Sprevržen svet

Pred dnevi sem v Časniku.si, (23.02.17.) prebral tehtne misli izpod peresa Jurija Pavla Emeršiča. Besedilo me je močno zaposlilo. Kaj vse se nam je dogodilo in se še vedno dogaja!? Kje smo, kaj moramo storiti in, ali v tem ozračju sploh lahko preživimo?

Pisec Emeršič, si je v antikvariatu kupil star učbenik iz zgodovine, iz časov globokega »socializma«, kjer je prebral misli Engelsa in Marxa, ki sta zatrjevala, da si je podobo boga ustvaril človek sam, zato absolutne morali ni. Navedene so še številne druge misli Marxa, torej avtorja, ki je imel nas Slovane za »umazance«, torej ljudi, ki nas je Hitler z veliko vnemo, po njegovem vzorcu, zatiral. Ob tem bi lahko rekli, da gre za knjigo iz sprevrženih socialističnih časov. A kaj, knjiga je bila ponatisnjena leta 1994, torej v »osvobojenem« času. In kar je še najvažnejše, cele generacije naših sodržavljanov je prebirala in v veliki meri tudi sprejela misli iz takšnih knjig, torej nauk, da morale med ljudmi ni. Če morale ni, je dovoljeno prav vse – vsak ravna pač po «svoji« zamisli ali trenutnem razpoloženju. Zato smo priča tolikim sprevrženostim na vseh področjih – v šolah, v javni upravi, v medijih vseh vrst, kar na vsakem koraku. Tisto malo javnih medijev, ki jih tudi imamo – elektronski mediji, tedniki, Radio Ognjišče, TV Exodus, občasne revije in še kaj – vsega tega je tudi nekaj, a se za vse to premalo zanimamo in smo tam, kjer smo. Vsakdo je »lahko« karkoli, danes je sodelavec na kakšnem uradu, jutri s ponarejenimi dokumenti nekje drugje, postane celo minister in še več. Nekdo je v »tovariških« časih preganjal najosnovnejše državljanske pravice svojih sodržavljanov, danes pa sedi v Državnem zboru in ga občasno celo vodi. Sprevržen svet. Ali imamo v takšnem svetu sploh kakšno možnost za preživetje?

Čeprav je vprašanje dovolj tehtno, lahko bi rekli dramatično, smemo ali moramo odgovoriti pritrdilno. Ko se vse bolj spoznavamo, kdor se pač potrudi, kako globoko nas je brezbožni čas prizadel, kako nas je razosebil, onemogočil stvarno razsodnost, se hkrati zavedamo, kako nujno je, da se iz tega stanja na novo prerodimo.

Nujno je, da prenehamo zgolj godrnjati in za vse nesreče kriviti le druge. Poglejmo se v ogledalo. Veliko stvari se je vendar le spremenilo na bolje, ali jih vidimo in upoštevamo? Ali smo v stanju, da dogodke, ki so se dogajali spoznavamo in stvarno ovrednotimo. Izšlo je veliko knjig, redno izhajajo tedniki, mesečniki, občasne revije, kjer je toliko reči natančneje preučenih, postavljenih na svoja mesta – kaj vse prebiramo? In še bolj preprosto vprašanje, ali smo na to ali ono, ali na večino od teh tiskov naročeni? Ne samo zaradi vedenja, ki ga  v njih najdemo, enako zaradi vprašanja, ali vsa ta prizadevanja podpiramo? Ali pa kupujemo, prebiramo in podpiramo običajni »socialistični« tisk, ki še vedno in povsod prevladuje?  Sprašujemo se lahko še naprej – ali sodelujemo bodisi aktivno ali vsaj s prisotnostjo na javnih prireditvah, ki vznikajo zdaj tu, zdaj  tam, na katerih se manjše skupine zavednih Slovencev trudijo, da bi se družbene in duhovne razmere popravile? Ali pri vseh teh dogodkih spet rečemo, »to naj delajo drugi«. Takšnih odgovorov je veliko in so nedostojni.

Za nas kristjane in za številne ljudi dobre volje, torej za avtentične Slovence, ki cenimo svojo tisočletno slovensko kulturo, je pomembno ponovno vprašanje: ali se znamo družbeno – politično organizirati in stopiti na javni oder? Ali imamo dovolj slovenske zavesti, ali pa si še naprej dovoljujemo, da nas stare sile z vsemi svojimi potomci vred vodijo za nos in nas kar naprej ter na vsemogoče načine potiskajo na stranske tire? Ko se ena izmed naših skupin politično okrepi, najpogosteje gre za krščansko demokracijo, našo najstarejšo politično stranko, poskrbijo, da se med seboj ne podpiramo, prej prepiramo, da se potem zares ne moremo organizirati ter politično delovati. Ali drugače, znova in znova poskrbijo, da moramo še naprej životariti, nekako sodelovati v njihovi duhovni ter politični megli.

Med nami so vendar še številni ljudje, ki se sicer prištevajo k slovenski istovetnosti, krščenih je celo 75 %, (podatek iz l. 2017), a bog ne daj, da bi jim glede te pripadnosti kaj očital, npr. da bi bilo prav, če bi bili tudi v politiki bolj aktivni, se včlanili v to ali ono pomladno stranko in hodili na volitve. Totalitarni čas nas je vseskozi brutalno odrival od javnega delovanja – češ, mi komunisti smo tisti, ki vse vodimo in »smo najboljši«. V tem oziru smo zares hudo pohabljeni, praznim obljubam še danes kaj radi nasedamo. Politični analitiki bi morali vse te manevre spremljati in jih ljudem predstaviti.

Imamo pa še »druge bolezni« – če nedeljnika vprašaš, kaj meni o tem ali onem članku iz Družine, dobiš najpogostnejši odgovor, »kaj pa je pisalo?« Ni prebral. Podobno rad vprašam o tehtnih člankih iz elektronskega Časnika si, ali iz priloge Družine Slovenski čas. Spet podoben odgovor – kvečjemu, »bom prebral«. Kaj bi šele bilo če bi spraševal o prispevkih v Zavezi, v Tretjem dnevu ali kakšni drugi reviji. Imamo jih že kar nekaj, marsikaj dobrega in koristnega je napisanega in nam vsem na voljo. A ljudje ne berejo. Ob vseh teh pomislekih je prisotno še nekaj, kar zapišem z rahlim zadržkom: Članki so velikokrat dolgi, predolgi in premalo povedni. V marsikaterem je polno »opletanja«, vse do nerazumljivosti.

Ogledala so velika in lahko bi našli še kaj za vsakdanjo rabo. A poglejmo še na drugo stran, tja, kjer kuhajo in potem razširjajo sprevržene ideje, mnogotere reči, ki so nas videz užitne a so hkrati napol strupene, polne laži in dodatkov za poškodovanje zdrave pameti. V vsem tem so pač pravi mojstri, a hkrati predrzni in brez časti. Dne 25. februarja 2017 sem v Sobotni prilogi Dela prebral: Nastopila je Cerkev z geslom: »Zopet pokristjaniti to deželo«. Zato je bilo treba z njene strani uničiti vse obstoječe iz socializma, za kar so uporabili svoje politične stranke. In tu se je spet začela delitev naroda, ki je postal po drugi vojni homogen in je danes spet razdeljen. Te navedbe so v vsem, prav v vsem sprevržene. Takšno je pač vzdušje na strani sonarodnjakov in bojim se, da je avtor gornjih besede prepričan v pravilnost svojih trditev. Kaj vse je raziskano in povedano na novo, jih ne zanima, tiska, ki ni njihov, ne berejo in dejansko so vklenjeni v svoje sprevržene, ali po Alešu Mavru, mitološke predstave. Kristjani in ljudje dobre volje, vsaj tisti ki prebiramo nove poglede na komunistični čas, smo na boljšem, seznanjamo se z dejstvi, medtem ko oni ostajajo v zatolčeni sprevrženosti. Deluje, kakor naravna kazen za hudodelstva, ki so jih naredili svojim bratom in sestram. Kristjani smo tudi v svetovnem merilu na boljšem, ko z zadovoljstvom lahko opazujemo, kako svetovna misel zori v spoznanju, da družba brez Boga ne more obstajati, da ima človeštvo svojo prihodnost le v povezavi z božjim pogledom na človeka. V pred postnem času smo v Evangeliju slišali odlično misel: Iščite najprej božje kraljestvo, vse drugo vam bo navrženo. Pomeni, da naj bomo med seboj pošteni, delovni, drug do drugega obzirni in življenje bo zagotovljeno. Revolucije in totalitarizmi vseh vrst niso bili potrebni. Tudi tega preprostega dejstva naši bratje s totalitarno miselnostjo ne razumejo.

Ob vsej tej raznolikosti in zapletenosti se moramo kljub vsemu vprašati, kako, skupaj z vsemi sonarodnjaki naprej? Ko bi se v večji meri povrnila poštenost in misel, da smo vsi ljudje, čeprav različni, vredni osnovnega spoštovanja. Misel, da so »revolucionarji« več vredni, da imajo prav samo oni, bi se morala umakniti na smetišče zgodovine. Potem bi bil mogoč ustvarjalen pogovor. Dokler pa se revolucionarji nam samo nasmihajo in hodijo po blagoslove celo v Rim, doma pa bi nas kristjane najraje potopili v žlici vode, kakor bi rekel Drago Ocvirk, je vsak poizkus zgolj poizkus. Saj smo storili že vsemogoče. V svojih županskih časih, ko bi bili sporazumi za razvoj mesta nadvse dobrodošli, sem se s tem ali onim iz stare revolucionarne politike o tem ali onem sporazumel. S takratnim predsednikom Združene liste Janezom Kocijančičem sva se razšla optimistično, a že v kratkem so me njegovi tovariši, ne samo napadli, ampak še osebno in družinsko sramotili. Ali je danes kaj boljše, bolj perspektivno, v tem je veliko vprašanje.

Komentator J. P. Emeršič je sprožil kopico aktualnih problemov. Prav s težavo sem to ali ono opustil. A spričo vsega omenjenega, tolikih in tako zamotanih političnih razmer, je treba iskati možnosti, kako jih izboljšati. Tako naprej ne smemo več. Vladajoča politična »kasta« ni v stanju, da bi jih spremenila. Ne zna in ne zmore. Nima odgovarjajočih kadrov, ne korajže in tudi ne potrebnega ustvarjalnega duha. Tako vsi skupaj, s celotno državno upravo in raznoterimi »lepotnimi« podvigi, ki se tu in tam v upravljanju dogodijo, zgolj životarimo. Življenjski odnosi med nami so slabi – vse je kakor zakleto in zabetonirano v brezizhodnost. Brezbožen človek, še tembolj, če se s tem ponaša, ne more obvladovati ne sebe, še manj širšo skupnost. Iz te brezperspektivnosti se moramo dvigniti in državotvorno zaživeti. Spet kako in kdo naj to izpelje? Rekel bi, da smo k temu poklicani prav mi kristjani in ljudje dobre volje. Dovolj nas je še, če bomo šli vsi na naslednje parlamentarne volitve, bi lahko zmagali in potem počasi, skupaj s sodržavljani prenavljali družbene, gospodarske in vse druge probleme. Ni več dovoljeno, da bi na dan volitev ostajali doma, češ s politiko se naj ukvarjajo drugi. Tudi ni lepo in modro, če se kdo hvali in na vse strani razglaša, da ne pripada nobeni stranki, s tem namreč pove, da mu ni mar za sočloveka.

Državna uprava z vsemi svojimi podsistemi je nadvse zahtevna in odgovorna reč. Zato ne bi bilo dovolj, če bi na volitvah zmagali. Predlagati ter izvoliti moramo ljudi, ki bodo znali opravljati svoje dolžnosti, ki bodo povsem pošteni, pravični in domoljubi. Izzivi so veliki, treba jih je poznati, se o njih pogovarjati in to že danes, ne šele tik pred volitvami.