politično vodstvo, a mu moram priznati, da je Nizozemce sproti obveščalo, kaj se dogaja. Pa niso ukrepali! Teroristi so po nočeh klali po dnevi pa spali v Srebrenici, ki jo je čuvala zastava pakta NATO. Ni nobena skrivnost, da ima srbski narod veliko lepih in veliko grdih kolektivnih karakternih lastnosti. Med grdimi je maščevalnost, ki jo je še utrdila petstoletna turška okupacija. Tako je vsakemu bilo jasno, kaj se bo zgodilo – da se bodo prej ali slej med Srbi našli takšni, ki se bodo maščevali. Sodobna industrijska družba daje takšnim psihopatom birokratski aparat, skozi katerega se (preveč!!!) zlahka polastijo življenj tisočih!

    • Prvic slisim o zlocinih muslimanov pod vodstvom Orica in da naj bi bil pokol v Srebrenici po vsebini mascevanje. Odkod ti to? Kakorkoli, ne spreminja dejstva, kdo je sprozil to vojno in da je izrazito vecinski del zlocinov ( po ameriskih ocenah okoli 90 odstotkov), 200.000 mrtvih, 5 milijonov pregnanih, koncentracijska taborisca, mnozicna posilstva zensk, vse to in vec storjeno s strani JNA plus srbskih (para)vojaskih enot. Naj omenim se vecletno obleganje Sarajeva z rednim neusmiljenim granatiranjem na civilno prebivalstvo, kljub mednarodnim pritiskom, naj se to neha, zlocine nad bolniki v Vukovarju, granatiranje kulturnih spomenikov Sibenika, Dubrovnika ipd. Velik crni madez na srbskem narodu je ta vojna. Vuk Draskovic, ki je spocetka sam sodeloval v nacionalisticni noriji, ga priznava, obsoja, obzaluje. Ti, ki sploh nisi Srb ampak Crnogorec, ga pa kdovezakaj relativiziras in branis, kar ni mozno obraniti.

    • IF, ni tako enostavno. Seveda mednarodno pravo ščiti dubrovniške cerkve. A enako prepoveduje odpirati ogenj iz cerkva. Podobno velja za z rdečim križem označene objekte. Ta meč vedno seka na obe strani.

      Ta delitev na Srbe in nesrbe, ki jo tukaj še ti spodbujaš, je popolnoma nerelevantna. Zločini so se dogajali na obeh straneh. Ni presenetljivo, da jih je več zagrešila stran, ki je imela več orožja na voljo. A to je napačen način razmišljanja. Jaz med vsemi temi spopadi nisem zakrivil niti enega vojnega zločina. Velikanska večina Srbov jih tudi ni. Po drugi strani pa je eden od množičnih morilcev v Srebrenici bil Slovenec. Pobili so osem tisoč ljudi, a njih se je dalo prešteti na prste ene roke. Takšno moč daje posamezniku naša industrijska doba. En kmet lahko sam na Srednjem zahodu Združenih Držav pridela koruze za cel Maribor, En psihopat lahko pobije tisoč ljudi.

      Zdaj prosim ne sovražiti Srbov, ampak razmislimo, kako postaviti varovalke v sistemu, da se našega državnega aparata ne bodo mogli enako enostavno polastiti tu živeči psihopati. Psihopate potrebujemo povsod, kjer so pomembne sekunde in hladnokrvno razmišljanje. A ne pri orožju! Od tam jih moramo odstraniti, da ne ponovimo napake “izvoljenega ljudstva”, ki je trpelo “nepravedne i ničim zaslužene sankcije”.

      Podobno velja v politiki. Niso desnaki pokvarjenci in levičarji srčni ljudje. Na obeh straneh se lepo najdejo korumpiranci, ki veselo (kar preko uradne delitve) v politiki pod mizo lepo sodelujejo. Kaj mi pomaga, če vpijem, kako so večino korupcije zagrešili desnaki? To je brez veze. Edino smiselno je, da s vsemi štirimi borim, da na moji strani pravočasno prepoznamo in onemogočimo koruptivneže, da si prigrabijo oblast v mojem imenu.

