Sprevrženost

Kaj imata skupnega papeževa izjava o manjšem zlu, ki ga predstavlja uporaba kondoma pri parih kjer je eden HIV pozitiven in DESUS-ovo politiko nasprotovanja pokojninski reformi? Po komentatorju Dnevnika Miheljaku (28.11.2010) jima je skupna sprevrženost. Papeževa seveda večja kakor Erjavčeva, ker je papež »svetovna osebnost«. Kolumna omenjenega komentatorja je sicer namenjena napadu na stranko upokojencev, ampak v uvodnem delu avtor »utemeljuje« svoje pisanje na izjavi papeža, ki je popolnoma razumljiva za vsakega verujočega in v ničemer ne spreminja samega moralnega nauka Cerkve. Očitno je, da je Miheljaku težko razlikovati med dobrim in zlom in kdaj zemeljske stvarnosti zahtevajo razumevanje za dejanja, ki jih nikakor ne moremo označiti za dobra. Uporaba kondomov je po moralnem nauku Cerkve nekaj neurejenega in v nasprotju z enim od namenov spolnega dejanja. V dveh tisočletjih moralnega učenja narodov je Cerkev počasi a zanesljivo sestavila celovit in logičen moralni nauk, ki ga še dograjuje in dopolnjuje v spoštovanju dela in naporov preteklih generacij pa tudi sedanjega časa in izzivov v njem. V papeževi izjavi zato ni nobene sprevrženosti, ampak je realizem, ki ne potvarja dejstev (stvarnosti okuženih s HIV-om) pa tudi ne z namenom spolnega dejanja samega na sebi.

Kdo je kriv za AIDS?

Kolumnist se uvršča med množico tistih, ki Cerkvi v podtonu očitajo krivdo za kugo AIDS-a v Afriki, ko uči urejeno spolno življenje za vse stanove in starosti. Nihče, ki Cerkvi očita njeno držo še ni uspel dokazati, da bi vzdržnost neporočenih pripomogla k širjenju AIDS-a ali pa da bi zakonska zvestoba bila vzrok za širjenje moderne kuge. Ostaja pa dejstvo, da kljub vedno več kondomom število okuženih nenehno narašča. Nihče nam tudi ne razloži in ne predstavi biznisa za vsem tem širjenjem vsakršnih protispočetnih sredstev in kakšne učinke imajo na fizično in psihično zdravje uporabnikov. Dobička željni sponzorji ne dajo denarja za take raziskave. Že preprosta logika pa nam pove, da spodbujanje napačno imenovanega »varnega seksa« zavira prehod v zrelost, v odraslost, ki ostaja ideal za vsakega človeka. Telesno zdrav, psihično močan, duhovno globok in čim bolj svoboden človek v popolni posesti samega sebe je ideal vsakršne vzgoje. To pa so odlike odraslosti in ne drugih obdobij življenja. »Varen seks« je pravzaprav evfemizem za »seks vedno, povsod, kadarkoli, kakorkoli s komerkoli«. Nobene odpovedi, nobene potrpežljivosti, nobenega spoštovanja do sočloveka, nobenega odnosa, predvsem pa nobene odgovornosti, ki jo prinaša otrok, ki zahteva življenje, ko je spočet, in mater in očeta, se pravi družino, ko se rodi. Vsakič, ko mu to odvzamemo, mu delamo velikansko krivico.

AIDS se širi kakor kuga zato, ker je mentaliteta seksualne revolucije prignana do svojih skrajnosti prevladala v družbi. Rizične skupine niso družine, pač pa homoseksualni krogi, sado-mazo scena, svingerji, mladi v območju droge, seksa in alkohola, prostitucija in kar je še takega. Kdor spoštuje moralni nauk Cerkve se lahko okuži s HIV-om samo kot nedolžna žrtev (npr. partner mu ne pove za bolezen, ki jo je staknil v kakšni svoji avanturi, okužena kri zaradi brezvestnega darovalca, ipd.).

Zahtevnost moralnega nauka

Cerkev danes težko predstavi vso lepoto in zahtevnost svojega moralnega nauka. Najtežje prav na področju spolnosti. Vrednota skladnega spolnega življenja (čistost), žrtev odpovedi spolnosti in zakonu zaradi vere (deviškost) in veselje, ki ga prinaša polnost odnosa, ki se uresničuje tudi v spolnosti (poročenost) so na medijsko-šolski fronti pod nenehnim napadom in zasmehovanjem. Zgradba katoliškega moralnega nauka je veličastna in sloni na trdnih temeljih zato se površnemu opazovalci lahko zazdi toga in neživljenjska. Ker nihče na svetu ne ponuja nič podobnega in ker je nauk kljub vsemu privlačen, nasprotniki Cerkve napadajo pomanjkljivosti vernikov, napadajo vero samo in tudi ustanovo (predvsem duhovščino kjer jim materiala ne zmanjka). Uporabljajo pa tudi zakonodajo (npr. novi družinski zakonik) in razlaganje zakonov (razlaga načela ločenosti verskega od civilnega) tako, da onemogočijo ljudem, da pridejo do izvira vere in njenega moralnega nauka. V Sloveniji je medijsko, internetno in »šankarsko« pljuvanje po Cerkvi in katoličanih narodni šport, redko kdo pa ve kaj in koga pljuva. Nadutost pljuvačev pa je tako očitna, da ne dovolijo, da bi jim oporekali in jih poučili, čeprav se očitno motijo. Ko se pa človek sreča s podtikanjem o sprevrženosti samemu papežu, ki je znan kot odličen logik in govori v popolnem skladu s tradicijo Cerkve, takrat pa smo priče neverjetnemu sprenevedanju. »Le čevlje sodi naj kopitar« je nekoč izrekel Prešeren, pa je govoril o človeku, ki je še kako vedel kaj je slovnica in kaj je lepota, smisel in logika jezika. Kdor pa o katoliški moralki ni dobro poučen, naj ne sodi po lastnih predsodkih.