Žiga Turk: Sramota!

42
3033

Politikantsko ravnanje, ki najeda slovensko ustavno demokracijoDo četrtka, 10. julija 2019, smo najbolj dobronamerni optimisti še lahko verjeli, da živimo v demokratični, pravni, pluralni državi. Lahko smo verjeli, da s tem, ko se pretvarjamo, da živimo v normalnem okolju, prispevamo k normalnosti tega okolja. Da s svojim prepričanjem ustvarjamo resničnost in pomikamo resničnost v smer, da bo nekoč boljša, kot je danes.

10. julija 2019 je večina v Državnem zboru prestopila rdečo črto, ki loči pluralne demokracije od nestrpnega avtoritarnega režima. 42 poslancev Socialdemokratov, Levice, Liste Marjana Šarca, Stranke Alenke Bratušek in Desusa je poteptalo sveta ustavna načela. To so naredili z isto oblastno aroganco, s katero s njihovi predhodniki vladali po letu 1945, in z isto nestrpnostjo in sovraštvom do drugače mislečih, s katero so njihovi predhodniki sprožili boljševiško revolucijo v letih 1941/42.

Tudi tokrat so v boju šli do konca, tako kot gre lahko do konca samo »novi človek«. Človek, ki je ostal brez vseh civilizacijskih zavor. Evolucija je živali navadila, da se za mesto v hierarhiji ne pobijejo do konca. Borbe med Petersonovi raki ali pa Laibachovimi gamsi niso na smrt. Niso do konca. Zahodne demokracije pustijo poražencem dihati. Volilne zmage tam niso totalne. Najde se kompromis. Novi človek, ki so ga za svoje projekte opogumili totalitarizmi 20. stoletja, je pa brez zavor. Gre do konca. Gre na 0 % procenta financiranja. Do dna. Ker nižje ne gre.

Proti civilizaciji

Skupina državljanov se je, prepričana, da se jim godi krivica, obrnila na sodišče. Sodišče jim je pritrdilo in naložilo izvršni oblasti, da krivico odpravi. Ampak izvršna oblast krivice ni odpravila. Niti ni naredila koraka v smeri, da bi krivico odpravila. Nasprotno. Skupino državljanov se je odločila kaznovati in je uzakonila rešitev, ki tiste, ki so šli na sodišče po pravico, postavlja v še slabši položaj. Na 0 % za jutranje varstvo in podaljšano bivanje, ki je za šolo obvezen.

0% za kazen. Ker so se drznili pritožiti, da so drobtinice z mize premalo. V opomin vsem drugim, ki bi se utegnili pritoževati, da je stopnja pluralizma pri nas premajhna. Da ne bi še kdaj komu padlo na pamet, da ne bi s hvaležnostjo gledal na malenkosti, ki jih sistem dopušča v smeri normalne demokratične države. Cilj je zastraševanje. Da ne bi še kdaj komu padlo na pamet, da bi ogrozil, kar je nedotakljivo.

Gospodarstvo je dotakljivo. Dopuščajo nekatere pojavne oblike kapitalizma. Na splošno je sistem do podjetnikov neprijazen, se pa da dobro poslovati, kjer oblast lahko svojim prijateljem pomaga do zaslužkov. Prirejeni razpisi, preplačevanje storitev ali zakonsko ustvarjene potrebe nekaterim kompenzirajo visoke davke in neprijazno gospodarsko okolje. Tudi subvencija redkim tujcem, ki le pridejo v Slovenijo, pomaga k dajanju vtisa tržnega gospodarstva.

Šolstvo, sodstvo in mediji, to je pa nedotakljivo in mora biti trdno v rokah kontinuitete. Ne 99 %, pač pa 100 %. Sedem šol od sedemsto je preveč. Ker sicer bi se lahko opazilo, da je žaba v topli vodi. Da je voda, ki se vsem ribam zdi nevtralna, neideološka, laična … pravzaprav slana. Ker sladke sploh ne poznajo in nikoli ne bodo smeli v njej plavati.

Zato so povozili odločitev Ustavnega sodišča, mnenje Službe vlade za zakonodajo, mnenje zakonodajno-pravne službe parlamenta, mnenje uglednih pravnikov …

Proti naravi

In gre še za več kot za pravo. Gre za naravno pravico staršev, da otroke izobražujejo in vzgajajo po svoje. Ta pravica je stara toliko, kolikor je star koncept staršev – da se torej otrok rodi očetu in mami in ne kar tropu. Da ga vzgajata oče in mama in ne kar cela vas. To je pospešilo prenos znanja med generacijami, nekatere »večne« resnice pa so omogočile, da so se, zaradi svoje trajnosti, obrusile v času. Ker so bile nespremenljive, so se izkazale, ali pa ne, skozi daljše časovno obdobje. 50.000 let človeštvo napreduje po zaslugi tega, da se otroci učijo od staršev. Da starši spoštujejo, kar so vedeli dedje in pradedje.

Enakopravnost ljudi je novejšega datuma. Svoj izvor ima v enakosti duš oz. enakosti pred Bogom. Še utrdila je enakopravnost staršev, da svoje otroke vzgajajo po svoje in ne po navodilih tistih, ki imajo več pravic.