      • Malo mogen, da so vecino korupcije v SLO izvrsili “desnaki”. Izvrsili so jo ljudje pri koritu. Dobrsen del sta jih nastavila partija in udba. Je pa res, ce je zraven kaksen desni, je tisoc evrov konec sveta. Iranska milijarda, oprana v NLB zanesljivo ne bo dobila epiloga. Za leve medije problem ne obstaja. Ker so vpleteni “nasi”.

      • In se to- krivda v vojni devedesetih v exYu ni enakomerno porazdeljena med narodi oz republikami te federacije, kot bi ti rad predstavil. Seveda so za zlocine krivi zlocinci in tisti, ki so jih ukazali. Ne cel narod. Nikoli nisem trdil, da so Srbi slabi ljudje. Delno so sokrivi za to vojno vsi, ki so podpirali politiko Milosevica in Seslja. Njihov problem je tudi, da mnogi mislijo, da je Srbija poklicana biti superiorna na Balkanu. Tudi pri nas so bili kar mnogi nagnjeni k superiornemu obnasanju, npr v tem, da se niso bili voljni nauciti slovenskega jezika in ga uporabljati. Se danes recimo videvam v LJ velikosrbske grafite.

    • Google: “Orić Srebrenica starci”. Norveški novinarji niso odmevni. Ko zadevo raziščejo francoski in angleški zgodovinarji, bo bolj relevantno.

    • Draškovića sem imel za “seljaka, tešku budalu”. Šešelj je vsaj imel doktorat in poskušal svoja stališča logično izpeljevati. A se je izkazalo, da me je takrat intuicija (da se moramo bolj bati bedakov kot pokvarjencev) izdala. Drašković me je prijetno presenetil, ko mu je precej hitreje kot drugim srbskim politikom, kliknilo, da nekaj ni v redu. In kaj točno ni v redu.

      • Igor, ste sploh prebrali ta članek ?
        Namreč obravnavana tema se nanaša na slovenski genocid !!
        Srebreniški genocid pa avtor omenja v smislu “ogledala”!

      • Amelie, seveda razumem. A o tej temi se večina tu prisotnih komentatorjev ne pogovarja racionalno, pa se je težko konstruktivno vključiti v debato.

        So pa ob tej glavni temi “nismo genocidan narod” postali kolateralna škoda nekorektnega medijskega pristopa, ki se vleče že od samih začetkov razpadanja Jugoslavije. Takrat so vsi (pravilno!) prepoznali Miloševića kot najbolj nevarnega in so zaradi tega proti njemu začeli ne finančne in ne gospodarske vojne pač pa medijsko. Sistematično se je narobe in pristransko poročalo. Spomnim se tudi prispevkov na slovenski televiziji. Čeprav govorim tako angleško kot srbsko, sem tudi sam takrat začel brati podnapise. In ugotavljal, da so prevodi enostavno napačni. Celi stavki izpuščeni! Poročalo se je samo o argumentih ene strani, vojaško močnejšo pa ignoriralo. Tako se je zamolčal tudi prvi srebreniški genocid. Saj razumete srbsko:
        https://www.glassrpske.com/lat/novosti/vijesti_dana/Samo-u-Srebrenici-ubijeno-550-Srba-spaljeno-50-sela/42309

        • Igor, osnovni krivec za vse žrtve je vedno napadalec. Če ne bili oboroženega napada, ne bi bilo nobenih žrtev. Jugoslavija pač ni bila civilizirana država, kjer bi se narodi sporazumno in mirno razšli. Odločilno vlogo za krvavi razpad je imela velikosrbska politika, kjer je bil Milošević samo njen izvajalec. Ta politika je bila spočeta v srbskih akademskih krogih in je imela veliko podporo srbskega ljudstva. To so dejstva, ki jih ni težko preveriti.

          Seveda noben narod ni genociden. Genocidna je politika in tisti, ki jo izvajajo. Toda ko narod ščiti izvajalce genocidne politike, potem krivda iz izvajalcev prehaja na na vse, ki ga ščitijo.

      • Ne me razumeti narobe. Ne pravim, da je treba zdaj Kacina spraviti v zapor.

        Pravim le, da bi zdaj z zgodovinske distance in brez vojaške grožnje za obstoj naše države morali še enkrat racionalno pregledati naše spomine na tiste dogodke. Racionalno prevrednotiti zgodovino, na vseh straneh prepoznati, kdo se je žrtvoval, a kdo druge metal v grezno… In tako začeti nov list.

  5. »[…] Med njimi sta bila nekaj posebnega Milan Zajec (1925-2013) in France Dejak (1925-2003). Posebnega zato, ker so ju verniki rdeče zvezde ustrelili v Rogu. […].«

    A.
    Ob navedbi pok. g. Zajca in pok. g. Dejaka je izpadla navedba o pok. g. Francetu Kozini.

    B.
    Navedba o ustrelitvi usmerja v spomin, da je bila ustrelitev temeljna tehnologija umora, kar je neutemeljeno. Eden od primerov obsežne, precizne in konkretizirane samo-izpovedi o psihopatologiji tehnologije umorov v Kočevskem Rogu brez ustrelitve je primer od sedaj že pok. g. »Jureta«. Le-ta je obsežno, precizno in konkretizirano, a ne-obžalujoče, izpovedal o tehnologiji svojih in od sotrudnikov grozodejstev v Kočevskem Rogu leta 1992 hrvaškemu preiskovalcu dr. Zoranu Božiću. Dr. Božić je izpovedano javno objavil v prispevku z naslovom Strahota Kočevskog Roga vapi za istinom, v reviji Hrvatsko slovo z dne 2. 11. 2007.

    C.
    »[Bernard Nežmah] ‘Paranoični pogled bi rekel – stara Udba in Zveza borcev vlečeta še vedno vse niti v žurnalizmu. Človek bi v to težko verjel’ […].«
    Mnenje dr. Nežmaha je, ob mnogo-desetletno nikoli pretrgani sistemsko-strukturni rdeči niti slovenskega prokomunizma, vsebinsko prazna prokomunistično indoktrinirana intelektualna floskula, kar je neutemeljeno.

    Temeljna točka globoke slovenske krize je razkol v tem narodu. Rdeča nit razkola so dejanja totalnega udara slovenskih prokomunistov v ta narod. Še danes (2019 !) biva v jedru razkola prokomunistično indoktrinirana okvara intime posameznika. Ta okvara sproža prazne intelektualne floskule, kot je na primer gornja.

    Okvarjena je intima o tem, kaj je prav. Ta okvarjena intima, preko praznih intelektualnih floskul na kateremkoli področju onemogoča pošteno razpravo med Slovenci samimi. Na kateremkoli področju. S tem se onemogoča resnico in spremembo intime.

    To še danes (2019 !) učinkovito onemogoča uveljavitev prava.

    • D. NE-PRAVA TAKTIKA

      V zadnjih letih je prišlo do eskalacije osredinjanja slovenskih prokomunistov v muslimanske žrtve zločinov v Srebrenici leta 1995. Pojav je eskaliral leta 2013 s taktično spremno besedo h knjigi Nihče. V jedru taktika učinkovito poskrbi za zamegljitev pred pristnim soočenjem slovenskega naroda z zločini vanj s strani slovenskih prokomunistov (vsaj) od leta 1941 dalje.

      Učinkovito taktiko je leta 2013 sprožila eskalirana medijska kampanja spremne besede dr. Spomenke Hribar h knjigi Nihče. Knjigo je napisal vodja izkopavanj obsežnega mnogo-desetletno strogo prikritega množičnega morišča v Hudi jami, ki je mnogo-desetletno strogo prikrito množično morišče odkril s sodelavci marca 2003, in to navkljub sistemsko-strukturnem nasprotovanju izkopavanju.

      V taktiki od leta 2013 po eni strani eskalira promocijo okoliščine, da je žrtev vodja izkopavanj, ki je dejansko sorodnik žrtev nekih drugih zločinov, konkretno tistih v Srebrenici leta 1995. Po drugi strani pa se v taktiki hkrati sistemsko-strukturno blokira kakršnokoli pristno razpravo o žrtvah marca 2009 odkritega obsežnega, s strani slovenskih prokomunistov mnogo-desetletno sistemsko-strukturno strogo prikritega, množičnega morišča v Barbarinem rovu Hude jame. To je nadaljevanje skrbne taktike sistemsko-strukturnega prikritja zločinov slovenskih prokomunistov (vsaj) od leta 1941 dalje.

      V jedru zadevne taktike se ne promovira toliko samega pisca knjige. Taktika v jedru promovira spremno besedo slovenske t.i. »Antigone«. Tovrstna je taktika ne-prave Antigone.

      Ne-prava, ki učinkovito desetletja onemogoča pravo.

      E. NEPOGLOBLJENA TAKTIKA

      @Amelie: »egocentrizem«.

      Ob akutnem mnogo-desetletnem vakuumu kakršnihkoli konkretiziranih podatkov, hipoteza o »egocentrizmu« akterje a priori identificira kot izvenodgovorne osebe. To je ob akutnem vakuumu podatkov vsebinsko prazno in a priori izogibajoče se odgovornosti odraslega človeka za dejanja oziroma opustitve, kar je neutemeljeno.

      A priori opravičujoča in odgovornosti odraslega človeka izogibajoča se vsebinsko prazna hipoteza o »egocentrizmu« v jedru varuje naslednjo neutemeljeno hipotezo. Hipotezo o tem, da so odrasle osebe za nedopustna dejanja in opustitve sistemsko-strukturnega totalnega udara izvenodgovorne. So a priori izvenodgovorne, kajti navržena diagnoza implicira okoliščino o nesposobnosti akterjev razlikovanja med seboj in drugimi subjekti (»egocentrizem«).

      To je, ob mnogo-desetletno persistirajoči rdeči niti sistemsko-strukturnega udara slovenskih prokomunistov v ta narod in državo, problemu izogibajoče se nepoglobljeno.

  6. Kot kaže, razen Nemcev vsi svoje genocidne zločine zanikujejo. Turki, Srbi, Slovenci … Ne samo, da jih zanikujejo, zločinci so celo čaščeni v obliki spomenikov, po njih poimenovanih ulicah in trgih ter v obliki spoštljivega javnega odnosa do njih.

    Kaj nam to sporoča? Nič drugega kot to, da so zločinci in njihovi nasledniki, ki imajo od teh zločinov koristi, še vedno na oblasti. Da nas še naprej vodijo psihopati, ki so za oblast pripravljeni storiti vse. Tudi ponovne genocide. Ubogo ljudstvo pod takšnim vodstvom. Toda vsako ljudstvo ima to, kar si zasluži. Bolj kot je odvisno od avtoritet in nezmožno misliti s svojo glavo, bolj brutalen režim si zasluži in ga tudi ima.

    • Tine in imaš alternativen predlog?

      Alternativa v Sloveniji izgleda tako, da v nekem kraju preimenujejo vse ulice, ki imajo imena po partizanih plus za dobro vago še Teslino ulico. Pred tem jo je “nek umetnik” od akademika itak še preimenoval v Teslovo ulico. (Če želiš vedeti kateri, sem pri volji razlagati.)

      Za kaj torej gre pri preimenovanju ulic? Za upor proti nasilju oblasti? Ne! Bolj kaže, da gre za upor proti Srbom plus Slovencem, ki so s Srbi sodelovali. No zdaj veš, zakaj s takšnimi preimenovanji v Sloveniji ni sreče. Če nekaj raste na gnilih temeljih, ne zraste preveč visoko. Ali pa se še prekucne.

      • Igor, pri nas revolucija še kar traja. Zato ni sprave, zato monopoli v vseh državnih podsistemih, zato nas revolucionarji še kar gledajo iz spomenikov, uličnih napisov in iz javnih občil. Preimenovanj ulic praktično ni. Odstranjevanj spomenikov, posvečenih revoluciji, tudi ne.

        Tu ne gre za problem nacionalizmov, ampak za problem totalitarizem : demokracija. Za enkrat imamo veliko postkomunističnega totalitarizma in malo demokracije. Zato je tako, kot je. Nacionalistični ekscesi se povsod dogajajo. Toda to je eksces, ne osnovni vzrok težav.

    • Tudi Nemci jih ne obešajo na veliki zvon. Kakšna vprašanja si ti zastavljaš in pri tem se delaš da nimaš odgovora?!

  7. Slovenija ne bo mentalno zdrava druzba, dokler bomo na nacionalni javni TV v informativnem programu poslusali, da je Srebrenica najvecji genocid v Evropi po drugi vojni. V drzavi Hude jame, kocevskih in drugih brezen in fojb.

  8. Nikoli ne bom razumel taksne vrhunske miselne nedoslednosti in nepostenosti, kot prevladuje pri nas. Ne verjamem namrec, da so pri nas serijsko ljudje, tudi z univerzitetno izobrazbo tako neumni, tako nevedni, tako nezmozni logicnega sklepanja in vrednotenja. Tako zelo ni mogoce.

    • Tujce je lahko obsoditi na smrt. Tudi Slovenec Slovenca to zlahka stori. In to počne kar naprej.

  9. Prima članek, težko bolje spisovati te zadeve, res perfekcija “ogledala”.
    Recimo, da imam poglobljeno, življensko dolgo izkušnjo iz trpljenja materine družine, ki so ji pobili očeta na Hrastniku in sina v Hudi jami in zapleteno izkušnjo očeta mobiliziranega Partizana, ki je bil v uniformi 3 leta
    in vse življenje ni izrekel več kot tri stavke o NOB OF Revoluciji in o Vojni skupaj, Prvi stavek je bil ” Hvala Bogu, da nisem nikoga ubil!”, kako je bilo, kje je kaj bilo, ni nikoli spregovoril-še največ je povedal za Pričevalce, ko spet ni povedal skoraj nič…vsaj pomembnega absolutno nič.
    —————————————————————–
    Ampak, velemojstru Ocvirku bom pa vrgel na mizo tole:

    ČETUDI BI SE JOSIP, EDI IN KOCBEK VRNILI IZ PEKLA IN BI , RECIMO, ZAMENJALI SVOJE TRDE DISKE IN GOVORILI RESNICO PO PRAVICI IN Z USMILJENJEM V SRCIH, BI JIM LASTNI MALIKOVALCI NE VERJELI IN JIH NE BI NITI POSLUŠALI.
    ZAKAJ.
    KER JE ZADOSTI IN PREVEČ KOMFORTA IN PRIVILEGIJEV, KI SO JIH ONI USTVARILI ZA TAKO MISLEČE, KI O ONOSTRANSTVU RAZMIŠLJJO LE SKOZI PRIZMO ” SAJ BOM IMEL CERKVENI POGREB, VESTE, IN V CERKEV TUDI ZAVIJEM KEDAJ!”

    Jaz si pa mislim svoje svoje o Zločinu in Kazni.
    Tudi o svojem dušnem pastirju, ki nas, one, ki gremo vsaj ob Nedeljah poslušat njegove Evangelije, darovanje, povzdigovanje in pridigo ter Obhajilo, redno enkrat mesečno šinfa, kako, da nas je malo
    v cerkvi ob Nedeljah…
    Pa pride Božič, ko se zgrnejo malo večje množice božičnikov k Polnočnici, vsi urejeni in poštirkani, napudlani in počesani in zresnobnjeni-da so kar slavnostno hecni, kot na kaki ohceti in jim ta naš mili dušni pastir, ki na nas redno grmi z odločno besedo in z zahtevanji in pričakovanji njega osebno in Matere Cerkve, pripravi takooo milooozvooočno in dobrikavoooo pridigoooo, da se ti utrne solzica sočutja in zagorijo iskrice upanja svete svetosti, da pa “zdaj pa bo steklo”.

    Ni Postave v glavah, ni strahu, ni razmišljanja, ni spoštovanja, ni bojazni in ni jasne slike zakaj se sploh gre.NI SPOZNANJA O VEČNEM ŽIVLJENJU. Niti slučajno. ŽAL.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite