Sramota umira počasi

tina-komel1-01-tiNovo leto se je komaj dobro začelo, pa spet tista stara pesem. Lepo, a izredno težko (in za nekatere slovenske državljane očitno tudi moteče) je danes biti Slovenec!

No, pojdimo po vrsti. Ta ponedeljek, na praznik Gospodovega razglašenja, je v Čedadu potekal tradicionalni Dan emigranta, že 51. po vrsti. To je osrednja prireditev naših beneških rojakov, ki jo skupaj prirejata obe slovenski krovni organizaciji v Italiji, SSO (Svet slovenskih organizacij) in SKGZ (Slovenska kulturno gospodarska zveza) v spomin na rojake iz Beneške Slovenije, ki so se dolga desetletja v dneh po božično-novoletnih praznikih poslavljali od svojih domačih, ko so se vračali na svoje začasne domove po Evropi (Švica, Belgija, Francija, Nemčija, druge italijanske dežele), kjer so si služili vsakdanji kruh. No, ta začasnost je kmalu postala stalnost, Benečija pa vse bolj pokrajina, zanimiva za slovensko jezikoslovje in folkloristiko. Skratka, nekaj za v zatohle pisarne in daleč od naše vsakodnevne stvarnosti. In tako je Čedad tudi v našem besedišču prevečkrat postajal Cividale, Videm – Udine, Humin – Gemona itd.

Osrednji gostji letošnje prireditve sta bili predsednica Dežele Furlanije Julijske krajine Debora Serracchiani in tudi naša Tina Komel, slovenska ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu.

O sami prireditvi je bilo že nekaj napisanega, tako v tiskanih kot elektronskih medijih. Veseli predvsem dejstvo, da so letos imeli slavnostni govor člani skupine Mladi Benečani. Gre za domačine iz mlajše generacije, ki imajo za sabo izkušnjo šolanja na dvojezični šoli v Špetru, druži pa jih predvsem ljubezen do beneških krajev, kjer so odrasli in kjer želijo ostati.

Ampak, preseneča nekaj drugega. Kot uradna predstavnica slovenske države je tam v pozdravnem nagovoru nastopila tudi že omenjena slovenska ministrica Tina Komel. Na kratko je pozdravila v slovenščini, svoj nagovor, torej celoten vsebinski poudarek, je izvedla v italijanščini. Poudarila je pomen čezmejnega sodelovanja in govorila o dobrih odnosih med Slovenijo in Deželo FJK. Same lepe stvari…

Vesel sem, ko vidim, da naši politični voditelji znajo tudi tuje jezike. Vesel sem, ko jih vidim nastopati v tujini, posebej še, če imajo kaj pametnega za povedati. Ampak, da pridejo beneškim rojakom govorit v italijanščini, ja to pa… Morda pa je bil ministričin nastop samo odraz politike, ki jo je tudi ustoličila na ta položaj. Torej, brez kompasa naprej, slovenstvo pa partikularni pojem krajevnega značaja v morju interesov evropske, oziroma še bolje, balkanske percepcije.

Si predstavljate škandal, ki bi izbruhnil v italijanski javnosti, če bi njihov minister za diasporo obiskal italijansko manjšino v Sloveniji ali na Hrvaškem in bi jim spregovoril v – slovenščini oz. hrvaščini. Zdaj boste pričakovali, da bom začel z naštevanjem institucij in organov, ki bi ga/jo poklicali na odgovornost in pozvali k razmisleku glede odstopa. Pa ne bom storil nič od tega, kajti v Italiji se nič od tega preprosto ne bi zgodilo. Ker vedo, kaj je narodni ponos, posebej še pri stikih s svojimi manjšinami oz. izseljenci. Ja, tudi Italija je v EU, tudi Italija ima probleme z nataliteto, priseljevanjem in integracijo priseljencev. Ampak, ostaja država italijanskega naroda. Pri nas pa je moderno vse, kar diši »multi-kulti«, kot da se sramujemo lastnega naroda in države.

Verjamem, da se Ivan Trinko Zamejski (1863–1954), duhovni voditelj Benečanov in resnična podoba Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca, obrača v grobu. Ampak, govor gospe ministrice v ponedeljek v Čedadu pelje v duhovno pohabo! Hkrati ponižuje naše rojake iz krajev, ki so prvi (že leta 1866) ostali odtrgani od slovenskega narodnega prostora in potem trpeli pod Kraljevino Italijo, ki jim kljub drugačnim prvotnim obljubam ni priznala njihovih osnovnih narodnih pravic. Zgodba se je nadaljevala tudi pod fašizmom, ki je dosegel, da je videmski nadškof slovenski jezik v Benečiji leta 1933 uradno prepovedal tudi po cerkvah. Kar se v obdobju med vojnama ni zgodilo niti na Goriškem in niti na Tržaškem. Po drugi svetovni vojni pa so se Benečani znašli med tnalom in nakovalom. Nad domačini je ves čas visel meč nezaupanja, celo izdajstva. Spomnimo se samo protislovenskega delovanja italijanske polvojaške tajne organizacije Gladio, ki je svojo glavno ost usmerila proti narodnozavednim beneškim duhovnikom. Na eni strani zmerjanje, da so Benečani Titovci, komunisti in nasprotniki Italije, na drugi pa skoraj popolna pozaba s strani matičnega naroda. Z redkimi častnimi izjemami! Logična posledica: Prebivalstvo se je izseljevalo s trebuhom za kruhom. In potem še tisti nesrečen potres maja 1976 z epicentrom v Furlaniji.

Aja, saj res. Danes mladi v šolah (skorajda) ne berejo več takih knjig kot je Kaplan Martin Čedermac, vsaj ne v matični domovini. Jih pa (še vedno) berejo v zamejstvu in ponekod v izseljenstvu. Celo v daljni Argentini. Kolikor sem uspel preveriti pred dobrim mesecem »in situ« pa jih ne samo berejo, ampak tudi zelo dobro poznajo. Morda pa nas lahko naši rojaki tam daleč pod Južnim križem kaj naučijo o ljubezni do lastnega naroda in njegovi preteklosti ob hkratnem spoštovanju sočloveka/sodržavljana. Nekateri pri nas sicer pravijo, da v Argentini živijo naši »narodno izdajalci« in njihovi potomci. Dobro, priznam: Potem sem tudi sam »narodni izdajalec« in tako vzgajam tudi svoje otroke. S ponosom!

Foto: vlada.si