Enakopravnost pravnih oseb, torej raznih inštitucij, podjetij, je še mlajša. Od Magne Carte dalje pa Zahod oblast dela odgovorno, podložno in nikakor ne privilegirano pred podložniki. Inštitucije oblasti – razen kot gre za ustvarjanje reda – niso privilegirane pred institucijami ljudi. Kralj ali grof ne smeta trgovati pod boljšimi pogoji kot njuni podložniki.

In čisto na koncu se potem pojavi brezplačno osnovno izobraževanje. Z njem se poskuša vsem ljudem zagotoviti neko minimalno izobrazbo. Od nekdaj je bil skriti cilj šol tudi ustvarjati »družbo« in kohezivnost v njej. Šole so bolj ali manj prikrito privzgajale ljubezen do Boga, cesarja, naroda, diktatorja, ideološkega kulta ali vsiljevale določeno filozofijo. Pri čemer je treba povedati, da se bog Jehova raznim ljudstvom očitno obnese že 4000 let, ta ali ona pravkar izmišljena politična ideologija pa preizkusa časa še ni opravila.

Moč Evrope

Ampak moč Evrope je bila vedno v tem, da je iskala napredek v različnih smereh. In je zato več inovirala kot npr. Indija, Kitajska ali Islam. To pomeni, da je v naši kulturi, da je treba tudi pri izobraževanju otrok dopustiti pluralizem. Res je, da evropske države na različne načine financirajo šole. Nikjer pa ni šolstvo tako enobarvno, kot v Sloveniji. Tako je enobarvno, da te barve sploh več ne vidijo. Kot ribe v morju ne čutijo, da so v slani vodi.

Ker obstaja naravna pravica staršev, da otrokom izberejo šolo skladno s svojim prepričanjem in ker smo kot civilizacija sprejeli, da državno ne more imeti prednosti pred zasebnim, in ker smo se socialno odločili, da naj bo šolanje brezplačno, je seveda nujno, da se financiranje izobraževanja izenači, ne glede na to, ali ga izvaja vladna ali nevladna šola.

Druga rešitev pa je, da država organizira waldorfske, Montessori ali katoliške šole. Oz. da starši s tem, da so finančno povsem enakopravne nevladne šole prazne, dokažejo, da vladne šole v celoti uresničujejo njihovo pravico, da se otroci izobražujejo skladno z vrednostnim sistemom staršev. Vse drugo je necivilizirano.

Sramota

Skratka, predlagatelja pobalinskega zakona in tistih 42 podpornikov bi moralo biti pošteno sram. Ampak jih seveda ni. Ker so hodili v take šole, ki so jim privzgojile, da je to v redu. Bomo videli, če so v Državnem svetu kaj bolj spoštovanja vredni.

42 KOMENTARJI

  1. To je abeceda naravnega in ustavnega prava, slovenske ustavne kulture ter demokracije!

    Čestitke avtorju!

  2. Dobronamerni optimisti ali bedaki, ki ne zmorejo ali nočejo videti slovenske stvarnosti, kakšna je?

    S stališča ozaveščanja je ta ukrep dobrodošel. Sedaj lahko tudi slepi spregledajo. Ali bo to dovolj, da se preneha tiščati glavo v pesek, bomo še videli. Levičarski skrajneži dobronamernost in zmernost vidijo kot slabost, ki jo brezobzirno izkoriščajo. Pri njih se od leta 1941 do sedaj se ni nič bistvenega spremenilo. Enkrat totalitarist, vedno totalitarist.

    Bo to dovolj, da se slovenski desni intelektualci začnejo ukvarjati z bistvom, z vzrokom slovenske družbene patologije in ne le s posameznimi simptomi bolezni? Ali so tega sposobni, se bo šele pokazalo.

    V posmeh civilizacijskih dosežkov zadnja anketa javnega mnenja kaže, da večina podpira ta barbarizem. Še en dokaz, kako globoko smo padli. Tako agencije za raziskave javnega mnenja kot tudi mnogi slovenski državljani.

    • Se bojim, da tudi tokrat slepi ne bodo spregledali. Če te problem ne udari po glavi (= se te ne tiče), za večino ne obstaja. In zasebne šole so tako maloštevilne, da velika večina staršev o njih niti ne sanja, ker ni možnosti, da bi logistično izpeljali šolanje otrok v njih. In zato zanje ni problema, saj je edina opcija javna šola. Tako imajo problem samo maloštevilni starši, ki izkoriščajo možnost izbire, ki jo imajo. Škoda, ker ne premoremo dovolj empatije, da bi jih podprli. (In verjetno na tem temelji ponujanje referendumskega odločanja: zlahka bi dosegli prenizko udeležbo, ker ne gre za ‘splošni problem’. Ideoloških (ne)argumentov jim niti ne bi bilo treba navajati. Dovolj bi bil predreferendumski molk v dolžini celotne kampanje.) Ampak mislim, da je škoda predvsem to, ker sploh ne razmišljamo in pustimo plačancem, da odločajo namesto nas.

  3. Se strinjam. V veliki vecini niti ne vedo dobro, kako narobe delajo. Otroci socializma, ki so jim desetletja ideoloskega drila sprala pamet.

