Sramotna obletnica

Pred dobrim letom je bil razkrit finančni razkroj oz. ogromen dolg mariborske nadškofije. Manj znano je, da se je tudi ljubljanska škofija v času škofa Jegliča kar dvakrat znašla na robu bankrota, višina dolga sicer še zdaleč ni bila tako visoka, a je pomenljiv predvsem bistveno drugačen odziv škofa.

Kratka kronologija dogodkov

Leto dni je od tega, ko smo preko italijanskega časnika L’Espresso zvedeli za velikanski dolg mariborske nadškofije, ki naj bi po navedbah časopisa znašal neverjetnih 800 milijonov evrov. Neposredno po razkritju je sledil plaz ogorčenja, kritik in zahtev po prevzemanju odgovornosti in sankcioniranju krivcev s strani »nižje duhovščine« in vernikov, medtem ko je bila ostala slovenska javnost presenetljivo prizanesljiva, a hkrati pokroviteljsko tolažilna v smislu: »Saj smo vam ves čas govorili, za kaj gre Cerkvi …«

Vrh mariborske nadškofije se je najprej zavil v molk, potem pa hitel razlagati, da dolg ni tako visok, da ne gre za dolg nadškofije, ampak z njo povezanih gospodarskih družb Rast, Zvon 1 in Zvon 2, da se finančni zlom še ni zgodil in da tudi delničarji (še) niso vsega izgubili. Pristojni v mariborski nadškofiji so obljubili, da se bodo z vsemi močmi prizadevali, da bi zadevo sanirali na način, ki bo čim manj boleč za vse vpletene, in da se bodo še posebej ozirali na male delničarje itd. Dogodki so šli svojo nujno pot. V roku enega leta je šlo v stečaj Gospodarstvo Rast (24. novembra 2011), 12. januarja 2012 mu je sledil Zvon 2, po podobni poti gre tudi Zvon 1; vmes so bila razkrita še nepravilno porabljena evropska sredstva pri obnovi dvorca Betnava … Na pogorišču naložbenega pokra je oz. še bo ostala armada delavcev v podjetjih, katerih lastniki so bili cerkveni holdingi, ki s strahom in z negotovostjo čakajo na prihodnost, ogromno opeharjenih vlagateljev ter izjemna sramota in izguba zaupanja v slovensko Cerkev, čeprav je zadevo zakuhala le peščica hazarderjev. Po letu dni še nihče ni prevzel odgovornosti, izvršene so bile le nekatere kadrovske rošade, tako da imamo zopet krivdo brez krivca.

Stiske škofa Jegliča

Cerkev za svoje delovanje potrebuje sredstva in do njih lahko pride z odgovornim in premišljenim gospodarjenjem, zelo pomemben pa je tudi pravno jasen in urejen odnos z državo. Zmotno je namreč prepričanje, kako je bila država v preteklih stoletjih radodarna do Cerkve in je denar pritekal tako rekoč sam od sebe. Ko je škof Jeglič leta 1901 pričel z gradnjo monumentalne stavbe Zavoda sv. Stanislava, je projekt finančno naslonil na darove vernikov in duhovnikov in predvsem na dohodke s škofijskega posestva v Gornjem Gradu. Vložek je bil ogromen in škof je komaj zmogel stroške iz leta v leto. Stvar se je zaostrila, ko je takratni upravnik di Centa zlorabil škofovo zaupanje in s slabim poslovanjem, prekomernim izsekavanjem gozda, s ponarejanjem listin in sklepanjem škodljivih pogodb gospostvo Gornji Grad leta 1907 privedel na rob propada. Na nepravilnosti so škofa opozorili posamezni uslužbenci in gozdni izvedenci, Jeglič pa je takoj, ko je izvedel za sume, ukrepal. Izvedel je revizijo, poiskal svetovalce, odslovil oskrbnika in tudi sam prevzel odgovornost, ko je, da bi rešil posestvo, ponudil svoj odstop, a se je nato v naslednjem letu vse srečno izšlo. Podobno se je zgodilo še enkrat sredi tridesetih let, reagiral je enako in tudi takrat je bil izid »povoljen« za škofa. Za naš kontekst je še bolj zanimiva Jegličeva izkušnja v zvezi z njegovim deležem v Savinjski tovarni za izdelovanje barv in mokolic, v katero je vstopil iz strahu, da bi mu vlada v času prve svetovne vojne oz. po njej zasegla Cerkveno premoženje. Leta 1920 je zapisal: »Ko sem bil meseca julija nekoliko dni v Gornjem Gradu, sem si tovarno ogledal. Toda prestrašil sem se, ko sem videl v računih, da je cena barv poskočila za 500 do 2.000 %, kar je gotovo oderuško. Za vloženo glavnico per 100.000 kron sem letos dobil čistega dobička 60.000 kron. Zato me je začela boleti vest. /…/ Zato sem danes sporočil vodji tovarne in podjetja, da izstopim, /…/. Hvala Bogu, da sem to storil! Sedaj sem miren.«

Cerkev na obrobju družbe

Zdi se, da imajo prav tisti, ki trdijo, da je bila nemorala v podjetniškem pristopu mariborske nadškofije drugorazredna tema, vsaj dokler se zanjo ni vedelo (spomnimo se samo »adult« vsebin, ki jih je imel v svoji ponudbi T-2). Želja po razrešitvi nevšečnosti in težav, ki so se kopičile, ni bila dovolj velika, ampak je prevladala želja po dobičkonosnosti, želja po moči. Zgodovinska ironija je, da je ravno letos Slomškovo leto, 150 let od smrti velikega lavantinskega škofa blaženega Antona Martina Slomška, farsa pa, da je letošnje pastoralno leto z naslovom Pravičnost v ljubezni namenjeno krščanskemu družbenemu nauku. P. Knavs je v nedavnem odprtem pismu Komisiji za pravičnost in mir nazorno opisal zadrego, s katero se pri tem soočajo duhovniki. Ta kronska tranzicijska zgodba mariborske nadškofije je vso Slovensko cerkev prikovala na dno verodostojnosti v slovenski družbi. Škoda je grozovita, nepojemljiva in potrebno bo veliko časa, da se bo povrnilo zaupanje, saj je Cerkev v javni zavesti prišla v družbo »zvenečih« imen, kot so Hilda, Bine, Boško, Zdenko in opravičevanje, da ni šlo za klasično tajkunsko zgodbo ljudem ne pomeni čisto nič.

So obletnice, ki se jih z veseljem spominjamo in proslavljamo, smo polni zanosa, ponosa, veselja, in so obletnice, ki jih ne proslavljamo, a jih ne smemo pozabiti, kajti kdor pozablja, je obsojen na ponavljanje.

Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana