Zanikovalci genocida v ogledalu Srebrenice

Srebrenica: Leva oblastna elita in Erdogan točijo krokodilje solze.

V dvajsetem stoletju so nekatere večinske ali politične skupnosti v svojih državah sistematično uničevale vse (tako ljudi kot njihove jezike, kulture, simbole, religije idr.), da bi se dokopale do oblasti, državo in družbo pa ukrojile po svoji ideologiji. Gre za nov pojav, poimenovan genocid. V praksi se je porodil v Otomanskem imperiju in dopolnil v Ata Turkovi republiki (1894-1922). Zgodovinar Vincent Duclert (La France face au génocide des Arméniens, Fayard, 2015) pokaže, da je odločilni element pri nastanku genocida »politična volja, da se postavi na noge posebna organizacija za iztrebljanje ‘mikrobov’, tj. Armencev in Asiro-Kaldejcev. Lahko sicer govorimo o prvem genocidu v današnji Namibiji (nad Hereri leta 1904), toda na splošno je veliki genocid, ki je odprl stoletje genocidov, prav genocid krščanskih Asiro-Kaldejcev in Armencev.«

Za genocid je mednarodna skupnost priznala tudi sistematični pomor Bošnjakov v Srebrnici julija 1995. O tamkajšnji spominski slovesnosti so naši dominantni mediji obširno poročali. Karmelina Husejnović je na 24ur popisala pretresljivo izpoved Mevludina Orića (49), ki so ga krogle po čudežu zgrešile.

Ušel sem smrti

»Prišel sem na vrsto v šesti turi, pripoveduje Mevludin. S tovornjakom so nas pripeljali na neko livado in nam dejali: ‘Dol, dol! Postavite se v vrsto, postrojite se!’ Nismo videli, ali smo se postavili prav, saj smo imeli zavezane oči. Postavili smo se nekako po občutku, svojega bratranca sem prijel za roko. Rekel je: ‘Postrelili nas bodo.’ Pomiril sem ga, da ne bodo. In takoj, ko sem to rekel, so začeli streljati. […] Bratranec je padel name, zadeli so ga. Jaz nisem čutil, da bi me ustrelili, nič me ni bolelo.

Ampak lahko bi me še petkrat zadeli, če bi mi bilo namenjeno. […] Tovornjaki so kar naprej vozili nove ljudi. Slišal sem, da je eden skušal zbežati, a so ga ubili. Enemu pa je uspelo, preskočil je železniške tire in zbežal s kraja. Takrat so vojakom naročili, naj gredo še enkrat nad trupla in vsakega ustrelijo v glavo. In tako so še enkrat streljali enega za drugim. Mene so znova zgrešili.«

Mevludinova zgodba, ki jo je nič kolikokrat ponovil v medijih, trikrat tudi pred haaškim sodiščem, me je globoko pretresla. Nedvomno tudi zato, ker me je spomnila na moje pogovore z žrtvami genocida, ki so ušle smrti. Malodane enaki pričevanji sem slišal v devetdesetih letih v Clevelandu. Tam sem srečal rojake, ki jih je komunizem oropal doma. Med njimi sta bila nekaj posebnega Milan Zajec (1925-2013) in France Dejak (1925-2003). Posebnega zato, ker so ju verniki rdeče zvezde ustrelili v Rogu.

Rešila sva se iz brezna

Podobno kakor Mevludin sta Dejak in Zajec pripovedovala, kako sta se rešila iz brezna.

»Žrelo jame so stražili podnevi in ponoči, tudi ponoči so streljali v jamo s strojnicami in metali vanjo bombe, je povedal Zajec. Vpitje umirajočih je bilo nepopisno. 5. junija je zavladala zunaj popolna tišina. Nas šest, ki smo bili lažje ranjeni in smo še lahko hodili, smo čakali trenutka, ko bi lahko zlezli iz jame. Tretjega dne smo namreč našli še drug stranski rov, ki je bil dolg kakih 10 metrov, vendar po njem ni bilo nobenega izhoda. Nekomu izmed nas se je posrečilo, da je priplezal do roba jame, tam pa so ga zagrabili trije partizani in vprašali: ‘Šta si ti, Rupnikovac ili Nedičevec?’ Odgovoril jim je: ‘Domobranec sem.’ Čez kakih deset minut je tiho, brez strela padel v jamo mrtev. Zaklali so ga. Tako nas je ostalo še pet, ki smo lahko hodili.

Z Vinkom Mravljetom sva si napravila zaklonišče ob steni nekega kapnika tako, da sva si naredila steno iz petih, šestih mrličev. […] Govorili nismo veliko, več smo premišljevali. Tudi moliti se nam že ni dalo, le angelsko češčenje smo zmolili skupaj od časa do časa in molitev ‘Spomni se, o premila Devica Marija …’ Te molitve prej nisem dobro poznal, ko pa sem jo slišal druge moliti, sem se je takoj naučil.

Kmalu potem, ko so vrgli nazaj v jamo zaklanega domobranca, se je zaslišalo zunaj kopanje in videti je bilo, da bodo rob jame zaminirali, kot smo tudi pričakovali. Ni minilo pol ure, že je zagrmelo in v jamo so se valile velike skale in kamenje na umirajoče domobrance. To se je ponovilo štirikrat, kajti vsega skupaj je bilo pet detonacij. Nekomu izmed nas je počila mrena v ušesu zaradi pritiska. Vse to se je zgodilo 5. junija dopoldne.

Nam rova ni popolnoma zasulo, ker je bila jama na dnu jako široka; trupla so bila pokrita s kamenjem, pa vendar ne popolnoma; slišalo se je še vedno hropenje in težko dihanje domobrancev. Potem so nametali noter neke bombe, ki so zadimile, da se ni prav nič videlo. Prisluškovali smo iz rova, da bi videli, če je še kaj možnosti za rešitev, ali ne. […] Vem, da sem tisti večer skušal priti iz jame, pa komaj sem se premaknil, sem izgubil zavest.«

Po petih dneh je Zajec ponoči splezal iz brezna po drevesu, ki se je med miniranjem jame zrušilo vanjo. Po skrivanju mu je Stanislav Lenič (kasneje škof) pomagal čez mejo. Svoj križev pot je popisal in naslovil: Ušel sem smrti. Nekaj dni po razglasitvi samostojnosti sem Zajca po maši vprašal, če bo sedaj, ko je Slovenija samostojna, šel domov. Odgovor je bil jasen: »Ne, dokler so na oblasti komunisti!« Njihove zamenjave ni dočakal … A smo jo mi? Odgovor na to tiči tudi v našem odnosu do komunističnega genocida nad slovenskim narodom.

Zanikovalci genocida

Za razliko od Mevludina niso bili ne Zajec in Dejak ne trije ali štirje drugi, ki so se rešili iz brezna, deležni nobene pozornosti po osamosvojitvi. Enako ignoriranje, enako sprenevedanje, enaka cenzura kot v komunizmu.

Zanimivo, Državni zbor, ki noče sprejeti EU obsodbe totalitarizmov s komunističnim vred, se je poklonil srebreniškim žrtvam. Vzorčen primer tega oblastnega sprenevedanja je sporočilo zunanjega ministra Mira Cerarja.

11. julij bi lahko bil navaden poletni dan. Pa ni. Od leta 1995 je to dan bolečega spomina na žrtve genocida v Srebrenica. 24 let je minilo od najstrašnejšega poboja civilistov po drugi svetovni vojni v Evropi. Nedaleč od Slovenije. Poklon srebreniškim žrtvam je moralna obveznost.

Do žrtev.

Da srebreniška tragedija nikoli ne potone v pozabo.

Da odpuščati ne pomeni pozabiti.

Da je zločince potrebno kaznovati.

Je opomin, kam lahko vodi militantni nacionalizem, sovražni populizem in retorika, ki temelji na ščuvanju proti drugim narodom.

Bo kdaj kak dedič komunizma, sploh pa naša oblast, ki je po Ustavi demokratična ne pa komunistična, sposoben začeti svoje sporočilo ob genocidu takole:

Poletje bi lahko bilo navadno. Pa ni. Od leta 1945 je to čas bolečega spomina na žrtve genocida. 74 let je minilo od najstrašnejšega poboja civilistov po drugi svetovni vojni v Evropi. Po vsej Sloveniji. Poklon slovenskim žrtvam je moralna obveznost.

Do žrtev.

Da slovenska tragedija nikoli ne potone v pozabo.

Da odpuščati ne pomeni pozabiti.

Da je zločince potrebno kaznovati.

Je opomin, kam lahko vodi militantni komunizem, sovražni populizem in retorika, ki temelji na ščuvanju proti drugače mislečim.

Erdogan toči krokodilje solze ob Srebrenici

Kakor toči leva oblastna elita s svojimi mediji krokodilje solze ob Srebrenici, jih toči tudi turški predsednik Erdogan, ki je bil v Potočarih in zapisal:

»Srebreniški genocid, ki se je zgodil pred očmi Evrope in je zahteval 8.372 nedolžnih življenj, ne bo pozabljen do konca zgodovine.«

To zapiše načelnik države, ki že sto let preganja vsakega, ki si drzne omeniti otomansko-turški genocid nad krščanskimi Armenci in Asiro-Kaldejci. Islamist Erdogan ima enaka dvojna merila kakor dediči komunistov. Država Slovenija je tako skupaj s Turčijo ena redkih zanikovalk genocida na svojih tleh. Zgodovinar Vincent Duclert, s katerim sem začel, pravi o negiranju genocida:

»Vsak genocid proizvede proces negiranja, saj genocidni zločinci na vse mogoče načine prikrivajo dokaze svojega zločina. Potem zanikovalci iz tega zločina z njim dopolnijo svojo ideologijo. V primeru armenskega genocida skrbi za negacijo turška država.«

Ko se je pojavil preživeli iz Kočevskega Roga, pa – ?????

Je kaj drugače s komunističnim genocidom nad Slovenci? Sistematično in organizirano so začeli konec leta 1941 pobijati Slovence, za katere so menili, da niso naklonjeni komunizmu. In tako do vrhunca poleti 1945, nato pa se je sistematično pobijanje umirilo v nekaj deset pobojih politične emigracije. Genocidni režim je svojo ideologijo razrednega boja dopolnil z likvidiranjem »domačih izdajalcev«. To samostojna Slovenija goji naprej in tako kakor Turčija genocid še naprej negira.

Da bi se ognil očitku, kako delam krivico dominantnim medijem, bom končal z Mladino. V njej se je Bernard Nežmah – po profesionalnosti in etiki čisto nasprotje tega tednika – ob smrti Franca Dejaka spraševal, zakaj dominantni mediji ignorirajo novinarsko tako zanimivega človeka in njegovo zgodbo.

»Zakaj idealnega materiala za zgodovinski dosje nikoli niso opazili?

Paranoični pogled bi rekel – stara Udba in Zveza borcev vlečeta še vedno vse niti v žurnalizmu. Človek bi v to težko verjel, gre prej za naravni refleks urednikov in novinarjev, ki v njem niso ugledali teme. Toda, ali je naravni refleks res naraven?

Si predstavljate, da bi se našel Iračan, ki bi povedal, da je pobegnil iz puščavske jame, kamor so ameriški marinci zasuli ujete iraške vojake? – Vse TV hiše bi obelodanile njegovo pričevanje.

Še bolj preprosto. Denimo, da bi v Beltincih padel človek v kanalizacijski jašek, se nesrečno zagozdil in bi ga gasilcem šele po nekaj urah uspelo izžagati iz pasti. Slika rešenega bi bila na naslovnicah jutranjih časopisov, televizijske ekipe bi se vključevale neposredno s kraja nesreče, radijci bi iz ure v uro sporočali novosti o reševalni akciji.

Ko se je pojavil preživeli iz Kočevskega Roga, pa – ?????«