    Zacuda se ta dril v Sloveniji cetrt stoletja po formalni spremembi rezima kar nadaljuje. Otroke v solah in ze vrtcih tudi danes v znamenju rdece petokrake zenejo po pohodih okoli mesta in jim ne povejo, da je z rezimom, ki je ljudi mnozicno zapiral, izvensodno pobijal, sledil in zastraseval s politicno policijo, jih diskriminiral na podlagi prepricanja in socialnega porekla, jih razlascal osebnega in druzinskega prigaranega premozenja itditd., karkoli narobe.

    Kakorkoli neverjetno, se danes rezimsko privzgajajo ” mlade partizane” in mislijo, da jim ta pravica drila generacij otrok, ne njihovih osebnih otrok, ampak vseh, kar pripada.

    Lahko bi pogledali v svet in ugotovili, da v svoboden svet spada svoboda glede izbire solanja in svobodna iniciativa glede ustanavljanja sol. Ogromno privatnih sol na vseh nivojih. Ponekod celo vecina. Npr. v Belgiji. Najboljse in najstarejse univerze zahodnega, predvsem anglosaksonskega sveta.

    Lahko bi sli cez mejo in tudi v drzavnih solah nasih zamejskih rojakov na Koroskem in v FJK na stenah ucilnic zagledali razpela in v solskem urniku po uro ali dve tedensko ( izbirni) verski pouk.

    Mizijo pred vsem tem in podobnim. Lahko imamo ne le kapitalizem, ampak po potrebi divji kapitalizem ali roparsko akumulacijo kapitala v gospodarstvu. V bankah se posebej kaoticno svobodo. Ampak solstvo, deloma zdravstvo, pa mediji in pravosodje, kako absurdno, morajo ostati, kot ugotavlja tudi ZT, taki kot v komunizmu, drzavni in predvsem v sluzbi “avantgarde”.

    Neverjetno sicer, kako to v glavi otroci socializma, npr. Marjan Sarec, spravijo skupaj, ampak za njih ocitno to gre. Dokler jim je dovoljeno, se ne bojo ustavili od sebe. Kot vidimo, jih obisk pri samem papezu ne bo ustavil. Ne Bratuskove. Ne ministranta Sarca.

  4. “Do četrtka, 10. julija 2019, smo najbolj dobronamerni optimisti še lahko verjeli, da živimo v demokratični, pravni, pluralni državi”

    Dobronamerni optimisti??? Idi&oti je pravilen izraz. Skrajni čas je, da SLO domorodce zamenjajo muslimani.

  5. Žiga je povedal čisto resnico, le da je bil 5 let naivnež, pardon dobronamerni optimist. Konec pravne države se je zgodil 20.6.2014. Od takrat se le še poglablja.

    • Spoštovani, hvaležna Vam bom za namig, kaj se je zgodilo tistega dne. Ko namreč ponudim ta datum stričku Googlu, mi ponudi vse sorte, pa mislim, da ne tega, na kar nas želite opomniti …

      • Marta,
        menim, da ima Teodor v mislih poletni dan tik pred začetkom uradne volilne kampanje za državnozborske volitve leta 2014. Kampanja je začela 23. junija, volitve so bile 13. julija.

        20. junija 2014 je moral oditi politik Janez Janša v zapor na Dobu.

        Da je bila pravnomočna sodba, po kateri je moral vodja največje opozicijske stranke nastopiti zaporno kazen, nezakonita, je tedaj opozarjalo mnogo uglednih pravnikov.
        Opozarjali so tudi, da sodstvo ne sme biti orodje, ki bi oblastni politiki lahko služilo za obračun s političnimi nasprotniki.

        Da so bile sodbe vseh treh stopenj nižjih sodišč v primeru Patria nezakonite, so leta 2015 soglasno razsodili ustavni sodniki. Primer Patria tako ni prišel pred Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer bi zagotovo padel. Ustavno sodišče je preprečilo, da bi Republika Slovenija na ESČP dobila še eno veliko črno piko kot kršiteljica človekovih pravic.

        V Sloveniji, ki je po ustavi demokratična republika ter pravna in socialna država, je Ustavno sodišče kot vrhovna in poslednja sodna instanca v državi, z razveljavitvijo nezakonitih sodb v primeru Patria ohranilo videz pravne države.

        Čeprav… pravica zamujena je pravica odrečena.
        Izgubljenega časa ter vseh, tudi političnih posledic, ki so jih zaradi sodne krivice ter celotnega procesa Patria utrpeli krivično obsojeni, njihovi svojci in velik delež slovenskih državljanov, nihče nikoli ne bo povrnil in izbrisal.
        Iz vrst sodstva pa tudi ne bo nihče odgovarjal, saj slovenski pravni sistem ne uveljavlja odgovornosti sodnikov za njihove hude sodne napake.

        Politik Janša in stranka SDS nista edini žrtvi političnega sodnega procesiranja. Na podoben način sodstvo politično obračunava s politikom Francem Kanglerjem.

        Vprašanje, ali je Slovenija v resnici pravna država, če nekatera njena sodišča nemoteno politično obračunavajo samo z določenimi opozicijskimi politiki, medtem ko so nekateri drugi (npr. župan Janković) dejansko nedotakljivi, tako ostaja predmet razprave.

        Isto vprašanje ni odprto le zaradi političnih sodnih procesov, temveč tudi zaradi sodnih krivic in sodnega mrcvarjenja, ki se dogaja navadnim državljanom.
        V zadnjem času je znan sodni primer umora dr Jamnika, kjer je bil žrtev krivičnega sodnega pregona, krivične sodbe in skoraj štirih let krivičnega zapora dr. Novič.

  6. To vendar ni tako hudo. Vsaj DS bo to popravil, potem pa ponovno Ustavno sodišče. Menda je v zakonu rok za uvedbo tega financiranja šele tam čez nekaj let.
    Niso si upali več kot toliko, se pa gredo provokacij in razkazujejo svojo moč.
    Desnica pa upam, da v prihodnje bolje razmisli kaj je s temi “zasebnimi” organizacijami, da se ne bomo zapletali bolj kot je treba. Spomiti se je treba da Ustavna zmaga ne temelji na argumentih “zasebnih izvajalcev javno veljavnega programa”, niti najmanj. Da ne bomo v pijanosti zmagoslavja na to pozabili.

    • Zdravko,
      kaj ni tako hudo? Še kako hudo je!
       
      Nič ni “menda v zakonu rok za uvedbo tega financiranja šele tam čez nekaj let”.

      Več let je že minilo od ustavne odločbe, pa ta še vedno ni uveljavljena na ustaven način.
      Rok za sprejem primerne zakonodaje za uvedbo enakopravnega financiranja zasebnih šol je že zdavnaj mimo.

      Ustavno sodišče je 4. decembra 2014 (sic!) izdalo odločbo, v kateri je zakonodajalcu naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost pri financiranju zasebnih šol odpraviti v roku enega leta od objave dotične ustavne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

      Izračunajte sami, za koliko so že pretečeni roki za uvedbo pravičnega financiranja javnih programov v zasebnih šolah. Lahko izračunate do dneva natančno.

      Odločba US je bila izdana leta 2014, v Uradnem listu objavljena v začetku leta 2015, pod Cerarjevim najbolj etičnim in najbolj moralnim “pontifikatom”.
      Danes, v juliju 2019, že trpimo pod Šarčevo totalitarno peto – tako hitro napreduje rušenje pravnih temeljev demokratične vladavine!

      Ustavni pravnik Cerar se je že kot premier izmaknil vsaki odgovornosti do upoštevanja ustavnih odločb, letos je svoje neodgovorno izmikanje samo poudarjeno ponovil!
      Namreč, namesto da bi v tej totalitaristični koaliciji vsaj poslanci SMC, ki jih je do nedavna vodil takoimenovani ‘ustavni pravnik’ Cerar, z glasovanjem proti neustavnemu Pikalovemu zakonu obranili pravno državo, so se Cerarjevi poslanci potuhnili!

      Ko vlada in poslanci vladnih strank v parlamentu rušijo ustavne temelje pravne države, nekateri v tem celo ne vidijo “nič hudega”.

      Bog nam pomagaj.

      • Ja, Vanja, tako je to, ker jaz v “temeljih demokratične vladavine”pri nas ne vidim kaj posebno trdnega. Odtod moja ocena, da ne gre za kaj “zelo hudega.”
        Da Slovenija ne sodi med neodvisne države, niti ne med republike, je tisto kar je meni zares hudo. Postajamo babilonsko kraljestvo, ki ga čaka enak konec. Zakaj? Zaradi morbidnosti slovenske družbe, ki v prostovoljnem suženjstvu vidi svojo rešitev. A ta rešitev je samo grob. Nad družbo visi prekletstvo, za katerega tudi desnici ni mar. Tudi na desnici imamo samo sužnje in njihove gonjače.
        Tako jaz to vidim.
        In tako noben ne bo opazil moje pripombe, da zmaga na Ustavnem sodišču ni temeljila na argumentih desnice, amak na bizarni podrobnosti v ustavi, ki pravi, da je osnovna šola obvezna in financirana iz javnih sredstev.
        Da gimnazije ne sodijo pod omenjeno Ustavno odločbo vsi potuhnjeno tajijo. S takšno politiko se bo suženjstvo samo nadaljevalo do propada države, enako kot se je zgodilo z Jugoslavijo.

        • Ob upoštevanju dejstev iz skupne polpretekle zgodovine, se mi sedaj čudimo majavim temeljem demokratične vladavine.

  7. 42 poslancem Socialdemokratov, Levice, Liste Marjana Šarca, Stranke Alenke Bratušek in Desusa, za vas je primerna samo ena beseda: barabe!

  8. »Do četrtka, 10. julija 2019, smo najbolj dobronamerni optimisti še lahko verjeli, da živimo v demokratični, pravni, pluralni državi. […] 10. julija 2019 je večina v Državnem zboru prestopila rdečo črto, ki loči pluralne demokracije od nestrpnega avtoritarnega režima. […]«

    Mnenje, da je ŠELE 10. julija 2019 »večina v Državnem zboru prestopila rdečo črto, ki loči pluralne demokracije od nestrpnega avtoritarnega režima«, je datumsko neutemeljeno. Ta datumska napaka zameglji več-letno napačno politiko t. i. »vsegliharstva« ter povzročeno škodo. Zamolčan je poraz te politike in taktike.

    A. PORAZ POLITIKE t.i. »VSEGLIHARSTVA« – 10. 7. 2019

    Navedeno mnenje o prelomnem datumu ŠELE 10. julija 2019 datumsko zamegljuje dolgo predhodno dobo zadnjega desetletja hude eskalacije »nestrpnega avtoritarnega režima«. Ta se vsem na očeh kaže v obliki sistemsko-strukturne sinergije izven-zakonitih udarov oseb z javnimi pooblastili izvršilne, sodne in zakonodajne veje oblasti, s suportom državno financiranega medijskega aparata.

    Ta napaka z datumskim zamegljevanjem dolge desetletne dobe hude eskalacije »nestrpnega avtoritarnega režima« z datumom 10. julij 2019 zameglji več-letno lastno škodljivo napačno politiko t.i. »vsegliharstva« ter povzročeno škodo. Škodljivo napačna politika t.i. »vsegliharstva« je namreč ena od temeljnih okoliščin, s katerimi se je v zadnjem desetletju po eni strani usodno oslabilo pristno demokratično opozicijo, po drugi strani pa okrepilo eskalacijo »nestrpnega avtoritarnega režima«.

    Škodljivo napačna politika t.i. »vsegliharstva« je posebej silovito eskalirala vsaj dva-krat:

    Prvič je posebej silovito eskalirala v začetku leta 2013, ko je samo-deklarirano »reformna« DLGV vrgla pristno REFORMNO Vlado Republike Slovenije. In to v trenutku, ko so napori pristno reformne vlade v okoliščinah po pregretem letu 2012 prelomili moč in skoraj dokončno oslabili omrežje »nestrpnega avtoritarnega režima«. Od tega udara politike t.i. »vsegliharstva« si pristno demokratična opozicija ni nikoli več opomogla, do danes (2019 !) in traja.

    Drugič je eskalirala dne 15. 9. 2015 v pravtako usodnih okoliščinah. In sicer, ko je bila po večih letih hudih sistemsko-strukturnih zlorab s strani »nestrpnega avtoritarnega režima« v pristno demokratično opozicijo, slednja zelo prizadeta in oslabljena. Z zadevno eskalacijo je t.i. »vsegliharstva« ustvarilo bizarno ne-uravnoteženo tehtnico, z na eni strani »nestrpno« koalicijsko prvakinjo, na drugi strani pa od let udarov vanjo zelo prizadeto in oslabljeno pristno demokratično opozicijsko prvakinjo. S tem se je pristno demokratično opozicijo še bolj oslabilo. Zadevna eskalacija z dne 15. 9. 2015 je v obliki javne objave vzvišeno všečno »vsegliharskega«, a posiljeno ne-uravnoteženega očitka z dne 15. 9. 2015, naperjenega zoper politično hudo napadano, pristno demokratično OPOZICIJSKO (!) stranko SDS, da je slednja tista, ki ovira državo Slovenijo, ker ne izoblikuje velike koalicije s (koalicijsko) stranko SMC. Zadevna eskalacija je izoblikovana v obliki »Odprtega pisma Cerarju in Janši« z dne 15. 9. 2015 s strani 16 avtorjev:

    »Mark Boris Andrijanič, Matej Avbelj, Anže Burger, Romana Jordan, Luka Lisjak Gabrijelčič, Aleš Maver, Marko Pavlišič, Jerneja Penca, Matej Petrišič, Dimitrij Rupel, Jaka Šoba, Tomaž Štih, Žiga Turk, Blaž Vodopivec, Egon Zakrajšek, katerim se je kot šestnajsti pridružil »mlado-ekonomist« Marko Voljč.«

    B. PORAZ NEPOŠTENE TAKTIKE t.i. »VSEGLIHARSTVA« – 26. 5. 2019

    Ob pojavu velike (ponovne) zmage SDS in povezovanja (s SLS) na zadnjih volitvah 25. 6. 2019, navkljub okoliščinam sistemsko-strukturnih udarov vanjo, je posebno znamenje teh volitev izrazit poraz nepoštene taktike dr. Žige Turka.

    Le-ta je namreč v volilni kampanji dolgoletni deklarirani član sistemsko napadane stranke SDS in pred tem njen dolga leta vodstveni politik. Kljub temu je sedaj taktično nepošteno volilno nastopil proti stranki SDS, tako da je nastopil v stranki NSi, s tem, da slednja v zgoraj navedenih okoliščinah sistemsko-strukturnih napadov v SDS so-izvaja nepošteno politiko. Nepošteno politiko so-izvaja tako, da se nemo ali aktivno sodeluje pri desetletnih sistemsko-strukturnih napadih zoper pristno demokratično in opozicijsko SDS. Nato pa je taktično, to je dan pred volitvami iz napadane stranke izstopil.

    Z vidika poraza nepoštene taktike je zanimiva naslednja po-volitvena analiza Bojana Požarja:

    »Vidni član SDS Žiga Turk, ‘liberalec, ki je kandidiral na listi NSi tudi s podporo članov Kučanovega Foruma 21, je velik poraženec teh volitev. Njegov ples na dveh ali celo treh svatbah mu je na koncu prinesel bolj malo preferenčnih glasov, komaj nekaj sto več kot Bernardu Brščiču, liderju Domovinske lige (no, Brščič pa je po številu preferenčnih glasov prehitel tudi Dominiko Švarc Pipan), in Turkova politična zgodba je zdaj verjetno dokončno končana, pokopana. Bilo bi spodobno od njega, če bi vsaj zdaj tudi formalno odšel iz SDS.«

    • Turka moram tu vzeti v bran. SDS je lahko še tako “pristno demokratična stranka”, vendar ji veliko stvari tudi manjka. Turk ni imel kaj, kot da je sprejel takle salto, ki se mu ni izšel. Vendar ta poraz še zdaleč ni tako pomemben. Pomembno je, da v SDSu zanj ni prostora. Druge stranke pa nimamo. Manjka nam po mojem mnenju republikanska stranka. Tako kot meni.

      • Kot običajno, vaše besede nimajo veliko skupnega s stvarnostjo. Kolikor se spomnim, je dr. Turk sam izstopil iz vseh strankinih teles SDS-a. Torej, se je sam marginaliziral. Verjetno je v strankah treba biti aktiven, treba je delati in ne samo hoditi po morebitne nagrade. Zakaj tega ni hotel in se sam izločil, ve sam.

        Vsekakor je pa njegova politika zmernosti in vsestranske všečnosti doživela epilog v obliki poraza. V obliki vse večje totalitarizacije družbe.

        • Ah, vaš cinizem. Turk je bil očitno izločen, ker se ne ujema povsem z linijo SDSa. Da je pri tem izstopil in ga niso vrgli ven, samo dokazuje kar pravim. Da ne bil aktiven, da je samo hotel nagrade, pa boste morali malo argumetirati, ne samo obrekovati.

    • @Martin: Poslanci so glasovali za anarhijo. Če se oni ne držijo pravil, kako naj bi se jih drugi ljudje.«

      Ja, toda težava nastale konfuzije je globlja. Gornji prispevek tega ne zaznava. Osvetlimo del:

      I.
      Prvič: 4 in pol letna zamuda izvršitve ustavne odločbe U-I-269/12 z dne 12. 4. 2014 je seveda nedopustna (!). Nedopustna.

      II.
      Drugič: Možen izid zahteve ustavne odločbe ni en.

      En možen izid zamude je to, da glasujoči poslanci (zakonodajalec) izvršijo ustavno odločbo tako, da zgolj s korekcijo STATIČNEGA sistema. V to smer je naperjena ost gornjega prispevka. To ni dovolj poglobljeno. Nepoglobljenost danes lahko vodi v neprijetno presenečenje ob izidu morebitnega kmalu sproženega ustavnega spora. Še posebej ob nastali sila neugodni poziciji 9-članskega senata.

      Navedena smer, to je smer korekcije STATIČNEGA sistema, ni edina. Razlog je v enačbi samega življenja oziroma narave stvari, katere enačba ni statična. To je v naših mnenjih premalo osvetljena možnost, torej da se v izidu zahtevano ustavnost vzpostavi z DINAMIČNO spremembo sistema. Na takšen pristop kaže zadevno sporni zakon. Prav v smeri slednjega se gibljejo »poslanci, ki so glasovali za anarhijo«.

      Ta vidik je javnosti premalo osvetljen, kar ni dovolj poglobljeno in lahko vodi v neprijetno presenečenje ob izidu morebitnega kmalu sproženega ustavnega spora.

      III.
      Tretjič: Poseben, premalo osvetljen, problem pa je sama vsebina zadeve. Zaradi konfuzije dveh mestoma hkrati učinkujočih odločb Ustavnega sodišča je nastalo dokaj široko polje proste presoje. Dokaj široko polje proste presoje je nastalo zaradi konfuzije vsebin dveh ustavnih odločb, in sicer zadevne, s številko U-I-269/12 z dne 12. 4. 2014 in neke prejšnje, s številko U-I-68/98 z dne 22. 11. 2001. To je posebna okoliščina sedanje konfuzije. To, mestoma konfuzno, a dokaj široko polje proste presoje je na voljo glasujočim poslancem.

      Večinsko stališče ustavnih sodnikov v zadevni odločbi U-I-269/12 (glej 12. točko njene obrazložite) je izrecno vezano na dikcijo ustavne odločbe U-I-68/98 (glej 21. točko njene obrazložitve). In sicer je vezano na stališče, da se »zakonodajalčeva odločitev, da država financira le javne šole, v katere lahko vpišejo svoje otroke vsi starši, v polju njegove presoje in zato ni v nasprotju z Ustavo.«

      Slednje pa se ne omejuje le na zasebne osnovne šole. Ob tem že iz besedila odločbe št. U-I-68/98 sledi, da se omenjeno stališče nanaša tudi na odločitve zakonodajalca, v katerih gre za razlike v financiranju zasebnih osnovnih šol. Ustavno sodišče je namreč zapisalo, da bo GENERIČNI pojem šole v obrazložitvi odločbe uporabljalo za osnovne šole, gimnazije ter poklicne in strokovne šole.

      Kajti točka 7. obrazložitve odločbe št. U-I-68/98 se glasi: »ZOFVI je del šolske zakonodaje, ki je bila sprejeta v začetku leta 1996. Predstavlja temelj za novo sistemsko ureditev vzgoje in izobraževanja, pogojeno z družbenimi spremembami v Sloveniji po sprejetju Ustave leta 1991. Ureja tisto, kar velja enako za vrtce, osnovne šole, gimnazije ter poklicne in strokovne šole (v nadaljevanju vrtci in šole), to so razmerje med javnim in zasebnim šolstvom, notranja organiziranost šol in njihovo financiranje.«

        • IV.

          Danes, to je 18. 7. 2019 ob 11:01:59 je prišlo, na podlagi predhodne zahteve Državnega sveta, do ponovnega odločanja o sporni noveli zakona ZOFVI v Državnem zboru. V postopku pri ponovnem odločanju mora za sprejem zakona glasovati večina vseh poslancev. Ponovna odločitev je dokončna.

          Ob današnjem glasovanju ni bila dosežena večina, saj je glasovalo »ZA« 43 od skupno 90 poslancev. S tem postopek končan. Tak izid postopka noveliranja ZOFVI pa pomeni nadaljnjo neizpolnitev ugotovitvene ustavne odločbe U-I-269/12 z dne 4. 12. 2014.

          Nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča vedno vzdržuje in tudi poglablja protiustavno stanje, ugotovljeno v ugotovitveni odločbi Ustavnega sodišča. Odločbe Ustavnega sodišča so obvezne (1. člen Zakona o ustavnem sodišču), in morajo tako dejansko učinkovati. Kot take jih morajo vsi državni organi, vključno z zakonodajalcem, spoštovati in izvrševati, ter jih nikakor ne šteti za neobvezna priporočila.

          Spoštovanje sodnih odločb, tudi odločb Ustavnega sodišča, je namreč eden temeljnih postulatov pravne države in srž ustavne demokracije.

          Brez dvoma je torej zakonodajna neodzivnost Državnega zbora glede obveznosti, ki mu je naložena z odločbo Ustavnega sodišča, kršitev načel pravne države (2. člen Ustave) in načela delitve oblasti (drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave).

          • V.
            Tako je včeraj naslovno visoko všečna, a datumsko (10. 7. 2019) bizarno neutemeljena, beseda prispevka izgubila svojo pozo.

            Ob koncu postopka o noveliranju ZOFVI pa velja osvetliti nek specifičen problem, ki je ostal skrit.

            To je v javnosti prezrta nastala sila neugodna pozicija 9-članskega Ustavnega sodišča. Z gornjim, to je z včerajšnjim koncem postopka o noveli ZOFVI, je sicer odpadlo neprijetno presenečenje ob izidu morebitnega kmalu sproženega ustavnega spora.

            Toda navedeno pozicijo, s tem da še ni upoštevanega najnovejšega imenovanega sodnika, že kaže nenavadna 2. točka izreka pravkar v uradnem listu objavljene ustavne odločbe v zadevi g. Vilijema Kovačiča (Up-135/19-23, U-I-37/19-12 – županske volitve v MOL). Izid 2. točke izreka (o volitvah za župana): 8:1.

            S tem je navedena pozicija osvetljena. Proti je glasoval sodnik ddr. Jaklič.

      • Razumem. Poslanci niso imeli druge možnosti, kot glasovati za anarhijo. Če pa bi drugače glasovali, kot so, bi po pritožbi ustavni sodniki glasovali za anarhijo v razmerju 8:1.

  9. Tu sploh ni polemike z zapisanim v sestavku Zige Turka. Karkoli bi avtor zapisal, bi bil lahko delezen istih besed od Zige Stupice. Brezplodno diskvalificiranje in nic drugega.

    • Očitno je pri nas ena glavnih težav odgovornost. Vedno so drugi krivi za težave, h katerimi sami prispevamo. To velja tudi za dr. Turka in druge domnevne demokrate. To hoče povedati g. Stupica: vsegliharska politika, katere del je tudi dr. Turk, je močno prispevala k sedanjemu stanju totalitarizacije družbe. Totalitarno pomeni meni vse, tebi nič. Ne glede na to, kdo je kaj ustvaril.

      Toda nismo še na dnu. Poslastice so še na zalogi. Če smo na dnu, so ga brez težav zmožni prebiti.

      • Ne vidim, v cem bi bil ZT del ” vsegliharske” politike in se manj, da bi on prispeval k totalitarizaciji druzbe. Ocitki kar nekam v 3 dni.

        • To je pa res težko videti.

          “Dobronamerni optimisti”, kot sebe in podobne imenuje dr. Turk, tolerirajo osnovni vzrok vseh slovenskih težav in se zato z njim sploh ne ukvarjajo. Zato ta brez težav in neovirano deluje naprej. Hitro so pa kritični do tistih redkih, ki se temu javno upirajo, češ da so preostri, preveč neposredni ipd. So pač zmerni “dobronamerni optimisti”. Toda s tem soustvarjajo okolje, da totalitarna kontinuiteta zlahka širi svoj prostor, njene nasprotnike se pa izključuje in potiska na obrobje. Rezultat tudi njihovega delovanja in nedelovanja je to, kar imamo sedaj. Kdor tega ne vidi, mu tudi oftalmologi ne morejo pomagati.

          • Torej je glavno odstraniti dobronamerne optimiste in vseglihtarje, potem bo pa vse v redu, a ne? A se v demokraciji zmaguje s pridobivanjem ali z izlocanjem ljudi? V matematiki z odstevanjem dobis manjse stevilo, ne vecjega.

          • Če bi imeli demokracijo, IF …!!?
            Kar nismo naredili takrat ko bi morali, se nam sedaj kaže kot problem, ki se še veča.

          • IF, vidim, da vam gre to težko v glavo. Bom poizkušal povedati še po kmečko.

            Na njivo so bili posejani posevki. Nežne rastlinice so začele rasti. Toda kmalu se je pojavil tudi plevel. Nekateri so bili mnenja, da je plevel treba populiti. Zmerni in dobronamerni so bili mnenja, da ni potrebno nasilje nad plevelom, saj to ni nič hudega. Glavno, da imamo sonce in bo vse v redu. Maloštevilni so vseeno poizkušali puliti plevel, toda zmerni in dobronamerni so skupaj režimskimi medijskimi in drugimi voditelji negodovali, češ, vse bodo pomendrali. Tako so bili še ti marginalizirani. Tako je plevel lahko nemoteno rasel in vse prerasel. Ostala je le še kakšna nebogljena rastlinica posevka. Ko se je to zgodilo, so bili zmerni in dobronamerni nenadoma ogorčeni in so začeli vpiti: sramota.

            Zmerni in dobronamerni niso zasadili plevela totalitarizma, so ga pa pustili, da raste in zatre posevke demokracije. Oni sami niso kradli, so pa držali vrečo. Zato so soodgovorni za sedanje stanje.

        • Totalitarna kontinuiteta zlahka širi svoj prostor, ker ji ga desnica pušča. Tako prepirljivih ljudi kot so na desnici ne najdeš. Na koncu se še verni ljudje strinjajo z vami, potem pa glasujejo za levico.

  10. Se enkrat bi pohvalil vsebino in zavzetost avtorja v tem besedilu. Tudi zato, ker je tole cisto nekaj drugega od neprebavljive liberalne provokacije nekega tujega avtorja, ki jo je Turk na Casniku objavil pred tedni.

    • Ampak v zadnjem odstavku je napisal, da šlo za parodijo, ali nekaj takega… Vsaj tako sem jaz razumel. In si oddahnil.

  11. Predlagam vložitev tožbe proti Pikalu. Prelomil je prisego, ki jo je dal ob imenovanju za ministra.

  12. Odlično, g.Turk!

    42 poslancem Socialdemokratov-Komunistov, Levice-Komunistov, Liste Pobožnega Marjana Šarca-pol Komunistov, Stranke Alenke Bratušek in Desusa, obojih Komunistov – za vas je primerna samo ena beseda: brezvestne in nemarne totalitaristične Barabe!

  13. “Nestrpnega avtoritarnega režima”?

    A res? Povejte mi kaj novega. Avtoritaren je na primer bil jugoslovanski kralj, ki je šestega januarja 1929 uvedel diktaturo z besedami: “Mi, kralj Aleksandar …”. Ravno danes še enkrat berem moji katedri namenjeno mnenje rektorja mariborske univerze: “Menimo, da se v katedre enakopravno …”. Pod mnenjem je podpisan samo in izključno rektor prof. dr. Zdravko Kačič.

    Tega svojega(?) mnenja ne uveljavlja po redni poti preko naše dekanice ampak ga je našemu predstojniku katedre v javnem pismu posredovala kar sindikalna zaupnica. Naj se ve, da v četi ni glavni komandant ampak politkomisar. 😉

    Največji problem vidim v tem, da avtoritarci ustvarjajo odlično mikroklimo za druge avtoritarce (znane kot “mali bogovi”). Vzponu našega rektorja je tako po mojem mnenju vetra v jadra dal bivši premier Cerar s svojo neskrito avtoritarnostjo v vodenju tako države kot svoje “liberalne” stranke. Na srečo so vsaj glede šolstva v njihovi stranki stopili korak nazaj in zahtevajo spoštovanje sodišč. Iskreno? Ali samo zato da bi okoli sebe zbrali pristaše waldorfske šole na levici?

  14. Poslanci so glasovali za anarhijo. Če se oni ne držijo pravil, kako naj bi se jih drugi ljudje.

  15. O čem naj ti poslanci odločajo? O nekem zakonu, ki so ga spisali zato, da jim ne bo potrebno upoštevati odločbe ustavnega sodišča? Postavljajo se nad ustavno sodišče, kar pomeni, da nimamo pravne države, ker si hočejo zrihtati državo po svoji meri, mimo ustavnega reda in mimo odločbe ustavnega sodišča.

    Nič drugega tem političnim kriminalcem ni treba, kot izpolniti odločbo ustavnega sodišča, s čemer bi dokazali, da je Slovenija pravna država , ki ima ustavno demokracijo.

    Se bo treba tej komunistični drhali zopet upreti z orožjem????

  16. Kdo pa staršem jemlje pravico,
    “da otroke izobražujejo in vzgajajo po svoje”?

    Državni zbor je ukinil financiranje jutranjega varstva
    in podaljšanega bivanja. Ali Državni zbor ni zakonodajalec?

    • Seveda je zakonodajalec, vendar se oklepa svoje ideologije “kot pijanec plota”!
      Zakaj pa bi morali bit prikrajšani nekateri starši, ki želijo šolat svoje otroke na nekoliko drugačni šoli ?
      A samo zato, ker je nekoliko drugačna?

      • Ker ogroža oblast rdeče kontinuitete. Rdeči oblastniki se zelo zavedajo, da je krščanstvo pravzaprav edina opozicija avtoritativni oblasti. V krščanstvu ima glavno besedo Bog, pri nas pa še vedno Milan&pajdaši.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite